Jedro

Sodišče druge stopnje je dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi bili zato podani pogoji iz 358. člena ZPP, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Revizija zoper pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, se zavrne.

II. V ostalem delu se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu odločitve, ki se nanaša na prvo in tretjo toženo stranko razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo v tej pravdni zadevi od toženih strank zahteval, da mu solidarno plačajo odškodnino zaradi večjega obsega škode, ki je nastala kot posledica prepoznega odkritja in odziva na požar, in sicer na temelju pogodbene zaveze oziroma protipravnega delovanja delavcev drugotožene stranke. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi tožnika sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožnik je zoper drugostopenjsko sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj se sklicuje na Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja, ki pa je začel veljati šele nekaj mesecev po nastanku škodnega dogodka. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do pravnorelevantnih pritožbenih navedb, s katerimi je tožnik izpodbijal dokazno oceno izpovedb A. Š. in M. G., zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave. Glede vsebine pogodbe o storitvah varovanja z dne 1.2.1992 in aneksa z dne 1.5.1992 bi po mnenju revidenta sodišče moralo upoštevati le jezikovno razlago pogodbe, saj je vsebina pogodbe jasna. Sodišče naj bi naredilo napačen zaključek v zvezi z delovanjem varnostnika, poleg tega pa naj bi bila v zvezi z vprašanjem pravilnosti njegovega ravnanja podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev in se je ne da preizkusiti. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vlogo družbe A. varovanje, kot mu je to naložilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 2.7.2002. Glede druge tožene stranke je, po mnenju revidenta, sodišče uporabilo napačen pravni predpis, sodba sodišča prve stopnje pa v tem delu sploh nima razlogov. Glede tretje tožene stranke pa je pritožbeno sodišče ugotovilo dejansko stanje drugače kot sodišče prve stopnje, saj je zaključilo, da je tretje tožena stranka izpolnila pogodbene obveznosti iz pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše. Takšna ugotovitev sodišča naj bi bila upoštevaje 2b. člen pogodbe tudi protispisna. Sklicujoč se na strokovno mnenje I. G. revident vztraja, da je opustitev tretje tožene stranke protipravna in v vzročni zvezi z nastalo škodo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se razveljavi le sodba pritožbenega sodišča in se mu zadeva vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3; Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotnim strankam, na katero sta odgovorili prva in tretja tožena stranka, ki sta predlagali njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

I. Revizija zoper pravnomočno sodbo glede odločitve, ki se nanaša na drugo toženo stranko, ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava naj bi bil po zatrjevanju tožnika podan, ker sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS št. 72/93) in Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin (Uradni list RS, št.29/95) odločili, da druga tožena stranka ni pasivno legitimirana. Zaključek sodišč prve in druge stopnje je materialnopravno pravilen. Iz Zakona o prevzemu državnih funkcij, ki so jih do 31.12.1994 opravljali organi občin, glede na takrat veljavno zakonodajo in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije jasno izhaja, da je država prevzela izvajanje upravnih nalog in da odgovarja za morebitno nezakonito delo svojih delavcev. Položaj je primerljiv s položajem univerzalnega pravnega nasledstva pravne osebe. Tako je revizijsko sodišče odločilo tudi v sodbi II Ips 261/2003 dne 28.10.2004 in sodbi II Ips 80/2000 z dne 7.12.2000. Ker v tem delu niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožeče stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

II. Revizija zoper sodbo glede odločitve, ki se nanaša na prvo in tretjo toženo stranko, je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med tožečo stranko in pravnim prednikom tretje tožene stranke na konkludenten način sklenjena pogodba o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki je med drugim vsebovala določbo 2b, ki je določala, da mora tretja tožena stranka kot upravnik zgradbe skleniti z zunanjimi izvajalci tudi pogodbo o „fizičnem varovanju – požarni varnosti“ poslovnega objekta, v katerem je prišlo do požara.

Ključno pri presoji odškodninske odgovornosti tretje tožene stranke je torej vprašanje predmeta pogodbe. Po določbi prvega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOR) se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 99. člena ZOR). Neutemeljen je revizijski očitek, da je pogodbeno določilo jasno in bi zato sodišče moralo uporabiti jezikovno razlago pogodbe. Sporno je namreč vsako, četudi objektivno jasno pogodbeno določilo, glede katerega ena od strank zatrjuje, da – tako kot se glasi – ne odraža dejanske skupne volje ali če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil; zato je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je izpeljalo dokazno oceno glede prave volje pogodbenih strank.

Je pa utemeljena revizija v delu, v katerem navaja, da je pritožbeno sodišče dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tretja tožena stranka dejansko ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti v delu, ki je zahteval tudi zagotovitev protipožarnega varovanja za poslovno stavbo (člen 2b pogodbe). Sodišče druge stopnje pa s takšno oceno ni soglašalo in je napravilo drugačen zaključek – da je bila ustrezna pogodba med prvo in tretje toženo stranko sklenjena, kar pomeni, da je tretje tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila. S tem je sodišče druge stopnje dejansko stanje ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi bili zato podani pogoji iz 358. člena ZPP, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitev sodišča druge stopnje na strani 8, da je varnostnik po sprožitvi alarma poklical gasilce, nasprotuje ugotovitvi na strani 7, da so gasilci na kraj dogodka prišli prej, preden je varnostnik ugotovil kje gori. Revizijsko sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP odločilo kot izhaja iz druge točke izreka. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Poleg odprave ugotovljenih procesnih kršitev, bo moralo sodišče druge stopnje v ponovnem postopku presoditi tudi vprašanje vzročne zveze v smislu ali je morebitna kršitev pogodbe katere od toženih strank vzrok večjemu obsegu škode od te, ki bi bila podana, če bi se dosledno izpolnile pogodbene obveznosti.