Jedro

Da je bila tožniku odločba, ki se izvršuje, pravilno vročena na naslovu, čeprav tam v času vročitve ni več opravljal podjetniške dejavnosti, izkazuje podpis na vročilnici odločbe, za katerega tožnik v postopku ne trdi, da ni njegov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da se zoper tožnika iz naslova neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenija opravi davčna izvršba dolgovanega zneska po odločbi št. 63257840-0459218-01 o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, ki je postala izvršljiva dne 27. 7. 2005 ter je bila izdana na ime A. Dolg je po stanju na dan izdaje izpodbijanega sklepa po ugotovitvi prvostopnega organa znašal 1.431.06 EUR (glavnica 965,96 EUR, zamudne obresti od zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa 444,24 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR). Tožnik je dolžan plačati tudi nadaljnje zamudne obresti od glavnice, ki se obračunajo od dneva izdaje sklepa do dneva plačila ter stroške davčne izvršbe. Sestavni del izpodbijanega sklepa so obveznosti, razvidne iz seznama izvršilnih naslovov s specifikacijo neplačanih RTV prispevkov z dne 12. 10. 2009. Davčna izvršba se opravi z rubežen denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu B. d.d.,. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je RTV Slovenija z odločbo, navedeno v izreku sklepa, zavezancu za plačilo RTV prispevka – A. - naložila plačilo dolgovanega zneska iz naslova neplačanega RTV prispevka. Po določbi 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZGD-1) je samostojni podjetnik posameznik odgovoren za obveznosti z vsem svojim premoženjem. Dolžnik je v obravnavanem primeru samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Glede na navedeno je RTV Slovenija v skladu s 393. členom v zvezi s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZDavP-2) proti tožniku začela postopek davčne izvršbe. Po 152. členu ZDavP-2 mora dolžnik plačati tudi vse stroške davčne izvršbe. V nadaljevanju obrazložitve organ opredeljuje neplačane obveznosti iz naslova RTV prispevka po izvršilnem naslovu na dan 12. 10. 2009 ter se sklicuje na določilo 96. člena ZDavP-2, ki določa plačilo zamudnih obresti od dneva zapadlosti nepravočasno plačanih obveznosti iz naslova posameznega mesečnega RTV prispevka do dneva izdaje sklepa o izvršbi.

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 61540-267/2009/2 z dne 28. 5. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe se ministrstvo sklicuje na prvi odstavek 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenije (Ur. l. RS, št. 96/2005 s spremembami; v nadaljevanju: ZRTVS-1), ki glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka določa subsidiarno uporabo zakona, ki ureja davčni postopek. Kot pojasnjuje ministrstvo, je potrebno pri izvršbi zoper samostojnega podjetnika upoštevati svojevrstnost njegovega statusa. Izhajajoč iz 7. člena ZGD-1 podjetnik odgovarja za obveznosti iz poslovanja z vsem svojim premoženjem, to je tako s premoženjem podjetja kakor tudi s svojim lastnim, osebnim premoženjem in sicer samostojno in neposredno. Podjetnikovo podjetje namreč nima statusa pravne osebe, zaradi česar tudi ne pride v poštev subsidiarna odgovornost podjetnika. Zato lahko davčni organ z namenom poplačila davčnega dolga podjetnika seže na njegovo celotno premoženje - tako na tisto, ki je povezano z njegovo dejavnostjo, kakor tudi na njegovo osebno premoženje. Glede na navedeno je prvostopni organ po mnenju ministrstva ravnal pravilno, ko je začel izvršbo zoper tožnika. Glede pritožbene navedbe, da tožnik ni bil seznanjen z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, pa je ministrstvo mnenja, da iz datuma in podpisa na fotokopiji vročilnice odločbe, ki se izvršuje, jasno izhaja, da je bila odločba osebno vročena zavezancu dne 12. 7. 2005, ki se je tako lahko seznanil z vsebino odločbe in s svojimi obveznostmi. Pravica do izterjave davka po drugem odstavku 125. člena ZDavP-2 zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo davek treba plačati. V obravnavani zadevi je potrebno rok petih let po mnenju ministrstva šteti od dneva izvršljivosti odločbe z dne 12. 7. 2005, ki je postala izvršljiva dne 27. 7. 2005. Pravica do izterjave bi torej zastarala šele dne 27. 7. 2010. Ker je bil prvostopni sklep izdan 19. 10. 2009, torej pred tem datumom, pravica do izterjave po mnenju ministrstva v obravnavani zadevi ni zastarala.

