Jedro

Po mnenju revizijskega sodišča gre vedno za absolutno kršitev postopka, če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Pri tem je vseeno, ali gre za uresničitev sklepa delavskega sveta ali pa za disciplinski postopek, saj ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja ali uporabe materialnega prava, ampak gre za osnovno pravico "imeti možnost dati izjavo in biti slišan". To pomeni, da pri problemu vabljenja ne gre za vprašanje pravilnosti odločanja, ampak samo za vprašanje poštenosti postopka. V vsakem primeru je posebej treba ločiti, ali gre za vsebinske ali samo formalne pomanjkljivosti. Vsebinske pomanjkljivosti so vedno absolutnega značaja, saj pomenijo poseg v pravico, glede formalnih pa je za vsak primer posebej treba ugotavljati, ali so preprečile uveljavitev načela enakega obravnavanja (pravice) ali ne.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavi sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 12.8.1994, s katerim sta bila zavrnjena ugovora tožnika zoper sklep o razrešitvi tožnika kot delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (z dne 13.6.1994) in sklep o razporeditvi delavca v plačilni razred (z dne 13.6.1994).

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni v celoti odločilo o pritožbi, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ni odgovorjeno na pritožbo v delu, ki se nanaša na pristojnost organa, ki je odločal o razrešitvi tožnika (pritožba l. št. 23). Navajal je tudi, da revidentu zaradi napačnega vabljenja ni bila omogočena udeležba na organu, ki je obravnaval njegov ugovor. Taka kršitev pravil postopka pa ni samo relativna, kot meni sodišče, ampak vedno absolutna. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi pritožbi tožeče stranke.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni popolno povzelo pritožbenih navedb, saj v svojem povzetku pritožbe ni navedlo, da je izrecno izpodbijana tudi pristojnost organa, ki je odločal o razrešitvi in razporeditvi tožnika.

Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni odločilo o celotni pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila vložena 8.5.1997, kljub temu, da bi glede na določbo drugega odstavka 365. člena ZPP-77 moralo preizkusiti sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Na listovni številki 23 (4. stran pritožbe) je tožnik izrecno izpodbijal zakonitost sklepa o razrešitvi, ker je menil, da ga je glede na določbe statuta tožene stranke izdal organ, ki za to ni bil pristojen. Ker je odločitev o tem, ali je sklep o razrešitvi delavca sprejel pristojen organ, bistvena, je revizijsko sodišče zaključilo, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi kršilo določbe pravdnega postopka, ki jih je treba zaradi revizijskih navedb in razlogov v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP-77 obravnavati kot bistvene, ker lahko vplivajo na zakonitost sodbe.

Iz navedenega sledi, da je utemeljen revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP-77 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Čeprav za odločitev, zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni treba ugotavljati tudi pravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, revizijsko sodišče ne more mimo pravnega stališča v izpodbijani sodbi, da opustitev vabila (delavca in njegovega pooblaščenca) na komisijo za pritožbe, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka pri delodajalcu. Tako stališče (posebno, ker ne loči formalne in vsebinske opustitve) je v nasprotju s sodno prakso, v nasprotju pa je tako z veljavno zakonodajo kot tudi z Ustavo Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi opr. št. VIII Ips 19/94-4 z dne 5.9.1995 odločilo, da opustitev zahteve za začetek disciplinskega postopka in vabila za disciplinsko obravnavo pomeni absolutno kršitev določb postopka iz 62. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list RS, št. 60/89 in 42/90). Čeprav gre za drug postopek in drugo zakonsko podlago (prvi odstavek 81. člena ZTPDR), gre po mnenju revizijskega sodišča vedno za absolutno kršitev postopka, če delavcu zaradi opustitve vabila ni bilo mogoče izkoristiti zakonsko dane pravice, da je navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor in se izjaviti o dejstvih, pomembnih za odločanje. Pri tem je vseeno, ali gre za uresničitev sklepa delavskega sveta ali pa za disciplinski postopek, saj ne gre za vprašanja ugotovitve dejanskega stanja ali uporabe materialnega prava, ampak gre za osnovno pravico "imeti možnost dati izjavo in biti slišan". To pomeni, da pri problemu vabljenja ne gre za vprašanje pravilnosti odločanja, ampak samo za vprašanje poštenosti postopka.

Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vabila, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (7. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77). Že sama opustitev vabila, tudi če v ničemer ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, samo da prepreči možnost obravnavanja, pomeni tako kršitev, da jo je treba (in jo zakon kot tako tudi obravnava) obravnavati kot absolutno. Ta določba in stališče sta v skladu z razlagami 22. člena Ustave Republike Slovenije in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Ustava Republike Slovenije v 22. členu določa pravico do enakega obravnavanja tako pred sodišči kot tudi pred drugimi organi, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Načelo enakega obravnavanja pa med drugim pomeni, da se strankam v postopku omogoči uveljavitev in varstvo njihovih interesov. Tega pa jim brez obveščanja in brez vabljenja na obravnave (seje) ni mogoče zagotoviti.

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. členu vsebinsko podobno zahteva pravico do pravičnega in javnega obravnavanja. Pravično sojenje oziroma poštenost postopka (fairness of the proceedings), tudi v tem primeru pomeni zahtevo po enakem obravnavanju udeležencev v postopku (equality of arms). Čeprav gre pri obravnavanju postopkov v delovnih razmerjih za posebnosti, je tudi v teh postopkih treba smiselno uveljavljati vsa določena postopkovna načela, saj si v bistvu nasproti stojita delavec na eni strani in organizacija (taka ali drugačna) na drugi strani. Zato je tudi v teh postopkih in to med celotnim trajanjem postopka, za poštenost postopka treba udeležencem zagotoviti pravico in jim dati možnost, da se izjavijo o vsem, kar imajo za pomembno, to pa lahko uresničijo samo, če so bili o datumih sej oziroma obravnav ustrezno obveščeni. Zato po mnenju revizijskega sodišča niti organi delodajalca niti sodišče nimajo diskrecijske pravice odločati o tem, kdaj udeleženca vabiti in kdaj ne, oziroma od primera do primera odločati o tem, ali gre za absolutno ali relativno kršitev določb postopka, če o postopku ni bil obveščen oziroma mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Opustitve za udeležbo v postopku pomembnih obvestil in vabil so vedno absolutnega značaja, pa če udeležba oziroma izjave lahko vplivajo na odločitev ali ne.

V vsakem primeru je posebej treba ločiti, ali gre za vsebinske ali samo formalne pomanjkljivosti. Vsebinske pomanjkljivosti so vedno absolutnega značaja, saj pomenijo poseg v pravico, glede formalnih pa je za vsak primer posebej treba ugotavljati, ali so preprečile uveljavitev načela enakega obravnavanja (pravice) ali ne.

Obrazložitev v izpodbijani sodbi, da dejstvo, da gre za izvršitev sklepa delavskega sveta pomeni, da opustitev vabila na sejo pritožbene komisije ne predstavlja absolutne kršitve postopka pri delodajalcu, je zaradi povedanega nesprejemljiva. Za postopek je lahko bistvenega pomena vprašanje, ki je v sodnem postopku ostalo nepojasnjeno, ali ni morda prišlo samo do formalne napake pri vročanju vabila (že v sklepu VIII Ips 284/99 z dne 6.6.2000), je pa revident bil seznanjen z datumom seje in mu je bila tudi omogočena udeležba na tej seji, kar bo v nadaljevanju postopka treba še ugotoviti. Če bi šlo samo za formalno pomanjkljivost pri vročanju, bi namreč bilo možno ugotavljati, da ne gre za opustitev vabila in preprečitev možnosti sodelovanja v postopku (enakega obravnavanja) in s tem absolutno kršitev postopka, ker bi tožnik imel možnost sodelovati v postopku na drugi stopnji, kar bi lahko pomenilo zgolj formalno pomanjkljivost pri vročanju. V takem primeru pa bi ugotovljena opustitev lahko bila ocenjena tudi kot relativna kršitev, ki ob oceni vseh okoliščin lahko tudi ne bi vplivala na odločitev organa. Vendar je za tako odločitev predhodno treba natančno ugotoviti dejanske okoliščine (kaj je s povratnico z dne 2.8.1994, ali tožnik ni bil vabljen ali je bil samo nepravilno vabljen), saj brez njih ni možna odločitev, ki bi bila skladna s sodno prakso in veljavnimi predpisi.

Sodišče je določbe ZPP-77 in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).