Jedro

Iz besedila 36. člena Odloka o cestnoprometni ureditvi izhaja, da je možnost z vozilom prevoziti območje za pešce le v dostavnem času z dovolilnico, in le izjemoma, zaradi posebej utemeljenih razlogov, tudi izven dostavnega časa. Iz besedila tega člena ne izhaja, da bi bilo sploh možno izdati dovolilnico, kakršno so želeli tožniki, torej z veljavnostjo 24 ur. Odlok take dovolilnice ne predvideva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izdal odločbo, s katero je prošnji vlagateljev-tožnikov za izdajo dovolilnic za prevoz območja za pešce – ulice … v Ljubljani, z motornimi vozili stanovalcev objekta … v Ljubljani, do oziroma na dvorišče objekta …, ugodil z veljavnostjo v dostavnem času med 6.00 in 9.30 uro do 31. 12. 2010. V 2. točki izreka pa ni ugodil prošnji vlagateljev za izdajo dovolilnic za prevoz območja za pešce – ulice … v Ljubljani, z motornimi vozili stanovalcev objekta … v Ljubljani, do oziroma na dvorišče objekta …, z veljavnostjo izven dostavnega časa – 24 ur na dan. Iz 3. točke izreka pa izhaja, da stroškov postopka ni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so tožniki z vlogo 14. 10. 2009 zaprosili prvostopenjski organ za izdajo dovolilnic za prevoz območja za pešce – ulice … v Ljubljani do oz. na dvorišče objekta … z motornimi vozili stanovalcev objekta … v Ljubljani in sicer z veljavnostjo 24-ur na dan (brez časovne omejitve). Na zaslišanju so pojasnili, da bi prevozi, za katere so zaprosili, predstavljali minimalno motnjo ter da je obstoječi dostavni čas med 6.00 in 9.30 uro neuporaben, tožnikom kot stanovalcem objekta … pa s tem domnevno odvzeta pravica oz. možnost uporabe dvorišča za parkiranje vozil in s tem odvzeta pravica do kvalitetnega življenja.

Prvostopenjski organ je tožnike seznanil, da je … območje za pešce s popolno prepovedjo motornega prometa in da lahko pristojni organ po 36. členu Odloka o cestnoprometni ureditvi (v nadaljevanju Odlok) dostavo in dovoze na lastna parkirna mesta ali v garaže preko takšnega območja za pešce dovoljuje le z veljavnostjo v dostavnem času med 6.00 in 9.30 uro, izven navedenega časa pa ne. Iz posebej utemeljenih razlogov se lahko sicer izda dovoljenje za enkraten prevoz območja za pešce tudi izven dostavnega časa z veljavnostjo dan ali največ nekaj dni, nikakor pa ne celoletno dovoljenje. Stanovalci … lahko pridobijo za svoja vozila letne dovolilnice za dovoze na … z veljavnostjo vsak dan med 6.00 in 9.30 uro – brezplačno, prav tako pa lahko pridobijo za svoje vozilo tudi dovolilnico za parkiranje na za njih rezerviranih parkirnih mestih na … v Ljubljani, proti plačilu takse za parkiranje v višini 50,00 EUR. Po končanem postopku je prvostopenjski organ 3. 6. 2010 izdal odločbo, s katero vlogi tožnikov ni ugodil v delu, ki se nanaša na celoletne dovolilnice za prevoz območja za pešce z motornimi vozili izven dostavnega časa – 24 ur na dan. Upravno sodišče je s sodbo I U 1132/2010-11 z dne 19. 10. 2011 odpravilo navedeno odločbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da vlogi tožnikov ne more ugoditi. Sklicuje se na namen Odloka in na druge možnosti, ki se stanovalcem ponudijo za dostop do stanovanj. Pri tehtanju pravice tožnikov in javnega interesa, ki ga zasleduje Odlok, je prvostopenjski organ prišel do zaključka, da je javni interes nad prizadetostjo pravice, ki jo imajo tožniki.

