Jedro

Država objektivno odgovarja za povzročeno škodo, nastalo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je treba tudi v tem primeru ugotavljati, ali ravnala protipravno. Pri tem pa je potrebno presojati merila kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika in pomen zadeve za pritožnika. Zgolj trajanje postopka še ne utemeljuje sklepa o obstoju protipravnega ravnanja. Presoja (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka je odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.338,33 EUR s pripadki, ki ga je tožnica uveljavljala zaradi kršitve pravice do sodnega varstva v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V plačilo ji je naložilo pravdne stroške v višini 442,43 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku. Navaja, da prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) glede odškodnin za nepremoženjsko škodo napotuje samo na merila in pravila znotraj ZVPSBNO, ne pa da se subsidiarno uporabljajo tudi pravila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni upoštevalo, da je odgovornost tožene stranke po ZVPSBNO objektivna, ker tožena stranka za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja odgovarja, upoštevajoč merila po ZVPSBNO, ne glede na to, ali je podana protipravnost njenega ravnanja ali ne. Tožnica tudi opozarja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo dejstva, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani predmetnih pravdnih postopkov ni moglo reševati po principu vzorčnega postopka, ker za to ni imelo pravne podlage. Vzorčni postopek je dobil pravno podlago šele s sprejetjem Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki je bil v Uradnem listu objavljen po zaključku postopka tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno zaključilo, da protipravnost tožene stranke v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani ni podana, ker se je navedeni postopek za tožnico končal koristno. „Koristnost“ dolgotrajnega postopka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani za predmetni postopek tožnice ni relevantna. Namen satisfakcije po ZVPSBNO namreč ni v tem, da nadomesti vtoževano odškodnino primarnega postopka, temveč da, ne glede na oškodovančev uspeh v primarnem postopku, zagotovi vsem oškodovancem denarno satisfakcijo zaradi škode, ki so jo utrpeli tekom sodnih postopkov, ki so trajali nerazumno dolgo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo kršitev procesnih pravil, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato sprejema dokazno oceno prvega sodišča in se sklicuje na pravilne, jasne, logične in natančno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi. V odgovor na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da tožena stranka objektivno odgovarja za povzročeno škodo, nastalo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je treba tudi v tem primeru ugotavljati, ali je tožena stranka, torej država, ravnala protipravno. Pri tem pa je potrebno presojati merila iz 4. člena ZVPSBNO, kot so zapletenost zadeve, ravnanje državnih oblasti, ravnanje pritožnika in pomen zadeve za pritožnika. Zgolj trajanje postopka, na kar je pritožnika že opozorilo sodišče prve stopnje, še ne utemeljuje sklepa o obstoju protipravnega ravnanja. Presoja (ne)razumnosti dolžine določenega sodnega postopka je zato odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera.

Sodišče se strinja tudi s pritožbeno navedbo, da je bila pravna podlaga za vzorčni postopek dana s sprejetjem Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki je bil sprejet šele po zaključku postopka tožeče stranke. Vendar pa, kot je že pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je bila glede na veliko število istovrstnih zadev in spornost tematike, odločitev Delovnega sodišča, da počaka na rešitev vzorčnih primerov, kasneje pa še na odločitev Ustavnega sodišča, smotrna, ekonomsko upravičena ter sprejeta tudi zaradi varnosti in v korist strank, saj je cilj pravnega varstva materialno pravilna in pravična odločitev in ne rešitev zadeve, ne glede na izid postopka.

Pritožnik zmotno meni, da se je tožena stranka ekskulpirala svoje objektivne odgovornosti le zaradi dejstva, ker je bil postopek po mnenju sodišča za tožnico koristen. Sodišče je ugotovljeno okoliščino, da je čakanje na odločitev v vzorčni zadevi pripeljalo do pravilne in za tožnico ugodne rešitve spora, presojalo le kot eno izmed okoliščin v sklopu meril iz 4. člena ZVPSBNO. Pri ugotavljanju (ne)obstoja protipravnosti ravnanja tožene stranke pa je upoštevalo tudi: - da je v konkretnem primeru šlo za reševanje zapletenega pravnega vprašanja, ki je pomembno vplivalo na dotedanjo sodno prakso; - da je bil obravnavani delovni spor po sprejemu odločitve Ustavnega sodišča hitro rešen; - da v obravnavanem sporu ni šlo za spor o prenehanju ali obstoju delovnega razmerja in - da se tožnica osebno v postopku ni nadpovprečno angažirala, temveč je zastopanje prepustila sindikatu.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani in tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka.