Jedro

Tožeča stranka bi morala zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja oz. plačilo denarnega zneska, s katerim bi sama vzpostavila prejšnje stanje na svojem objektu, čim je ugotovila, da bo zaradi nevzdrževanja toženkine hiše nastala škoda tudi na hiši tožeče stranke. To pa je postalo jasno, ko je končala zima 2005/2006. Ker je tožeča stranka tožbo vložila šele 27.5.2009, jo je vložila šele po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka D. R. dolžna v roku petnajst dni od dneva prejema sodbe plačati tožnikoma A. V. in D. V. 89.017,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.5.2009 dalje do plačila. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna nerazdelno plačati toženki stroške postopka v višini 5.574,26 EUR v roku petnajst dni od dneva prejema te sodbe po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožila tožnika. V pritožbi očitata nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka, ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne da preizkusiti, poleg tega naj bi bili ti razlogi tudi nejasni in sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju z listinami. Odločitev sodišča je v nasprotju z napotki razveljavitvenega sklepa Višjega sodišča v Kopru z dne 25.11.2014. Višje sodišče je sodišču prve stopnje naložilo, da mora v ponovljenem postopku ugotoviti, kdaj je začel teči triletni zastaralni rok, ki teče od trenutka, ko je tožnik zvedel, ali mogel izvedeti za obseg škode, pri čemer sam pričetek nastajanja škodne posledice glede na konkretne okoliščine tega spora ne bo odločilen za tek zastaralnega roka, saj morajo biti oškodovancu znani vsi elementi za določitev višine zahtevka. Tem navodilom sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo. Pritožbeno sodišče je v razveljavitveni odločbi zapisalo, da je zatrjevana premoženjska škoda očitno posledica kontinuitete istega dejanskega stanja. Gre torej za isti škodni dogodek, vendar pa so se posamezni segmenti nastale škode pokazali v različnih trenutkih oz. kontinuirano, celoten obseg ter višina škode ter vzročna zveza sta tožnikoma postala znana šele 15.1.2008, ko sta prejela pisno izvedensko mnenje K. J.. To izvedensko mnenje ni samo navedba tožnikov, ampak je tudi dokaz o tem, kdaj sta tožnika v celoti in z gotovostjo bila seznanjena z vzrokom nastanka poškodb na njunem objektu, kot tudi z obsegom oz. višino nastale škode. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno razdelilo začetek zastaralnega roka na dva dela, in sicer glede poškodb na območju strehe - ostrešja, kar naj bi bilo po stališču prvostopenjskega sodišča tožnikoma znano že leta 2003 in glede nadaljnje škode, ki naj bi bila znana tožnikoma že v zimi oz. pozimi 2005/2006. Triletni zastaralni rok začne teči od trenutka, ko oškodovanec zve za škodo oz., ko so mu znane vse okoliščine na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino te škode. Za vse te okoliščine je tožeča stranka zvedela šele iz izvedenskega mnenja izvedenca K. J., saj je pritožnikoma šele v tem trenutku bila znana celotna škoda in vzročna zveza glede nastale škode. Tožnika sta vložila sklepčen tožbeni zahtevek, v katerem sta pojasnila tudi, kdaj sta zvedela za temelj in višino škode, to je bilo 15.1.2008. Zato je šele ta trenutek treba šteti kot trenutek od katerega je začel teči zastaralni rok. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe napačno povzema določene dokaze. Tako je napačno povzeta izpoved drugega tožnika v 7. točki obrazložitve. Tožnik ni navajal, da so bile poškodbe na njegovi strehi vidne že v letu 2003, ampak je izrecno povedal, da so se poškodbe na njegovi hiši začele pojavljati približno tri leta po smrti moža toženke oz. po njegovem pogrebu. Glede odsotnosti vidnih poškodb sta izpovedali priči A. Č. in J. G., ki sta povedali, da je bil objekt tožnikov še v letu 2004 bivalen in v dobrem stanju, brez kakršnihkoli večjih poškodb. Te izpovedi jasno kažejo, da do prvih poškodb na objektu pritožnikov, ki bi bile vidne, ni prišlo že v letu 2003 kot ugotavlja sodišče. Izkrivljeno je povzeta tudi izpoved M. V.. Ta priča je izpovedala, da je poškodbe na objektu tožeče stranke videla po tem, ko je umrl mož toženke in so priči povedali, da je začela nastajati škoda. Zato ni res, da bi priča rekla, da sta mu tožnika že v letu 2003 povedala za poškodbe. Priča točnega datuma ni konkretizirala, govorila je o času po letu 2003. Izpodbijana sodba nima razlogov glede izpovedi sina pokojnega M. R., ki je povedal, da so bile v času pogreba v letu 2003 poškodbe na strehi toženke, ne pa tudi na stavbi tožnikov. Ključno napako pa je sodišče zagrešilo, ko je v nasprotju z zapisom iz zapisnika navedlo, da so nastale poškodbe v zimi oz. pozimi 2005/2006 medtem, ko iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo izhaja, da je drugi tožnik navajal, da so se posledice zrušenja strehe začele pojavljati oz. kazati tudi na drugih delih stavb po zimi 2005/2006, kar ob uporabi jezikovne razlage pade v drug časovni okvir, kot ga je ugotovilo sodišče, torej lahko tudi poleti, pomladi