Jedro

Če izvedenec psihiater ne more dati odgovora na vprašanje, ali je bil obtoženec v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom zaužitih tablet apaurina (ker mu nista bila odvzeta kri in urin in ker ne ve, kako apaurin vpliva na obtoženčeve možgane), sme sodišče vprašanje obtoženčevih razumskih in voljnih sposobnosti v času storitve kaznivega dejanja presojati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec se oprosti plačila stoškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki, nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ, mu izreklo kazen 10 mesecev zapora in v to kazen vštelo pripor od 20.9.1999 od 22.25 ure dalje. Oškodovankama A.R. in J.T. je prisodilo premoženjsko-pravna zahtevka. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa je odločilo, da ti stroški bremenijo proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obtoženčev zagovornik "iz razlogov po 370. čl. ZKP" in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je na seji senata enako kot v pisnem mnenju predlagal, da višje sodišče ugodi zagovornikovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče zavrača pritožnikove ugovore, da obtoženec ni storilec kaznivega dejanja. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je namreč med vlamljanjem v oba osebna avtomobila storilca opazoval očividec K.N. Prav na podlagi njegovega opisa storilca (postave in oblačil, kar se je ujemalo z obtoženčevo zunanjostjo, je policija, katero je priča o vlomu obvestila po telefonu, neposredno po dejanju prijela obtoženca, ki je bil oblečen v usnjeno jakno oškodovanke A.R. (kaznivo dejanje pod tč. 1). Ugotovljeno je tudi bilo, da je bil v bližini prijetja najden izvijač, ki je po obliki ustrezal predmetu, s katerim je bilo vlomljeno (tč. 1).

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovitev utemeljeno zavrnilo pomisleke obrambe, da obtoženec naj ne bi bil pravi storilec, iz enakih razlogov pa iste ugovore, ki jih pritožnik ponavlja tudi v pritožbi, zavrača tudi pritožbeno sodišče. Nobenih razlogov ni za dvom v zanesljivost in verodostojnost priče K.N., še posebej, ker so kasnejši dogodki potrdili pravilnost njegovih zaznav.

Vprašanja, s katerimi se še posebej podrobno ukvarja pritožnik, ko poskuša izpodbiti verodostojnost omenjene priče in dokazati, da obtoženec ni storilec kaznivega dejanja, so po mnenju višjega sodišča brez logične povezave in docela nepomembna pri ugotovljanju identitete storilca (gre za okoliščine, kdaj naj bi priča večerjal, za izvor svetlobe v osebnem avtomobilu A.R., za ugotovitve o sledovih sline na cigaretnih ogorkih v avtomobilu J.T. in podobno). Pritožnik tudi s ponujanjem neprepričljivih hipotez, kdo bi utegnil biti storilec oziroma kako naj bi obtoženec prišel do ukradene jakne ter z nepripričljivim navajanjem, da obtoženec ni imel motiva za krajo ženske jakne, ne more ovreči dokazne presoje izpodbijane sodbe.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, čeprav z očitkom, da ni dovolj temeljito razčiščeno vprašanje obtoženčeve kazenske odgovornosti, uveljavlja nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi po mnenju višjega sodišča tudi v tem pogledu ni mogoče očitati nepravilnosti. Po ugotovitvah izvedenca psihiatra obtožencu po aretaciji nista bila odvzeta kri in urin za preiskavo na psihotropne snovi, zaradi česar po njegovem ne more z gotovostjo trditi, da bi bil obtoženec v času storitve dejanja pod vplivom zaužitih tablet apaurina; ker se ne ve, kako vpliva apaurin na obtoženčeve možgane tudi ni mogel podati strokovnega mnenja o obtoženčevem razumevanju pomena svojih dejanj in obvladovanju njegovega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja. Glede na takšno mnenje izvedenca je sodišče prve stopnje utemeljeno z drugimi dokaznimi sredstvi presojalo verodostojnost obtoženčevega zagovora, da se ničesar ne spomni, ker naj bi tega dne vzel deset 10 mg apaurinov in da mu v takšnem primeru "zablokirajo možgani". Na podlagi obtoženčevega logičnega in načrtnega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja, kot tudi okoliščin, v katerih je bil prijet je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obtoženčev zagovor, s tem pa tudi dvome v razumske in voljne sposobnosti obtoženca v času storitve kaznivega dejanja.

Pritožnik ne utemelji svoje ocene glede kazenske sankcije, ki jo šteje kot prestrogo in neusklajeno z obtoženčevim ravnanjem. Višje sodišče tudi v tem pogledu ne deli mnenja s pritožbo, saj je obtoženec v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja izvršil dve vlomni tatvini, na avtomobilih je povrzočil za okrog 80.000,00 SIT materialne škode, poleg tega pa je tudi že bil obsojen za enaka kazniva dejanja. Pri tem niso bile prezrte tudi olajševalne okoliščine. To je obtoženčeva mladost, da je eno dejanje ostalo pri poskusu in da je bilo ukradeno oblačilo vrnjeno oškodovanki. Zato izrečeni kazenski sankciji ni mogoče odrekati pravičnosti in smotrnosti.

Po navedenem je višje sodišče zagovornikovo pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov kot na prvi stopnji je bil obtoženec oproščen tudi plačila stroškov pritožbenega postopka v navedenem obsegu, stroški postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun (4. odst. 95. čl. v zvezi s 1. odst. 98. čl. in 1. odst. 97. čl. ZKP).