Jedro

Za odreditev ukrepa omejitve gibanja opustitev oprave takojšnjega osebnega razgovora neposredno po pridržanju ne more biti odločilno. Ker ne obstoji niti dolžnost organa, da nemudoma po izreku pridržanja že tudi opravi dejanje v postopku, potrebno za ugotovitev okoliščin, na katerih temelji prošnja in katerih vir oziroma sredstvo je begosumni prosilec za mednarodno zaščito, pa to v pritožnikovi zadevi ne more imeti vpliva niti na odločitev, da pridržanje traja do prenehanja razlogov. Način vodenja postopka odločanja o prošnji je lahko pomemben za presojo dovolj skrbnega ravnanja organa, da se pridržanje omeji na nujno potrebni čas za opravo dejanj v postopku, s čimer preneha razlog za nadaljnje izvrševanje ukrepa. Vendar pa samo to, da s prosilcem ni opravljen osebni razgovor takoj po pridržanju, samo zase še ne kaže na opustitev dolžnega ravnanja odločevalca po vodenju hitrega in koncentriranega postopka, ki le na tak način zadosti tudi zakonski zahtevi po prednostni obravnavi prošenj pridržanega prosilca iz 48. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka) in zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Tožba je bila vložena zoper sklep, št. 2142-4818/2022/6 (1222-02) z dne 18. 10. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, temu omejilo gibanje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju pridržanje) od 17. 10. 2022 od 13.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 17. 1. 2023 do 13.40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na razloge izpodbijanega sklepa potrdilo obstoj razloga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi z drugo alinejo 84. a člena istega zakona. Dodatno je izpostavilo, da je tožnik na zaslišanju pred sodiščem povedal, da je prostore azilnega doma zapustil dvakrat, na razgovoru, ki ga je opravila toženka v zvezi s pridržanjem, pa je na vprašanje, kam je bil namenjen, ko ga je prijela policija v Kopru, odgovoril, da v Italijo. Pritrdilo je ugotovitvi toženke, da so bile posledice zapustitve azilnega doma tožniku povedane v njegovem (urdu) jeziku ter da je s tem, ko je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se namenil v Italijo, podana okoliščina iz druge alineje 84. a člena ZMZ-1, ki kaže na nevarnost pobega. Zavrnilo je tožbene trditve, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima namen toženka ugotavljati, sklep pa je zadostno obrazložen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) vložil pritožbo. Ponavlja, da iz sklepa toženke ni razvidno, katero naj bi bilo tisto dejstvo, ki ga ima toženka namen ugotavljati, niti ni izkazana vzročna zveza, po kateri bi bil izrek ukrepa omejitve gibanja potreben za ugotavljanje tega dejstva. Stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju s stališčem ustaljene sodne prakse istega sodišča,1 da mora biti tako dejstvo v sklepu o omejitvi gibanja izrecno in konkretno navedeno; nasprotna razlaga bi pomenila, da bi se ukrep dejansko razširil kot upravičen v vseh primerih, ko bo s posameznim prosilcem predvidena izvedba osebnega razgovora. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb, da je pritožnikov pooblaščenec toženko ob koncu ustnega izreka omejitve gibanja 17. 10. 2022 izrecno opozoril, da je prisotni pritožnik pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja, ki bi jo zanimala; v tem delu je izpodbijana sodba neobrazložena. Iz sklepa z dne 18. 10. 2022 tudi ne izhaja izkazanost pritožnikovega poskusa, da zapusti Republiko Slovenijo oziroma da jo je že zapustil. Dejstvo, da je pritožnik zapustil azilni dom, ne pomeni avtomatično, da naj bi se namenil v Italijo, poskusa zapustitve Slovenije pa ne more pomeniti niti njegova izjava, da je želel v Italijo in nato v Španijo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi sklep toženke z dne 18. 10. 2022, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje presoji sodišča prve stopnje, da je toženka v svojem sklepu v okviru razloga za pridržanje iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil) navedla, katero dejstvo ima namen ugotavljati. Kot ugotavlja Vrhovno sodišče, je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno izpostavljena navedba iz sklepa (ki jo pritožba zamolči), da je treba ugotoviti, ali je tožnikova slaba ekonomska situacija namerno povzročena s strani določenih subjektov in je za to treba izvesti osebni razgovor.

7. Glede na navedeno vsebino ugotavljanja, zaradi katere se odreja pridržanje, pa je treba nadaljnji zapis sodišča v isti točki obrazložitve, „da je logično, da tožena stranka ne more vnaprej ugotoviti, katera dejstva se bo ugotavljalo v osebnem razgovoru, saj je ravno zaradi tega osebni razgovor potreben“, treba razumeti kot zavrnitev stališča, da bi morala toženka še podrobneje opredeliti, kaj bo ugotavljala v okviru navedenega dejstvenega sklopa, ki se nanaša na razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Z navedenim v zvezi je upoštevaje člen 4(1) in (2) Direktive 2011/95/EU2 tudi jasno, da so izjave prosilca in dokumentacija, s katero razpolaga, potrebni elementi, ki so povezani z razlogi za vložitev prošnje, te pa mora država članica obravnavati skupaj s prosilcem. Povedano izhaja tudi iz stališč Sodišča Evropske unije, ki poudarja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito sodelovalno dolžnost s pristojnimi organi, med drugim, da se ugotovijo razlogi, ki upravičujejo njihovo prošnjo, to pa vključuje tudi dolžnost prosilca, da predloži zahtevana pojasnila in informacije. Pridržanje prosilca v ta namen, zlasti če obstaja nevarnost, da bo pobegnil, omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom, da ga lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.3

8. Pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbene navedbe, da je bila toženka po ustnem izreku omejitve gibanja opozorjena, da je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja in da če bi res obstajala kakšna taka dejstva, bi jih toženka lahko ugotovila že takrat. Navedeni očitek sicer drži, a še ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je podana le, če sodbe zaradi tega ne bi bilo mogoče preizkusiti, med drugim, če nima razlogov o odločilnih dejstvih.