ali jeseni istega leta. Tožeča stranka je na naroku 17.12.2012 sicer navajala, da so poškodbe na njeni nepremičnini nastale v zimi med 2005 in 2006, vendar to še ne pomeni, da so bile poškodbe pozimi že tudi vidne, niti, da jih je drugi tožnik takrat tudi opazil, saj nobeden od tožnikov ne živi na tem naslovu. Tožnik je zaslišan pojasnil, da so se po zimi, torej kasneje začele pojavljati vidne poškodbe. Če sodišče ni dovolj natančno zaslišalo tožnika, ne more v njegovo škodo razlagati teh terminov. Sodišče bi v ponovnem postopku moralo zato dodatno zaslišati tožnika, da bi se razjasnilo, kdaj in kaj je po sporni zimi ugotovil na svojem objektu. Prav tako bi moralo dodatno zaslišati tudi izvedenca in pridobiti strokovno mnenje glede časovnega poteka poškodb na objektu, predvsem pa kdaj in katere poškodbe bi lahko tožnik opazil ob zadostni skrbnosti. Sodišče je pri odločitvi upoštevalo pisno izpoved priče A. K., ki je kot izvedenec sodeloval v nepravdnem postopku in ocenil, da so razpoke v zidu in nagib zidu stare od enega do enega in pol leta pred ogledom, pri čemer je bil na ogledu 11.9.2006. Ta pisna izpoved priče ne more biti odločilen oz. temeljni vzvod odločitvi sodišča o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok, saj priča v postopku ni bila angažirana, da strokovno oceni, kdaj so nastale posamezne poškodbe na objektu, ampak je bil s strani tožnikov angažiran le za revalorizacijo prvotne cenitve za namen davčnega postopka. Sodišče je začetek teka zastaralnih rokov tudi sicer ugotovilo preveč pavšalno, da bi lahko te ugotovitve predstavljale podlago za pravilno odločitev. Gre pa za odločilna dejstva, saj je od odločitve o teh dejstvih odvisna odločitev o pravici tožnikov do povrnitve premoženjske škode. Zato je s takšno pavšalno ugotovitvijo o začetku teka zastaralnega roka bila kršena ustavno zagotovljena pravica tožnikov do sodnega varstva. Razlogi sodbe so nejasni oz. med seboj v nasprotju in zaradi vsega tega tožnika predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njunemu zahtevku v celoti ugodi podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka v tem pravdnem postopku zahteva plačilo denarne odškodnine od toženke za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zato, ker z možem svojega objekta, ki meji na objekt tožeče stranke, nista vzdrževala. Zaradi nevzdrževanja se je po navedbah tožbe na toženkinem objektu najprej zrušila streha, nato še zidovi. Posledica tega so bile poškodbe na hiši tožeče stranke, najprej na strehi, zatem razpoke na zidovih in nagibanje zidov z delnim rušenjem zidov. Porušila se je statika celotnega objekta. Iz opisa poteka dogodkov izhaja, da je tožeča stranka sama razmejila škodo na dva dela, najprej tisto, ki je nastala na območju strehe - ostrešja in zatem ostalo na zidovju. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je brez potrebe opravilo to razmejitev, čeprav glede nastopa zastaranja ta razmejitev niti ni bistvena. Takšen potek dogodkov je opisala tožeča stranka, ki je že v tožbi tudi navedla, da je toženko in njenega moža opozorila na nujnost sanacije, da se prepreči škoda. Na podlagi navedb tožeče stranke in izpovedi drugega tožnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožeča stranka z začetkom nastajanja škode seznanila že v letu 2003. To ugotovitev sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je tožeča stranka že v tožbi navajala, da je na nujnost vzdrževanja sosednjega objekta, da ne pride do škode na njenem objektu, opozorila že moža toženke, ki je umrl v letu 2003. Tudi iz stanja tega objekta v letu 2003, ki ga je drugi tožnik opisal, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi 16.4.2012 (list. št. 58 spisa) ter dejstva, da je toženkinega moža opozarjal na nujnost sanacije, da se prepreči škoda, je jasno, da je tožeča stranka za škodo in povzročitelja vedela že tedaj. Čeprav v letu 2003 še ni bila seznanjena z vsem obsegom škode, ki se je v naslednjih letih povečevala tudi zaradi neaktivnosti tožeče stranke, je prav to vedenje, ki ga je tožeča stranka opisala že v tožbi, terjalo od tožeče stranke zadostno skrbnost pri ugotavljanju vseh okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev relevantnih elementov za postavitev odškodninskega zahtevka. Ob takšnem vedenju bi že tedaj lahko poiskala strokovnjaka, ki bi ocenil škodo do katere bo prišlo, če se sosednji objekt ustrezno ne sanira ali strokovno poruši. Zato se pri utemeljevanju začetka teka zastaralnega roka ne more uspešno opirati na datum, ko je pridobila v letu 2008 pisno mnenje izvedenca K. J., ki ga je sama poiskala. Oškodovanec si ne more podaljšati zastaralnega roka, če je od njega odvisno, kdaj se bo obrnil na izvedenca, da mu pove kolikšna je škoda. Na takšnega izvedenca se mora obrniti v razumnem roku potem, ko ugotovi, da bo škoda zanesljivo nastala oziroma, ko se škoda stabilizira. V konkretni zadevi je to bilo najkasneje konec zime 2006, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ko so se poškodbe pokazale tudi na drugih delih objekta tožeče stranke.