Drugostopenjski organ (Mestna občina Ljubljana) je pritožbo tožnikov zavrnil, prav tako je zavrnil njihovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka, v pritožbenem postopku pa niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev prvostopenjskega organa ocenjuje kot pravilno. Ugotavlja, da tožnikom z izpodbijano odločbo ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom oziroma do enakega varstva pravic. So v povsem enakem položaju kot vsi, ki vlagajo vloge za izdajo dovolilnice za prevoz območja za pešce – ulica … v Ljubljani, z motornimi vozili z veljavnostjo tudi izven dostavnega časa. Izpodbijana odločba temelji na stališču, da se dovolilnica izda le skladno z določili Odloka. Po presoji drugostopenjskega organa je prometni režim omejitve prometa za tožnike nujen in tudi široka interpretacija Odloka ne daje možnosti drugačne odločitve. Meni, da obstaja sorazmerje med težo posega v prizadete pravice na eni strani ter s pomembnostjo s tem zavarovanih pravic, in koristjo, ki bi bila dosežena na drugi strani, to je javna korist. Po presoji pritožbenega organa je v obravnavanem primeru podano dejansko stanje, ki se ujema z zakonsko določenimi pristojnostmi občine, ureditev prometa, ki je določena z Odlokom, pa je nujna za dosego namena. Javna korist pretehta težo posega v lastnino. Prvostopenjski organ je odločil skladno z načelom zakonitosti in na podlagi veljavnih predpisov, izpodbijana odločba je pravilna in zakonita.

Tožniki v tožbi navedeno odločitev izpodbijajo. Z vlogo so pri prvostopenjskemu organu predlagali, da se jim dovoli celodnevni dostop do njihovih parkirišč na dvorišču večstanovanjske stavbe …, Ljubljana, ki je v njihovi solasti, vključno s parkirnimi prostori na dvorišču te stavbe. Dostop je iz … na ulico … v širini cca 3 metre po sredini ulice in v dolžini cca 15 metrov. Na tem stičišču … ulice in ulice …, je tožena stranka v skladu z Odlokom namestila potopne stebre, ki onemogočajo vstop z motornimi vozili iz … ulice na ulico …. Tožniki so v skladu z Odlokom prejeli dovolilnice, ki jim omogočajo vstop na ulico … in do njihovih parkirišč med 6.00 in 9.30 uro vsak dan do 31. 12. 2010. V vlogi so navedli, da takšna ureditev bistveno otežuje njihove življenjske in stanovanjske razmere. Med tožniki je tudi 100 % invalid in družine z manjšimi otroki. Predlagajo, da se jim dovoli izjema in se jim izdajo dovolilnice za dostop do parkirišč preko celega dneva. Sklicujejo se na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča in menijo, da bi lahko upravni organ v ponovnem odločanju sledil zahtevi tožnikov in sodbi Upravnega sodišča in opravil ogled na kraju samem. Z ogledom bi se tako zanesljivo ugotovilo nesorazmerje med kršenjem ustavnih pravic tožnikov v primerjavi s koristmi drugih, saj tega dela cestišča ulice …, praktično nihče ne uporablja. Tožniki nadalje menijo, da je nesprejemljiva obrazložitev tožene stranke, da Odlok ne daje možnosti za drugačno ureditev. Pri tem se sklicujejo na zadnji odstavek 33. člena Odloka, ki določa, da lahko pristojni organ izjemoma iz posebno utemeljenih razlogov izda dovoljenje tudi za dostop izven dostavnega časa. S pravilno uporabo določbe 33. člena Odloka bi upravni organ v tem primeru lahko odločal v skladu s predlogom tožnikov, kot tudi v skladu z v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikom dovoli dostop iz … ulice do njihovih parkirišč celodnevno. Podrejeno pa predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Priglašajo tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in se sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega in drugostopenjskega organa. Zavrača navedbe tožnikov, da bi prvostopenjski organ moral opraviti ogled in se sklicuje na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), iz katerih izhaja, kdaj se opravi ogled. Po presoji tožene stranke je prometni režim omejitve prometa za tožnike nujen in tudi široka interpretacija Odloka ne daje možnosti drugačne odločitve. Meni, da obstoja sorazmerje med težo posega v prizadete pravice na eni strani in javno koristjo.