9. Navedeno v obravnavani zadevi ni podano (pritožba tega tudi ne zatrjuje), saj za samo odreditev ukrepa opustitev oprave takojšnjega osebnega razgovora neposredno po pridržanju ne more biti odločilno. Ker ne obstoji niti dolžnost organa, da nemudoma po izreku pridržanja že tudi opravi dejanje v postopku, potrebno za ugotovitev okoliščin, na katerih temelji prošnja in katerih vir oziroma sredstvo je begosumni prosilec za mednarodno zaščito, pa to v pritožnikovi zadevi ne more imeti vpliva niti na odločitev, da pridržanje traja do prenehanja razlogov. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je lahko način vodenja postopka odločanja o prošnji pomemben za presojo dovolj skrbnega ravnanja organa, da se pridržanje omeji na nujno potrebni čas za opravo dejanj v postopku, s čimer preneha razlog za nadaljnje izvrševanje ukrepa.4 Vendar pa samo to, da s prosilcem ni opravljen osebni razgovor takoj po pridržanju, samo zase še ne kaže na opustitev dolžnega ravnanja odločevalca po vodenju hitrega in koncentriranega postopka, ki le na tak način zadosti tudi zakonski zahtevi po prednostni obravnavi prošenj pridržanega prosilca iz 48. člena ZMZ-1. 10. Neglede na navedeno pa mora toženka tudi v pritožnikovem primeru že po uradni dolžnosti odpraviti pridržanje, ko ugotovi okoliščino, ki jo je kot pomembno izpostavila v svojem sklepu in ki naj bi jo ugotavljala na osebnem razgovoru (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1).5 Da bi bil tak razgovor s pritožnikom že opravljen in da je s tem prenehal razlog za pridržanje, nobena od strank v dosedanjem postopku ni trdila, niti tega ni ugotovilo sodišče prve stopnje, s tem dejstvom pa ni seznanjeno niti Vrhovno sodišče. 11. Pritožba oporeka še obstoju pritožnikove begosumnosti v smislu druge alineje 84. a člena ZMZ-1, ki določa, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo oziroma jo je zapustila. Iz te določbe izhaja, da zadošča že samovoljni poskus prosilčevega odhoda iz Slovenije. Sodišče prve stopnje, ki je v dokazne namene vpogledalo tudi listine upravnega spisa, med drugim zapisnik v zvezi s pridržanjem, je presojo, da je pritožnik poskušal zapustiti Republiko Slovenijo, oprlo na njegov odgovor na vprašanje, kam je bil namenjen, ko ga je prijela policija v Kopru, in je odgovoril, da v Italijo. Vrhovno sodišče se strinja, da že omenjeni okoliščini ponujata edino logično sklepanje, da je bil pritožnik namenjen v drugo državo, a mu je to s prijetjem preprečila koprska policija, zato je ostalo le pri poskusu. Ne gre torej le za ugibanje o namenu prosilčeve zapustitve azilnega doma, kar na podlagi selektivnega povzemanja razlogov izpodbijane sodbe trdi pritožba. Da ne bi šlo za samovoljen poskus odhoda iz države, pa pritožba ne trdi.

12. Pritožnik še izpostavlja, da je v upravnem postopku in pred sodiščem podal izjavo, da ne bo zapustil Republike Slovenije, kar pa na odločitev ne more vplivati. Nesporne so ugotovitve toženke, da je pritožnik ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo prek slovensko-hrvaške meje, da njegova ciljna država ni bila Slovenija, pač pa druga država članica (Nemčija oziroma Španija), da za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav (Srbiji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem), ki jih je prečkal pred prihodom v Slovenijo, in da tega ne bi storil niti tukaj, če ga ne bi prijela policija. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča navedeni način prehoda slovenske državne meje, druga izbrana ciljna država in vložitev prošnje po policijskem prijetju kaže na pritožnikovo visoko stopnjo odločenosti za nadaljevanje poti oziroma na odsotnost interesa počakati na konec postopka odločanja o prošnji v Republiki Sloveniji. V tem kontekstu se omenjena pritožnikova izjava izkaže le za sredstvo, ki naj omogoči odhod iz Slovenije.

13. Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Navaja odločbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 648/2018 z dne 30. 3.2018, I U 790/2018 z dne 17. 4. 2018 in I U 1628/2021 z dne 11. 11. 2021. 2 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 3 Sodba v zadevi K (C-18/16) z dne 14. 9. 2017, 38. in 39. točka obrazložitve. 4 Glej tudi člen 9(1) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 V tem smislu Sodišče Evropske unije v združenih zadevah C, B in X (C-704/20 in C-39/21) z dne 8. 11. 2022, 88. točka obrazložitve.