Jedro

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je v obravnavanem primeru prišlo do posledice, ki jo Uredba Vlade prepoveduje. Tožnik je namreč s tožbo zahteval ugotovitev skupnega premoženja razvezanih zakoncev in deleža na njem ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis njegove lastninske pravice. V primeru skupnega premoženja zakoncev pa gre za originarno pridobitev lastninske pravice in ne za promet z nepremičninami v smislu obligacijske odsvojitve nepremičnine, ki ga je začasno prepovedala predmetna uredba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta parceli št. 4295 in 4296 k.o. P. skupno premoženje pravdnih strank in znaša delež vsake stranke ½ ter je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo v zemljiški knjigi pri navedenih parcelah vknjižila lastninska pravica na ime tožnika, do ½ od celote. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 422,45 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz obeh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, saj Uredba Vlade RS o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi Programa priprave državnega lokacijskega načrta za hitro cesto na odseku Jagodje – Lucija, št. 00719-13/2005/6 z dne 3.3.2005 (Uradni l. RS, št. 24/2007) za parceli št. 4295 in 4296 k.o. P. prepoveduje med drugim tudi promet z zemljišči. Ker je z izpodbijano sodbo sodišče odločilo, da preide lastninska pravica na navedenih nepremičninah do ½ s toženke na tožnika, je prišlo do posledice, ki jo uredba prepoveduje. Tudi sicer tožba ni sklepčna in zahtevek tožnika ni utemeljen. Iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka, trditvena podlaga je pomanjkljiva, prav tako tožnik ni predložil dokazov, da je v času trajanja zakonske zveze delal in je sodišče neutemeljeno sledilo njegovi trditvi, da je bil zdravnik v ZDA. Navedeni parceli tako nista bili pridobljeni z delom v času trajanja zakonske zveze strank. Kljub temu, da nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pritožbeni razlog, pritožnica pojasnjuje, da je predmetni parceli kupila sama s svojim posebnim premoženjem, tožnik pa h kupnini ni prispeval ničesar. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče lahko v skladu s 318. členom ZPP izda zamudno sodbo, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP (v 30 dneh od vročitve tožbe) ne odgovori na tožbo in so hkrati izpolnjeni naslednji pogoji: da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek iz 3. odst. 3. člena ZPP, s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasno in popolno obrazložitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je konkretna tožba sklepčna, torej dejstva, navedena v tožbi, utemeljujejo postavljeni tožbeni zahtevek in tudi niso v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi in splošno znanimi dejstvi ter pritožnik s pavšalnimi pritožbenimi navedbami o nesklepčnosti tožbe, neutemeljenosti tožbenega zahtevka in pomanjkljivi trditveni podlagi pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno sledilo tožnikovi navedbi o njegovem delu v tujini, ker tožnik o tem ni predložil dokazov, saj se v primeru izpolnjenih pogojev za zamudno sodbo predpostavlja, da tožena stranka, ki ni (pravočasno) odgovorila na tožbo, priznava kot resnične dejanske navedbe v tožbi in se zato slednje štejejo kot nesporne ter predstavljajo dejstveno podlago sodbe, ki je v pritožbi, kot to priznava tudi sama pritožnica, ni mogoče izpodbijati (2. odst. 338. člena ZPP).

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je v obravnavanem primeru prišlo do posledice, ki jo Uredba Vlade prepoveduje. Tožnik je namreč s tožbo zahteval ugotovitev skupnega premoženja razvezanih zakoncev in deleža na njem ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, potrebne za vpis njegove lastninske pravice. V primeru skupnega premoženja zakoncev pa gre za originarno pridobitev lastninske pravice in ne za promet z nepremičninami v smislu obligacijske odsvojitve nepremičnine, ki ga je začasno prepovedala predmetna uredba. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo (51., 58. in 59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR) pravilno uporabilo.

Glede na zgoraj obrazloženo pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker tudi preizkus po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) ni pokazal kršitev, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP).