Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru pravilno uporabljen standard potrebne skrbnosti.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bil v konkretnem primeru pravilno uporabljen standard potrebne skrbnosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo presodilo, da je obveznost tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku z dne 30. 12. 2008, podana v deležu 80 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka sama trpi škodo. Ugotovilo je, da je tožnik padel na kamniti površini (širine 2 m po celotni dolžini doma) planinskega doma na O., ki se nahaja pred dvema stopnicama pri vhodu v dom in je prekrita z napuščem. Površina je bila v času škodnega dogodka zasnežena in poledenela. Ker so poledenela tla postala nevarna zaradi opustitve odgovorne osebe (zavarovanca tožene stranke: Planinsko društvo A.), je sodišče škodni dogodek presojalo po pravilih krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). V postopku je bilo ugotovljeno, da so površino, kjer je tožnik padel, sicer čistili, vendar čiščenje zaradi nizkih temperatur (-7 ºC; po izpovedbah prič tudi do -20 ºC) in zaradi nanosa snega (hoja planincev in veter) ni bilo učinkovito, zato je bila površina večkrat ledena. Od zavarovanca tožene stranke, ki se ukvarja s turistično dejavnostjo, je po presoji sodišča mogoče pričakovati, da bi na svojem področju ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen OZ). Zavarovanec bi ob tem, da se je zavedal, da navadna sol in drugi načini čiščenja ob takih vremenskih razmerah niso učinkoviti, moral priskrbeti ustrezno sredstvo za čiščenje ledu (zmes soli z dodatki), in s posipavanjem zagotoviti varen dostop v dom. Mesto padca po presoji sodišča tudi ni bilo ustrezno osvetljeno, saj bi ob tem, da sta oskrbnik doma in pomočnik vedela za problem poledenelosti, morala biti neposredno nad kamnito površino nameščena luč. Tožnik je namreč okoli 20. do 21. ure, ko se je vračal iz doma, prišel iz svetlobe v temo, zato razmer na pohodni površini ni videl. Zavarovanec bi tudi moral na ustrezno mesto postaviti opozorilno tablo, ki bi obiskovalce doma opozarjala na možnost zdrsa. Ker pa je oškodovanec led in sneg pod napuščem videl že ob prihodu v kočo v popoldanskih urah (čeprav snega in ledu takrat še ni bilo toliko), bi zvečer, ko je odhajal iz koče, po presoji sodišča moral pričakovati, da se zaradi nižjih temperatur in prihoda drugih planincev, ki nanosijo sneg, razmere glede poledenelosti lahko še poslabšajo. Sodišče je oškodovančev prispevek k nastanku škode ocenilo na 20 %.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je obveznost tožene stranke podana v deležu 60 %, v preostalem deležu pa tožeča stranka sama trpi škodo. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da bi zavarovanec tožene stranke moral zagotoviti varen dostop v planinski dom, v katerem je opravljal dejavnost: 1) poskrbeti bi moral za ustrezno čiščenje ledu pri vhodu v planinski dom (priskrbeti bi moral ustrezno sol z dodatki ali posipavati z navadno soljo bolj pogosto); 2) poskrbeti bi moral za tako osvetljenost kamnite površine (namestiti bi moral luč pod napušč nad kamnitim delom površine), da bi lahko vsak ob običajni skrbnosti videl, da sta na navedenih površinah led in sneg oziroma da so tla spolzka; 3) na vidno mesto bi moral postaviti tudi opozorilno tabo, ki bi obiskovalce opozarjala na možnost zdrsa na poledenelih tleh. Glede prispevka oškodovanca k nastanku škode pa je višje sodišče ob ugotovljenih okoliščinah presodilo, da je ta prispevek višji, in sicer 40 %.

3. Tožena stranka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbo prvega odstavka 131. člena OZ ter drugega odstavka 6. člena OZ. Ukrepi, ki se nalagajo zavarovancu tožene stranke namreč občutno presegajo standard dolžne skrbnosti zavarovanca. Po mnenju tožene stranke je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za planinski dom v visokogorju, do katerega v zimskem času dostopajo le ustrezno pripravljeni planinci. Skrbnosti oskrbnika visokogorske koče po prepričanju tožene stranke ni mogoče enačiti s skrbnostjo imetnika turističnega objekta v dolini, saj je do planinskega doma mogoče priti le peš, po zahtevni in strmi poti, ki jo lahko v zimskem času prehodijo le izkušeni planinci. Očitno je, da je šlo v konkretnem primeru za ekstremne zimske razmere, v katerih sneg in led nista nekaj neobičajnega (snežna odeja nad 1 m, temperatura tudi do -20 ºC). Razmere so bile tožniku znane, opazil jih je že ob prihodu v kočo in celo pot do koče. Vsak pohodnik, ki se v takih razmerah odpravi na pot, mora po presoji tožene stranke prevzeti določen riziko in hoditi še z večjo previdnostjo, še posebej v temi. Bistvo prostovoljne dejavnosti je, da vsak udeleženec trpi škodo v sferi rizikov, na katere mora računati pri prostovoljnem udejstvovanju. Tožena stranka nadalje meni, da oskrbniku visokogorske koče ni mogoče naložiti take povečane skrbnosti, da bi moral večjo površino okoli koče v zimskem času večkrat soliti ali posipavati s soljo z dodatki. Led in sneg v zimskih razmerah v visokogorju za izkušenega planinca nista nekaj posebnega, poleg tega pa bi pretirano posipavanje s soljo in dodatki predstavljalo onesnaževanje okolja. Glede ustrezne osvetljenosti mesta padca tožena stranka še opozarja, da ni šlo za padec neposredno pred vhodom, ki je bil osvetljen že zaradi notranje luči, temveč za padec najmanj dva koraka od konca stopnic pred vhodom, zunaj pa je bila tema. Prestroga je zahteva sodišč po namestitvi luči tik nad kamnito površino pod napuščem, saj bi moral tožnik (z naglavno ali drugo svetilko) sam poskrbeti za varnost pri hoji v gorah, v snegu in temi. Pretirana je po presoji tožene stranke tudi zahteva glede opozorilne table, saj je vsakemu običajnemu človeku znano, da je v opisanih razmerah v gorah mogoče pričakovati ledeno pohodno površino. Po prepričanju tožene stranke je odgovornost za dogodek in nastalo škodo mogoče pripisati le tožniku oziroma njegovi odločitvi za hojo po visokogorju v snežnih razmerah in v temi. Opozarja na odločbo II Ips 353/2009, kjer je Vrhovno sodišče za vzdrževalce cest odločilo, da se od njih v zimskih razmerah ne more zahtevati, da na vsakem delu ceste in v vsakem trenutku zagotovijo ustrezno stanje vozišča. To po oceni toženke še toliko bolj velja za upravljavca visokogorske koče. Neživljenjsko in pravno nevzdržno je od oskrbnika koče zahtevati, da bo v zimskih razmerah zagotovil popolnoma čiste površine brez zaplat ledu in snega tudi izven stopnišča, ki vodi v kočo. Opozarja tudi na odločbi VSL II Cp 877/2015 in Cp 2603/2014. Toženka predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanja, 1) ali odločitev sodišča druge stopnje o obstoju krivdne odgovornosti tožene stranke materialnopravno odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ter glede vprašanja, 2) ali je bil v konkretnem primeru pravilno uporabljen standard potrebne skrbnosti. Navaja, da je dopustitev revizije potrebna zaradi enotne uporabe prava in zaradi razvoja prava preko sodne prakse. Odločitev višjega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, praksa višjih sodišč pa je neenotna.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP dopustilo.