Jedro

Ker je bilo zaslišanje oškodovank opravljeno kot nujno preiskovalno dejanje po 1.odst. 166.čl. ZKP, preiskovalni sodnik ni ravnal v nasprotju s 5.odst. 178.čl. ZKP, ko o zaslišanju ni obvestil zagovornika, saj se to določilo uporablja v fazi preiskave.

Ker je kriminalistična služba pred glavno obravnavo sporočila sodišču, da oškodovank ni več v Republiki Sloveniji, so bili podani pogoji za branje zapisnikov o njunem zaslišanju v skladu s 1.tč.

1.odst. 340.čl. ZKP.

Kaznivo dejanje po 2.odst. v zvezi s 1.odst. 180.čl. KZ se lahko stori na grozovit ali na posebno poniževalen način. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje na posebno poniževalen in grozovit način, torej na način, pri katerem sta se stekli kvalifikatorni okoliščini, je sodišče to pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. F.K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 11.7.1996 spoznan za krivega kaznivih dejanj posilstva po 1. in 2. odstavku 180. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 180. člena KZ mu je bila določena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po 2. odstavku 180. člena KZ pa kazen 3 let in 6 mesecev zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 4 leta in 8 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 10.4.1996 dalje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23.10.1996 pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. F.K. je dne 30.12.1996 priporočeno po pošti vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo. Ker pa je dne 9.4.1997 vložila tudi zahtevo za obnovo kazenskega postopka, je bil kazenski spis na zaprosilo Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 28.1.1998 vrnjen Okrožnemu sodišču v Novem mestu. Iz kazenskega spisa, ki je bil z zahtevo za varstvo zakonitosti ponovno predložen Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije dne 24.5.1999, je razvidno, da je Okrožno sodišče v Novem mestu s sklepom z dne 15.9.1998 zahtevo obs. F.K. za obnovo kazenskega postopka zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 30.3.1999 pritožbi obs. F.K. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornica obs. F.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da uveljavlja razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker so podane kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter tudi razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ker je bil kršen materialni zakon glede uporabe določb o odmeri kazni. Razen tega tudi navaja, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje drugemu stvarno pristojnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, pri čemer navaja, da se zagovornica obsojenca pavšalno brez obrazložitve sklicuje na 1. in 3. točko 1. odstavka 420. člena ZKP ter da vidi kršitev kazenskega zakona v nepravilni odmeri kazni, medtem ko ne obrazloži, katere druge določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene in tudi ne, kako naj bi kršitve vplivale na zakonitost sodbe.

Zahteva zagovornice obs. F.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Navedbe zagovornice obs. F.K., da je preiskovalna sodnica obsojenca, kateremu so organi za notranje zadeve odvzeli prostost dne 10.4.1996 ob 8,15 uri in mu istega dne ob 9,45 uri izročili odločbo o pridržanju ter ga privedli preiskovalni sodnici dne 12.4.1996 ob 7,35 uri, začela zasliševati dne 12.4.1996 ob 10,30 uri, in sicer potem, ko si je obsojenec vzel zagovornico, torej po izteku 48 ur, so sicer točne, ni pa mogoče pritrditi, da so bile s tem kršene določbe zakona o kazenskem postopku, saj so bile določbe 203. člena ZKP spremenjene šele z zakonom o spremembah in dopolnitvah ZKP, ki je pričel veljati dne 23.1.1999. Takoj po zaslišanju obsojenca, na katerem je pristojni državni tožilec zahteval zoper obsojenca preiskavo, pa je preiskovalna sodnica zoper obsojenca odredila pripor.

Prav tako niso utemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je preiskovalni sodnik ravnal v nasprotju z določilom 5. odstavka 178. člena ZKP, ker je kot nujno preiskovalno dejanje zaslišal dve priči, ne da bi o njunem zaslišanju obvestil zagovornika. Pri tem je namreč potrebno opozoriti, da je bilo zaslišanje prič H.I. in Z.B., oškodovank, opravljeno po določilu 1. odstavka 166. člena ZKP kot nujno preiskovalno dejanje, v takem primeru pa ne pride v poštev določilo 5. odstavka 178. člena ZKP, na katerega se sklicuje zagovornica, saj to določilo velja v fazi preiskave, vendar se tudi v takem primeru obdolženec in zagovornik ne obvestila o preiskovalnih dejanjih, če bi bilo z opravo preiskovalnega dejanja nevarno odlašati.

Tudi niso bile kršene določbe kazenskega postopka, ker je sodišče na glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnika o zaslišanju prič H.I. in Z.B. Enako je zagovornica obs. F.K. navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je taka pritožbena izvajanja zavrnilo kot neutemeljena. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da so bili podani pogoji, predpisani v 1. točki 1. odstavka 340. člena ZKP za branje zapisnikov o zaslišanju oškodovank H.I. in Z.B., saj je sodišču kriminalistična služba dne 27.6.1996, torej pred glavno obravnavo, sporočila, da oškodovank ni več v Republiki Sloveniji.

Kršitev kazenskega zakona pa vidi zagovornica obs. F.K. v tem, ker naj bi sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo znake kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku 180. člena KZ. Res je v razlogih sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je bilo kot obteževalno pri kaznivem dejanju, storjenem na škodo H.I., upoštevan tudi posebno poniževalen in grozovit način izvršitve kaznivega dejanja. Zagovornica obs. F.K. očitno meni, da gre za kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena KZ, torej da je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Ne gre za tako kršitev, saj je bila obsojencu izrečena kazen za kaznivo dejanje po 2. odstavku 180. člena KZ v okviru predpisane kazni.

Kaznivo dejanje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ pa je lahko storjeno na grozovit način ali na posebno poniževalen način. Zato je sodišče pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, da je to kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, obsojenec storil na posebno poniževalen in grozovit način, torej na način, pri katerem sta se stekli kvalifikatorni okoliščini.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere se sklicuje zagovornica obs. F.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).