5. Tožeča stranka zaključka o tem, kdaj se je škoda na njenem objektu pokazala v takšni meri, da je vedela tako za obseg škode, kot za tistega, ki naj bi jo napravil, ne more izpodbiti s povzemanjem zapisnika, ko je bil zaslišan drugi tožnik in je zapisnikarica v zapisniku njegovo izpoved o tem, kdaj so nastale poškodbe zapisala v ločenem besedilu "po zimi 2005/2006". Tožeča stranka namreč sama v pritožbi navaja, da je v okviru trditvenega gradiva pojasnila, da so poškodbe na njeni nepremičnini nastale v zimi med 2005 in 2006 in s tem ovrže jezikovno razlago, s katero skuša ta časovni okvir premakniti. Tudi pritožbena navedba, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo dodatno zaslišati tožnika, da bi se izjasnil, kdaj je po sporni zimi ugotovil na svojem objektu nastale poškodbe, ni utemeljena. Drugi tožnik je že v prvem zaslišanju dovolj natančno opisal potek dogodkov, zato njegovo dodatno zaslišanje ni bilo potrebno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo izvedenca T. dodatno angažirati, da bi dobilo od njega strokovno mnenje glede časovnega poteka poškodb na objektu. Tožeča stranka ni predlagala izvedenca za dokazovanje tega dejstva.

6. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov iz razveljavitvene odločbe pritožbenega sodišča. Pritožba povzema samo del obrazložitve odločbe z dne 25.11.2014, v celoti pa prezre tisti del, v katerem je pritožbeno sodišče zapisalo, da se pri zastaranju sukcesivno nastajajoče škode zahteva tudi od oškodovanca skrbnost pri ugotavljanju vseh okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev relevantnih elementov za postavitev tožbenega zahtevka. Zato očitana kršitev postopka ni podana.

7. Tudi pritožbeni očitek, da so v razlogih sodbe napačno povzeti določeni dokazi, predvsem izpovedi drugega tožnika in prič A. Č., J. G. in M. V., niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je vse te dokaze v obrazložitvi sodbe korektno povzelo in jih tudi v dokazni oceni pravilno upoštevalo. Izpovedi sina pokojnega M. R. res ni posebej ocenjevalo, ker priča M. R. ni povedal ničesar takšnega, da bi iz njegove izpovedi lahko sodišče sklepalo na to, kdaj je tožeča stranka lahko ugotovila obseg škode. Na K. je bil samo na očetovem pogrebu v letu 2003, kasneje ne več. Takrat je videl, da je streha podrta in je zgledalo vse zapuščeno. Tako se izkaže, da tudi v tem delu pritožba neutemeljeno očita kršitev postopkovnih določb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe jasna in se da v celoti preizkusiti, prav tako ni ugotovilo nobenih nasprotij med povzetki izpovedi in listin v razlogih sodbe, kot jih očita pritožba.

8. V primeru kot je konkreten, je za dospelost potrebna določena aktivnost upnika. Če upnik ni aktiven in ne izkoristi možnosti, da pridobi vse relevantne okoliščine za postavitev zahtevka, njegova pravica zahtevati izpolnitev preneha prav zaradi pasivnosti. Tožeča stranka bi morala zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja oz. plačilo denarnega zneska, s katerim bi sama vzpostavila prejšnje stanje na svojem objektu, čim je ugotovila, da bo zaradi nevzdrževanja toženkine hiše nastala škoda tudi na hiši tožeče stranke. To pa je postalo jasno najkasneje, ko se je končala zima leta 2005/2006, saj je škoda sukcesivno nastajala že vse od leta 2003. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v pravilnost zaključka, da je tožeča stranka tožbo, s katero uveljavlja zahtevek za povrnitev premoženjske škode, dne 27.5.2009 vložila po izteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Stališče prvostopenjskega sodišča je v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse o začetku teka tega roka. Ta rok začne teči, ko oškodovanec zve za škodo oziroma, ko bi mu morale biti znane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode. Kdaj je to bilo v konkretnem primeru pa je pojasnjeno že zgoraj.

9. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tudi nobene kršitve postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).