Tožniki se v vlogi sklicujejo na v zadevi izdano sodbo Upravnega sodišča in menijo, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni postopal v skladu z omenjeno sodbo. Pri tem se sklicujejo, da v zadevi ni bil opravljen ogled, ki so ga predlagali tožniki. Nesprejemljive so tudi navedbe, da se tožnikom ponujajo druge ugodnosti namesto celodnevnega dostopa do njihovih parkirišč.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: Izpodbijana odločba temelji na 36. členu Odloka. Ta v prvem odstavku določa, da vozila stanovalcev s stalnim prebivališčem na območju za pešce ter vozila pravnih oseb, samostojnih podjetnikov posameznikov in posameznikov, ki samostojno opravljajo dejavnost, lahko z dovolilnico pristojnega organa prevozijo območje za pešce s popolno prepovedjo motornega prometa do lastnega parkirnega prostora ali garaže v dostavnem času. Pristojni organ lahko izjemoma, zaradi posebej utemeljenih razlogov, izda dovoljenje tudi za dostavo izven dostavnega časa. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se dovolilnica iz prvega odstavka za lastno vozilo izda prosilcu, ki ima stalno bivališče oziroma sedež podjetja oziroma opravljanja dejavnosti na območju za pešce in poseduje parkirni prostor ali garažo za lastne potrebe. Iz besedila tega člena torej izhaja, da je možnost z vozilom prevoziti območje za pešce le v dostavnem času z dovolilnico, in le izjemoma, zaradi posebej utemeljenih razlogov, tudi izven dostavnega časa. Iz besedila tega člena ne izhaja, da bi bilo sploh možno izdati dovolilnico, kakršno so želeli tožniki, torej z veljavnostjo 24 ur. Odlok take dovolilnice ne predvideva, zato prvostopenjski organ tudi ni mogel drugače odločiti, kot je odločil. Izpodbijana odločba je tako pravilna in zakonita, tožbeni ugovori tožnikov, da bi prvostopenjski organ ob pravilni uporabi določil Odloka lahko odločil drugače, pa neutemeljeni.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov, da prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ni upošteval v zadevi izdane sodbe I U 1132/2010-11 z dne 19. 10. 2011. Z navedeno sodbo je bilo upravnemu organu naloženo, da ugotovi, ali ni mogoče z neko drugo omejitvijo v enaki meri doseči legitimen cilj, in če obstoja sorazmernost v ožjem pomenu besede, torej med prizadetostjo ustavnih pravic tožnikov na eni strani in koristmi pravic drugih oseb in udeležencev v prometu na drugi strani. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je javni interes in javna korist, ki jo ima skupnost s tem, da je navedeno območje določeno kot območje za pešce s popolno omejitvijo prepovedi prometa, nad prizadetostjo pravice, ki jo imajo tožniki. V konkretnem primeru so omejitve, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, nujne, tožnikom pa so zaradi navedenih omejitev ponujene druge možnosti. Sodišče navedene ugotovitve in zaključke obeh upravnih organov sprejema kot pravilne.

Skladno z 125. členom Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da lahko uporabijo tudi institut „exceptio illegalis“, kar bi v konkretni zadevi pomenilo, da sodišče ne bi upoštevalo določil Odloka. Vendar pa se sodišče strinja s presojo obeh upravnih organov, ki sta tehtala pravico tožnikov na eni strani in javni interes na drugi strani. Tudi po presoji sodišča je omenjeni poseg nujno potreben, če se želi ohraniti območje brez prometa. Tožena stranka pa je tudi naredila vse, da bi prebivalcem, ki živijo na tem območju, čim bolj olajšala dostop do njihovih prebivališč. Glede navedb tožnikov o težavah, ki jih imajo, ker ne morejo priti do svojih prebivališč ob vsakem času, sodišče ne dvomi, da je omenjeni režim res povezan z določenimi težavami, vendar pa se strinja z navedbo tožene stranke, da morajo ljudje, ki živijo v neki povezani skupnosti, nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Ob vseh navedenih ugotovitvah in ob upoštevanju relevantnih določb Odloka, ki po povedanem ni v nasprotju z Ustavo, sodišče zavrača kot nerelevantno sklicevanje tožnikov, da bi v predmetni zadevi moral biti opravljen ogled.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.