Jedro

Za zakupljeni gradbeni material, ki ga je toženec uporabljal pri gradnji, je po čl. 567 ZOR kot zakupnik dolžan plačati zakupodajalcu dogovorjeno zakupnino.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da sta prvotožena stranka P. A. in tretjetožena S. K. dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 62.218,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 01.07.1994 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka. Zaradi umika tožbe proti drugotoženi stranki I. A., je postopek ustavilo, tožeči stranki pa naložilo, da mu je dolžna povrniti pravdne stroške.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožila prvotožena stranka po pooblaščencu in predlagala, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek proti njej zavrne in naloži tožniku plačilo stroškov postopka, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po določilu 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju pritožbe v dejstvu, da ni jasno, kaj je za materialno pravno podlago uporabilo sodišče, saj govori enkrat o zakupnem, drugič pa o podzakupnem razmerju. Ob upoštevanju, da so v razmerju različne osebe, pa je očitna nedopustna napaka po 13. točki 354. člena ZPP.

Nadalje je pritožnik navajal, da je prvostopno sodišče spregledalo, da se pogodbeni dogovor tiče le tožnika in tretjetožene stranke, saj je bila prvotožena stranka z vsebino navedenih dogovorov seznanjena le slučajno. Zato nasprotuje stališču sodišča, da je stranka v tem postopku. Ni bil seznanjen s pravo vsebino dogovora in ni mogel vstopiti v tak položaj, ker tega niti ni želel, niti hotel. Spoštoval je dejstvo, da material, ki ga je uporabljal, ni bil njegov. Vrnil ga je tožniku, ker se je prepričal, da gre res za tožnikov material. Zamuda pa je posledica dejstva, da je tretjetoženec le iz njemu znanega razloga zapustil gradbišče prvotoženca, za dokončanje del pa je bila raba materiala seveda nujna.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče druge stopnje pri presoji ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 354. člena ZPP. Iz utemeljitve pritožbe ni razvidno, v čem konkretno bi naj bila podana zatrjevana kršitev.

Po presoji višjega sodišča je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva na katera je tožnik opiral svoj tožbeni zahtevek in s katerimi je tožena stranka izpodbijala navedbe in dokaze nasprotnika (II. odstavek 7. člena in 219. člena ZPP). Pritožba ne navaja novih dejstev, s katerimi bi izpodbila dokazno oceno in ugotovljena dejstva prvostopnega sodišča. Pritožba ponavlja že v postopku na prvi stopnji zatrjevana dejstva, katera pa je v potrebnem obsegu že ugotovilo prvostopno sodišče. To izhaja iz izpodbijane sodbe ter jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le povzema. Zato tudi ni potrebe za dopolnitev dokaznega postopka oziroma ponovno presojo že izvedenih dokazov v smislu določila člena 355. ZPP. V zavezi kot solidarna zakupojemalca s tem obe toženi stranki, saj se v primeru rabokupne pogodbe, ki pomeni skupen pojem za najem in zakup, prenese celotno rabokupno razmerje v zvezi z rabokupno stvarjo. Tudi prvotoženec sam je potrdil, da se je izposojeni material nahajal na njegovem objektu in sicer 39 dni. Bilo mu je znano,da si je tretjetoženec izposodil material za tri tedne in ker le-tega po sporu ni bilo več na gradbišče, je zidavo nadaljeval sam in si tudi sam izposodil še dodatni manjkajoči material za dokončanje dela. Drugotožena stranka I. A. pa je izpovedal, da je bil investitor in lastnik objekta, ki se je gradil prvotoženec, to je njegov sin. Priča T.J. (katerega zaslišanje je predlagala tožena stranka), ki je bil "parkrat" zraven, ko so se pravdne stranke dogovarjale o izposoji materiala. V verodostojnost njegove izpovedbe pritožbeno sodišče ne dvomi, saj je povsem prepričljivo izpovedal, da je šel skupaj s prvotožencem k tožniku na dom po dodatni material. Takrat je dejal tožnik prvotožencu, da bo slednji plačal najemnino in v pogovoru nista omenjala tretjetoženega. Glede plačila ni bilo nič spornega in je prvotoženi tudi dejal, da bo plačal najemnino. Šele, ko so čistili in nalagali material za opaženje, katerega je prvotoženec vrnil, sta se s tožnikom prepirala, ker se je prvotoženi tožniku izgovarjal, da si je material izposodil tretjetoženi in mu ga naj on plača. Popolnoma neutemeljena je torej pritožbena navedba, da prvotoženi ni mogel vstopiti v položaj tretjetoženega, ker ni mogel, tega ni želel, niti ni hotel. S svojimi dejanji je namreč dokazal prav nasprotno in sicer, da prav gotovo ni imel interesa, da se zakupna pogodba med tožnikom in tretjetoženim odpove. Sam je organiziral in nadaljeval z zidanjem, si celo sam izposodil še dodatni manjkajoči material. Nenazadnje ni mogoče spregledati dejstva, da se je gradilo na njegovem objektu in za njegovo korist ter kot je sam izpovedal, je bila raba materiala za dokončanje seveda nujna.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Prvostopno sodišče je pravilno razsodilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka. V obrazložitvi sodbe je uporabilo določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo zakupno pogodbo. Podrobno pa je tudi obrazloženo, čemu odnosa med prvo in tretjetoženo ni upoštevalo kot podzakup.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Poleg tega, da je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, je na podlagi določila 365. člena ZPP, preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti. Ker je pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni uporabe materialnega prava, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je na podlagi določila 368. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno z določilom čl. 166 ZPP v zvezi s čl. 154 istega zakona sama trpi svoje pritožbene stroške.