Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ni potrebno, da bi obsojenec dosegel namen, ki ga je s ponareditvijo in uporabo ponarejene listine zasledoval, in da bi morale nastati konkretne posledice. Pomen za pravno razmerje neupravičeno izpolnjene izjave v listini se presoja na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih utegnila povzročiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.A.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 250.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 11.6.2004 obs. D.A.Ž. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. točki 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ ter mu po 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 1. odstavku 69. člena KZ je izreklo odvzem zasežene listine "predlog za izvršbo", po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojenca zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 70.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 19.1.2005 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 60.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh dopustnih razlogov". Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeni sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker zatrjevana kršitev materialnega prava (1. točka 257. člena KZ) ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili materialno pravo, to je določbo 1. točke 257. člena ZKP. Nekoliko spremenjena fotokopija izvršilnega predloga je imela za E.P. enak pravni učinek kot izvršilni predlog, ki ga je obsojenec poslal Okrajnemu sodišču v Piranu. Pravna razmerja med obsojencem in imenovano se s tem niso v ničemer spremenila, saj ni pomembno, kdo je takšen izvršilni predlog napisal, temveč kakšna je njegova vsebina. Zahteva graja tudi presojo sodišča druge stopnje, da je potrebno ocenjevati ponarejeno listino na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih utegnila povzročiti, ne pa po dejansko nastalih posledicah. Po mnenju zahteve mora taka ponarejena listina imeti vpliv na konkretno pravno razmerje, ne pa neke stranske posledice, ki naj bi bili v tem primeru večji sodni stroški.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je v skladu z opisom kaznivega dejanja, vsebovanim v izreku izpodbijane sodbe, presodilo, da fotokopija predloga za izvršbo, napisanega s strani odvetnika in opremljenega z dohodnim žigom Okrajnega sodišča v Kopru, predstavlja listino, ki je namenjena za dokaz dejstva, da E.P. in M.M. dolgujeta obsojencu izterjevani denarni znesek in da sta ga dolžna plačati v roku osmih dni. Utemeljilo je, da ima takšna listina pomen za pravna razmerja, saj gre za pravno razmerje med upnikom (obsojencem) in dolžnikoma E.P. in M.M. Presodilo je tudi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom ter med ostalim utemeljilo, da je ravnal z namenom pritiska na E.P., da bi poravnala dolg, ker je bil njen partner v zaporu. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe ter ob upoštevanju dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da se pravna pomembnost ponarejene listine iz 1. točke 257. člena KZ ocenjuje glede na njeno sposobnost, da se z njo dokazuje neko pravno pomembno dejstvo ali se z njo takšno dejstvo povzroči. Slednje po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da se pravna pomembnost listine ocenjuje na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih utegnila povzročiti, ne pa na dejansko nastalih posledicah.

Pri ugotavljanju, ali je podano kaznivo dejanje ponarejanja listin ali ne, je treba izhajati iz njegovega varstvenega objekta. Kazenski zakonik namreč s kaznivimi dejanji ponarejanja listin v vseh njihovih oblikah varuje zanesljivost in varnost pravnega prometa, posebej še prometa z listinami kot dokaznim sredstvom. Ne gre toliko za varovanje interesov domnevnega izdajatelja listine, kot za varovanje pravnega prometa, torej vseh tistih, ki ponarejene listine prejmejo (oziroma ki so jim namenjene) in ki lahko na podlagi napačnih (ponarejenih) podatkov sprejmejo pomembne pravne odločitve. Glede na to in glede na opis abstraktnega dejanskega stanu je kaznivo dejanje, ki je očitano obsojencu, dokončano z neupravičeno izpolnitvijo listine, pri čemer ni odločilno, ali je listina izpolnjena z resnično ali neresnično vsebino. S takim ravnanjem se ustvari videz, da je izjavo dala oseba, ki je na listini tudi podpisana. V tej zadevi je obsojenec z ugotovljenim delovanjem ustvaril videz, da je predlog za izvršbo zoper E.P. in M.M. sestavil in vložil pri Okrajnem sodišču v Kopru odvetnik M.C. (oziroma odvetnika M.C. in A.Ž.). Gre tedaj za ponarejeno vsebino navedene listine, iz katere je sledilo, da obsojenca zastopa pooblaščenec, kar pa ni bilo res. Glede na izterjevani dolg je izjava, vsebovana v izvršilnem predlogu, vsekakor imela pomen za pravno razmerje med obsojencem kot upnikom in dolžnikoma, kot je pravilno sklepalo sodišče. Ugotovilo je namreč, da je obsojenec s tako listino, ki jo je poslal E.P., hotel doseči, da bo poravnala dolg, ker tega ni mogel storiti njen partner, ki je bil na prestajanju zaporne kazni. Vendar za obstoj tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi obsojenec dosegel namen, ki ga je s ponareditvijo in uporabo ponarejene listine zasledoval in da bi morale nastati konkretne posledice, ker se pomen za pravno razmerje neupravičeno izpolnjene izjave v listini presoja na podlagi pravno relevantnih posledic, ki bi jih utegnila povzročiti. Po obrazloženem je sodišče utemeljeno zaključilo, da ima obsojenčevo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 1. točki 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona (1. točka 257. člena KZ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP) ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. D.A.Ž. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).