Jedro

Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev je na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikova predloga za oprostitev plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje in za postopek o predlogu za zavarovanje dokazov.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Navaja, da ni lastnik vozila znamke M., letnik 2006, ali kateregakoli drugega vozila. Vozilo je prodal družbi A. d. o. o., ki je vozilo registrirala dne 31. 7. 2012. Glede 155 delnic družbe P., ki naj bi bile vredne 3.779,50 EUR, tožnik pojasnjuje, da so bile navedene delnice dne 19. 9. 2007 zastavljene za dolg v višini 51.690,00 EUR, ter dne 17. 8. 2012 obremenjene na podlagi sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2012 In 685/2012. Dne 6. 11. 2014 pa so bile še dodatno obremenjene na podlagi sklepa o izvršbi z dne 28. 10. 2014 I 859/2014, kot to izhaja iz celotnega izpisa stanja na računih vrednostnih papirjev na dan 18. 8. 2015, ki ga je tožnik pridobil za potrebe te pritožbe. Iz vsega navedenega izhaja, da omenjeni vrednostni papirji, na katerih ima tožnik le še golo lastninsko pravico, nimajo nobene tržne vrednosti. Tožnik še dodatno pojasnjuje, da je imel pred začetkom finančnih težav v lasti več vrednostnih papirjev, ki pa so bili v izvršilnih postopkih prodani, zato je upravičeno predvideval, da je tudi na delnicah P. izgubil lastninsko pravico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložil izjavo o premoženjskem stanju, iz katere izhaja, da ni lastnik vrednostnih papirjev. Iz podatkov registra Klirinško depotne družbe, ki jih je prvo sodišče pridobilo po uradni dolžnosti na podlagi četrtega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/2008 in naslednji, ZST-1) je razvidno, da je tožnik lastnik 155 delnic P., ki so bile na dan izdaje odločbe sodišča prve stopnje vredne 3.797,50 EUR. Nadalje je tožnik v prošnji za oprostitev plačila sodnih taks z dne 26. 5. 2015 navedel, da ni lastnik nobenega avtomobila, medtem ko je v tožbi z dne 20. 5. 2015 trdil, da je lastnik vozila M. z reg. št. LJ SF-765. 5. Če so bile delnice družbe P. zastavljene oziroma obremenjene, bi tožnik navedeno moral pojasniti že v predlogu za oprostitev plačila sodne takse oziroma v izjavi o premoženjskem stanju. Prav tako bi moral tožnik v predlogu oziroma izjavi pojasniti tudi nasprotje med tožbeno trditveno podlago, da je lastnik avtomobila znamke M. ter v prošnji navedeno trditev, da ni lastnik nobenega avtomobila. Trditveno in dokazno breme glede premoženjskega stanja, ki utemeljuje taksno oprostitev je namreč na strani predlagatelja oprostitve, saj predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks.(1)

6. Navedbe, ki jih tožnik v zvezi s tem prvič obširno podaja v pritožbi, vključno z dokazili, na katere se v zvezi z njimi sklicuje, ne da bi pojasnil, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Na podlagi navedenega je zato sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke, kar pomeni, da je treba izjavi o premoženjskem stanju v celoti odreči dokazno vrednost in v posledici zavrniti predlog za taksno oprostitev.

8. Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. V zadevi je višje sodišče odločalo po sodnici posameznici v skladu z določilom prvega odstavka 366.a člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I P 394/2013 z dne 26. 2. 2014.