20. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Republike Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., ter C. C., Č. Č., D. D., vseh iz Republike V., ki jih po pooblastilu njihove zakonite zastopnice zastavlja E. E., odvetnica v U., na seji senata 3. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1774/2006 z dne 21. 12. 2006 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je zavrnilo prošnje za azil pritožnikov in odločilo, da morajo nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo. Pritožniki so zoper to odločitev vložili tožbo, ki ji je Upravno sodišče ugodilo. MNZ je vložilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

2.Pritožniki se ne strinjajo z odločitvijo Vrhovnega sodišča, ki je potrdilo odločitev MNZ, s katero je bila njihova prošnja zavrnjena. Zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pribežališča iz 48. člena Ustave. Navajajo, da je Vrhovno sodišče v celoti potrdilo odločitev MNZ in razsodilo, da so bile izjave prosilke neverodostojne, neskladne in neprepričljive. Razloge za navedeno ugotovitev naj sodba ne bi vsebovala, sklicuje se le na odločbo MNZ. Izpodbijana sodba naj bi bila v bistvenih delih brez razlogov in zato arbitrarna. Navajajo še, da Vrhovno sodišče, v nasprotju z Upravnim sodiščem, tožbenih ugovorov ni presojalo, le pritrdilo je MNZ. Napotila Upravnega sodišča MNZ naj bi označilo kot neskladna z načeli upravnega postopka. Takšno stališče Vrhovnega sodišča se zdi pritožnikom nerazumno. Vrhovno sodišče naj bi tudi napačno povzelo, kateri dokaz je prva pritožnica predlagala. Pojasnjuje, da je kot dokaz predlagala vpogled v spis njenega sorodnika, ki bi lahko potrdil njene določene izjave, tožbi pa je predložila zapisnik o njegovem zaslišanju in ne njegove prošnje za azil. Navedenemu dokaznemu predlogu MNZ ni ugodilo niti ni pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo. Upravno sodišče naj bi to kršitev ugotovilo in toženi stranki naložilo, da to pomanjkljivost odpravi, in navedlo, kako. Vrhovno sodišče pa naj bi štelo, da pritožniki niso predložili nobenih dokazil, prošnja za azil njenega sorodnika pa naj ne bi podpirala njenih izjav. Vrhovno sodišče naj bi tudi nepopolno, nepravilno in nerazumno zavrnilo obrazložen predlog za pritožničino ponovno zaslišanje. Izpodbijana sodba naj bi kršila 48. člen Ustave s tem, ko zahteva, da bi tožnica morala dokazati vsa dejstva, pomembna za odločitev, in da pristojni organ ni dolžan ugotavljati pravno relevantnih dejstev v primeru, ko so prosilčeve izjave neverodostojne. Navedeno stališče označujejo za nerazumno. Menijo, da verodostojnosti prosilca ni mogoče presojati brez poznavanja stanja v izvorni državi. Menijo še, da so se izjave prve pritožnice dopolnjevale in ne razlikovale, kot trdi MNZ.

3.MNZ v odgovoru nasprotuje trditvam pritožnikov glede kršitve 22. in 48. člena Ustave. V odgovoru pojasnjuje, zakaj je štelo, da je prva pritožnica dala nasprotujoče si izjave, in jo je zato ocenilo kot neverodostojno. Pritožniki nasprotujejo stališčem MNZ v odgovoru na ustavno pritožbo.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. Navedbe pritožnikov glede kršitev, ki naj bi jih zagrešilo Vrhovno sodišče (glede ocene verodostojnosti prve pritožnice, o dolžnostih pristojnega organa in prosilca v azilnem postopku, glede izvedenega dokaznega postopka), po vsebini pomenijo ugovor zmotne uporabe prava in ugovor nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem pa ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. Ustavno sodišče lahko v postopku ustavne pritožbe preizkusi le, ali izpodbijana odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču in ali gre za primer očitno napačne odločitve sodišča brez razumne pravne obrazložitve, ki bi jo bilo označiti za samovoljno in arbitrarno. To bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Ustavno sodišče bi namreč lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati. Bistveno za to ustavno pritožbo je, da pritožniki drugače kot Vrhovno sodišče razumejo vsebino dolžnosti, ki jih prosilcu za azil in pristojnemu organu nalagajo tretji, četrti in peti odstavek 24. člena ZAzil, ter v zvezi s tem pomen verodostojnosti in prepričljivosti prosilca pri obrazložitvi razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če ni na razpolago drugih dokazov (četrti odstavek 29. člena ZAzil). Razlaga in utemeljitev Vrhovnega sodišča, zakaj je štelo, da je MNZ utemeljeno presojalo verodostojnost in prepričljivost izjav prve prosilke, pravilno ocenilo, da temu pravnemu standardu v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno, ter na tej podlagi ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila in subsidiarne zaščite v skladu z drugim in s tretjim odstavkom 1. člena ZAzil, ni taka, da bi ji lahko očitali kršitev 22. člena Ustave.

5.Pritožnikom tudi ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ki pomeni obveznost sodišča vzeti na znanje navedbe strank, pretehtati njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi odločbe tudi opredeliti. Iz te pravice pa ne izhaja obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako instančno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravne razloge za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek pritožnikov neutemeljen. Ne gre torej za to, da bi Vrhovno sodišče prezrlo navedbe pritožnikov, temveč za to, da se pritožniki ne strinjajo z dokazno oceno in stališči, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Navedeno pa izhaja tudi iz navedb v ustavni pritožbi, s katerih pritožniki nasprotujejo razlogom, ki jih za svojo odločitev navaja Vrhovno sodišče.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan