Jedro

Sodba je bila izdana v postopku izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja. Vendar pri tem ne gre za vzpostavitev poplačilne pravice v smislu 1. odst. 128. člena SPZ, torej za ugotovitev obstoja zastavne pravice na nepremičnini S.K. v korist zavarovalnice. S sodbo je namreč slednja pridobila le pravico predlagati izvršilni postopek za poplačilo svoje terjatve na nepremičninah, ki niso več v dolžnikovem premoženju. Šele z izdajo sklepa o izvršbi in ob njegovi zaznambi v zemljiški knjigi pa bo mogoče po uradni dolžnosti dovoliti tudi vknjižbo hipoteke.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zaznamba zavrnitve vpisa se izbriše.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižne referentke, ki je zavrnila predlagateljev predlog za vpis predznambe hipoteke v njegovo korist pri četrtini parc. št. 2, vpisane v vložku št. 554 k.o. Š. ter pri polovici parcel št. 286 in 279/1, vpisanih v vložku št. 555 k.o. Š., last S.K.. Odločitev je obrazložilo z argumentom, da sodna odločba, na podlagi katere je bil predlagan vpis predznambe, predlagatelju ne priznava stvarne pravice, temveč je bil obravnavan le zahtevek obligacijske narave, s katerim je predlagatelj pridobil pravico, da z izvršbo na nepremičnine S.K. doseže poplačilo svoje terjatve.

Zoper sklep se pritožuje predlagatelj po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da iz sodbe Okrožnega sodišča v K. z dne 26.11.2003, ki je med tem postala tudi pravnomočna in je bila na njeni podlagi predlagana izvršba, izhaja med drugim, da ima pritožnica pravico poplačati se iz nepremičnin, ki so navedene v zemljiškoknjižnem predlogu. Pravica poplačati se iz tuje nepremičnine pa je zastavna pravica. Tako namreč določa 128. člena SPZ, ki določa tudi, da zastavna pravica med drugim nastane na podlagi odločbe sodišča (130. člen SPZ). Na podlagi 1. točke 1. odst. 49. člena ZZK, ki dovoljuje predznambo nepravnomočnih sodnih odločb je zato mogoče na podlagi sodbe, ki ugotavlja obstoj pravice do poplačila na konkretni nepremičnini, opraviti predlagani vpis. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi predlagatelj s sodbo pridobil le obligacijsko pravico, je po mnenju pritožbe zmotno. Odtujitev nepremičnine dolžnika na S.K. je izgubila učinek proti upniku toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev (poplačilo) njegove terjatve iz nepremičnine. Gre za pravico poplačati se iz tuje stvari, ki v tem primeru ni stvar predlagateljevega dolžnika iz osnovnega razmerja, ampak je stvar vpisana na zemljiškoknjižno dolžnico, ki je sodelovala pri oškodovanju. Napram njej je s sodbo dobesedno ugotovljeno, da ima upnik pravico do poplačila iz nepremičnine, kar ni nič drugega kot zastavna pravica in ker gre za nepremičnino, je to hipoteka. Pravica je bila lahko obligacijska le, dokler ni bila ugotovljena s sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (1. odst. 128. člena SPZ). Pritožba pravilno navaja, da zastavna pravica lahko nastane tudi z odločbo sodišča (z vpisom v zemljiško knjigo - 143. člen SPZ). Zmotno pa pripisuje sodni odločbi Okrožnega sodišča v K. z dne 26.11.2003 tako pravno vsebino. Sodba je bila izdana v postopku izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja (255 - 260. člen OZ), v katerem je Z.T. d.d. uspela. Sodišče je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, učinek uspešnega izpodbijanja pa se kaže v izgubi učinka pravnega dejanja, ki ga je opravil predlagateljev dolžnik v korist S.K., in sicer se izguba tega učinka nanaša le na Z.T. d.d. in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njene terjatve (260. člen OZ oz. 284. člen ZOR). Sodba torej vzpostavlja fikcijo, kot da se dejanje, zaradi katerega se je zmanjšalo dolžnikovo premoženje, sploh ni zgodilo, zato se lahko upnica (v obravnavanem primeru Z.T.), ki je z izpodbijanjem v pravdi uspela, poplača iz tega premoženja, čeprav njegov imetnik ni več njen dolžnik ampak tretja oseba (S.K.). Namen pravde je bil torej odpraviti posledice zmanjšanja dolžnikovega premoženja s priznanjem pravice upniku, da se za svojo terjatev poplača iz premoženja tretje osebe. Vendar pri tem ne gre za vzpostavitev poplačilne pravice v smislu prej citiranega 1. odst. 128. člena SPZ, torej za ugotovitev obstoja zastavne pravice na nepremičnini S.K. v korist zavarovalnice. S sodbo je namreč, kot to pravilno obrazlaga že sodišče prve stopnje, slednja pridobila le pravico predlagati izvršilni postopek za poplačilo svoje terjatve na nepremičninah, ki niso več v dolžnikovem premoženju, temveč v premoženju S.K., šele z izdajo sklepa o izvršbi in ob njegovi zaznambi v zemljiški knjigi pa bo mogoče po uradni dolžnosti dovoliti tudi vknjižbo hipoteke (86. - 88 člen ZZK-1).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odst. 161. člena ZZK-1).