V tožbi tožnik izpodbijanemu sklepu nasprotuje in navaja, da mu odločba, s katero mu je bila naložena obveznost plačila RTV prispevka in ki naj bi bila podlaga za izpodbijani sklep, nikoli ni bila vročena. Dolg iz naslova neplačanega RTV prispevka tožniku tako ni znan, prav tako pa tudi ne ve, da bi bil ta dolg kadarkoli verificiran s kakšno odločbo. Omenjena odločba je bila izdana na ime A., čeprav je bil tožnik dne 31. 12. 2003 izbrisan iz registra zavezancev za DDV, saj je prenehal z upravljanjem podjetniške dejavnosti. Odločba, ki se izvršuje, je bila torej poslana na naslov, na katerem tožnik že več kot leto in pol ni več opravljal svoje dejavnosti. Sklep z dne 19. 10. 2009 pa je bil po mnenju tožnika izdan prepozno, saj Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju: OZ) v 355. členu za tovrstne dejavnosti predvideva enoletni zastaralni rok, ki začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Ker v obravnavani zadevi Javni zavod RTV Slovenja zahteva plačilo prispevka od januarja 2002 do vključno decembra 2003, je bila odločba z dne 12. 7. 2005 izdana po preteku enoletnega zastaralnega roka. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da je zavezanec za plačilo RTV prispevka po 8. členu Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe RTV Slovenije (Ur. l. RS, št. 75/2004) v primeru spremembe imena, priimka ali bivališča dolžan najpozneje v petnajstih dneh Službi za obračun RTV prispevka pisno sporočiti spremembo. V tem roku je dolžan zavezanec pisno sporočiti tudi vsako drugo spremembo, ki vpliva na obveznost plačila RTV prispevka. Sprememba se upošteva s prvim dnem v prvem naslednjem koledarskem mesecu, ko je sporočena. Tožnik v obravnavani zadevi Službi za obračun RTV prispevka do dneva vložitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi ni pisno sporočil spremembe, to je prenehanja opravljanja dejavnosti. Zato je bila odločba, ki se izvršuje, izdana in naslovljena na zavezanca A. Iz vročilnice, ki jo je prejela RTV Slovenija, izhaja, da je bila odločba na tem naslovu osebno vročena tožniku. Identičnost podpisa je mogoče ugotoviti s primerjavo podpisa prevzemnika pisma na vročilnici odločbe s podpisom tožnika na pooblastilu odvetniku C.C. z dne 30. 10. 2009. Kljub temu, da je tožnik dne 31. 12. 2003 prenehal opravljati dejavnost, je bil na tem naslovu v času vročanja še vedno prisoten, na tem naslovu pa je odločbo tudi osebno prejel. Ker poštar v postopku vročanja preverja identiteto prevzemnika pisma, po mnenju ministrstva ni dvoma, da je bila odločba osebno vročena tožniku. Glede ugovora zastaranja RTV prispevka pa ministrstvo pojasnjuje, da predstavlja RTV prispevek javno dajatev. Takšno stališče je namreč zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. X Ips 1737/2006 z dne 28. 5. 2009. Obveznost plačila RTV prispevka je predpisana z zakonom, zato ne gre za obligacijsko pač pa za javnopravno dajatev. Določba 355. člena OZ se tako nanaša na plačljive programe v Republiki Sloveniji, ne pa na plačilo RTV prispevka, za zastaranje katerega se določba 355. člena OZ ne uporablja. Za zastaranje RTV prispevka je tako kot za zastaranje pravice do izterjave RTV prispevka treba uporabiti določbe ZDavP-2, ki v prvem odstavku 125. člena določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odmeriti ali plačati, v drugem odstavku istega člena pa določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek plačati. Petletni zastaralni rok za izterjavo davka je treba šteti od dneva izvršljivosti odločbe dalje. Ker je postala odločba z dne 12. 7. 2005 izvršljiva 27. 7. 2005, izpodbijani sklep pa je bil izdan 19. 10. 2009 - torej pred potekom petletnega zastaralnega roka - pravica do izterjave še ni zastarala. Kot še dodaja ministrstvo, pa bi moral tožnik ugovor zastaranja obveznosti, ki se izvršujejo, uveljavljati v pritožbi zoper odločbo, ki se izvršuje in ne šele v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZUS-1). K tožbenim navedbam pa sodišče še dodaja: Tožnik v tožbi ugovarja izvršljivosti odločbe št. 63257840-0459218-01 z dne 12. 7. 2005, ki je predmet izvršitve, ko zatrjuje, da mu odločba ni bila vročena. V dokaz svoje trditve prilaga odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ptuj, št. 61530-3/2003-224-91-14/14 z dne 20. 1. 2004, iz obrazložitve katere izhaja, da je bil tožnik, ki je bil registriran kot samostojni podjetnik s firmo A. in s sedežem na naslovu ... dne 31. 12. 2003 izbrisan iz vpisnika samostojnih podjetnikov posameznikov, ki ga vodi Davčna uprava Republike Slovenije, ker je prenehal opravljati podjetniško dejavnost. Kot pojasnjuje sodišče, pa omenjena odločba dejstva, ki ga zatrjuje tožnik (da mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena) ne izkazuje, saj dokazuje le to, da tožnik v času vročitve odločbe na naslovu ..., ni več opravljal podjetniške dejavnosti. Navedeno pa še ne pomeni, da se tožnik ob vročitvi odločbe dne 12. 7. 2005, na omenjenem naslovu ni nahajal oz. da mu omenjena odločba na tem naslovu ni bila vročena. Da je bila tožniku tega dne odločba, ki se izvršuje, pravilno vročena, izkazuje podpis na vročilnici odločbe, za katerega tožnik v postopku ne trdi, da ni njegov. Glede na obrazloženo sodišče zavrača ugovor izvršljivosti odločbe z dne 12. 7. 2005. Prav tako neutemeljen je po presoji sodišča ugovor zastaranja, ki ga tožnik uveljavlja v tožbi. Ker ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost odločbe, ki se izvršuje, stranka v postopku davčne izvršbe, ne more več uveljavljati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), se sodišče s vprašanjem zastaranja obveznosti, ki se izvršujejo, ni ukvarjalo. Petletni rok, določen za zastaranje pravice prisilne izterjave neplačane obveznosti (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2), pa po ugotovitvi sodišča ob izdaji izpodbijanega sklepa upoštevaje nastop izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje, tudi še ni potekel. Glede na obrazloženo je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.