Jedro

Gospodarsko ustreza posojilu tudi družbenikov odlog terjatve nasproti družbi. Iz tega razloga pravno dejanje odloga plačila dobička ob podani kapitalski neustreznosti družbe predstavlja nedovoljeno kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1. Za presojo, ali določeno pravno dejanje predstavlja kapitalsko posojilo po 498. členu ZGD-1, je namreč odločilen trenutek, ko je bila pravno dejanje izvedeno. Posojilo, dano v kriznih finančnih okoliščinah za družbo, se ipso iure prekvalificira v lasten kapital in se ne obravnava kot posojilo, ki bi ga družba kot posojilojemalka posojilodajalcu morala vrniti. Glede na to, da je za presojo ugovora kapitalskega posojila odločilen trenutek, kdaj je bilo posojilo dano, je ugovor po 498. členu ZGD-1 nastal že s trenutkom, ko je bilo pravno dejanje iz 498. člena ZGD-1 opravljeno. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, kdaj je tožnica izvedela za odstop terjatve, saj se s cesijskim prenosom pravna narava terjatve ne spremeni. Nasprotna razlaga bi omogočala obid kogentne določbe 498. člena ZGD-1. S cesijo terjatev iz posojil, ki ustrezajo kriterijem iz 498. člena ZGD-1 na tretje osebe, bi se družbeniki, ki so družbi namesto lastnega kapitala zagotovili posojilo, izognili zakonsko predvideni sankciji in bili drugi upniki stečajnega dolžnika oškodovani. Če gre za zavarovalni zemljiški dolg (kot v obravnavanem primeru, ko je bil zemljiški dolg ustanovljen zaradi zavarovanja terjatve iz naslova bilančnega dobička) pridobi dolžnik s plačilom obveznosti iz zemljiškega dolga pravico do povratnega prenosa zemljiškega dolga. Ta pravica izvira iz zavarovalne pogodbe in tudi če ni izrecno omenjena, je mogoče domnevati obstoj takšnega implicitnega dogovora. Dolžnik lahko torej le na podlagi plačila določene obveznosti, za zavarovanje katere je bil ustanovljen zemljiški dolg, zahteva povratni prenos zemljiškega pisma.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da sedaj glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka je dolžna opraviti povratni prenos zemljiškega pisma na lastnika obremenjenih nepremičnin v k.o. P., ID znak ter v k.o. T., ID znak – tožečo stranko, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“

II. V preostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in potrdi izpodbijana sodba v točkah I, II, IV in V izreka.

III. Tožeča in tožena stranka ter stranski intervenient sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke (v nadaljevanju toženke) proti stečajni masi tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v znesku 587.411,49 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da ne obstoji ločitvena pravica toženke na nepremičninah, opredeljenih v II. točki izreka, in da toženka v stečajnem postopku nima pravice do ločenega plačila iz tega premoženja. Odločilo je, da je toženka dolžna opraviti povratni prenos zemljiškega pisma na lastnika obremenjenih nepremičnin, ki so opredeljene v III. točki izreka. Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 16.431,95 EUR in stranskega intervenienta v višini 8.478,19 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. in V. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožujeta tožnica in toženka.

3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 354. člena ZPP in izdalo izpodbijano sodbo brez oprave glavne obravnave. Poudarja pravico do izjave in navaja, da se niti sodišče druge stopnje v sklepu opr. št. I Cpg 26/2019 z dne 7. 2. 2019 ne prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi nista poglobljeno ukvarjala z vsebinskimi argumenti toženke, ki jih je izpostavila v predmetnem sporu. Iz tega razloga ponovno izpostavlja pritožbena naziranja, ki jih je uveljavljala v preteklosti glede ne(obstoja) terjatve toženke. Ponovno uveljavlja razloge za zaključek, da določba 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) zoper toženko ni uporabljiva in da ne gre za dejanje, ki gospodarsko ustreza posojilu v smislu tretjega odstavka 498. člena ZGD-1. Navaja, da tudi ostali pogoji po 498. členu ZGD-1 niso izpolnjeni, pri čemer graja tudi izvedensko mnenje dr. D. D.. Glede veljavnosti zemljiškega dolga in indosamenta ter cesijske pogodbe navaja, da M. Z. ni vedel za domnevno slab položaj družbe. Izpostavlja argumente, iz katerih je zaključiti, da zakoniti zastopnik toženke nikakor ni mogel sklepati, da naj bi M. Z. indosiral zemljiško pismo z namenom oškodovanja upnikov. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevkom za povratni prenos zemljiškega pisma ni navedlo pravne podlage za povratni prenos. Sklicuje se na določbo 1. točke prvega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in na drugi odstavek Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in zatrjuje, da zahtevek tožnice iz III. točke izreka ni izvršljiv. Končno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni odločilo o stroških pritožbenega postopka toženke v zadevi opr. št. I Cpg 26/2019. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožnica je vložila odgovor in dopolnitev odgovora na pritožbo toženke. Pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo toženke pritožbena izvajanja prereka in predlaga zavrnitev pritožbe ter zahteva povrnitev stroškov, ki jih je z neutemeljeno pritožbo povzročila toženka.

6. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev iz IV. točke izreka. Zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o njenih pritožbenih stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku v zadevi opr. št. I Cpg 26/2019. Navaja, da je tožnica v postopku na prvi stopnji v celoti uspela s svojim zahtevkom, kar pomeni, da je bil tudi njen odgovor na pritožbo potreben.

7. Pritožba toženke je delno utemeljena.

8. Pritožba tožnice ni utemeljena.

9. V skladu z določilom 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo naslednje: O pritožbi toženke

10. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženko na ugotovitev neobstoja terjatve in ločitvene pravice, opirajoč se na določbo 498. člena ZGD-1, posledično pa zahteva povratni prenos zemljiškega pisma na tožnico. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo o tožbenem zahtevku odločilo drugič. Presoja sodišča prve stopnje temelji na obrazložitvi, da je za odločitev o tožbenem zahtevku iz I. točke izreka odločilna ugotovitev ali je odlog izplačila dobička družbeniku šteti za posojilo družbi in ali je bila družba P. d.o.o. v času sprejetja sklepa o izplačilu dobička ter zapadlosti terjatve v plačilo kapitalsko neustrezna.

11. Sodišče prve stopnje je v namen ugotovitve obstoja ekonomsko finančnega stanja, v katerem se je tožnica nahajala v času sprejetju sklepa o izplačilu dobička, v postopek pritegnilo sodnega izvedenca dr. D. D.. V tej zvezi pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v postopek pritegniti novega izvedenca. Toženka je po prejemu mnenja izvedenca dr. D. sicer predložila izven pravde pridobljeno strokovno mnenje S. J., pooblaščene ocenjevalke vrednosti podjetij in sodne izvedenke finančne ter ekonomske stroke, vendar se je izvedenec dr. D. do tega izvenpravdnega mnenja prepričljivo opredelil v ustnem zaslišanju na naroku z dne 3. 10. 2018. Pri tem je izčrpno odgovoril na vsa vprašanja sodišča prve stopnje in pravdnih strank, zato pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedensko mnenje dr. D. celovito dokazno ocenilo in zaključek o uporabi 498. člena ZGD-1 oprlo le na del izvedenskega mnenja, ki se nanaša na strokovno ekonomsko-finančni del. 12. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je s sprejetjem sklepa o delitvi dobička družba (tožnica) postala kapitalsko neustrezna in prezadolžena ter glede na razpoložljiva denarna sredstva ni bila sposobna realizirati sklepa o delitvi dobička. Zaključilo je, da je s tem, ko družbenik terjatve iz naslova neizplačane dividende od tožnice ni uveljavljal ob njeni zapadlosti, na tak način kreditiral tožnico. Takšen odlog terjatve ima zato ekonomski učinek posojila tožnici, takšno posojilo pa se v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1 v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno materialnopravno razlago določbe 498. člena ZGD-1. Ta določa, da družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe (prvi odstavek 498. člena ZGD-1). Določbe tega člena veljajo tudi za druga pravna dejanja družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila (tretji odstavek 498. člena ZGD-1).

14. Izhajajoč iz takšnih materialno pravnih določb je neutemeljena pritožbena graja, da je potrebno pravno dejanje, ki bi lahko gospodarsko ustrezalo zagotovitvi posojila po 498. členu ZGD-1, presojati neodvisno od tega, v kakšnem finančnem stanju je bila v tistem trenutku družba. Presoja določb 498. člena ZGD-1 je namreč omejena na vprašanje, ali je na podlagi dejanskih ugotovitev, v kakšnem ekonomskem in finančnem stanju se je nahajala tožnica v času prejema posojila, mogoče sprejeti zaključek, da bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki družbi zagotoviti lastni kapital. 15. Gospodarsko ustreza posojilu tudi družbenikov odlog terjatve nasproti družbi.1 Iz tega razloga pravno dejanje odloga plačila dobička ob podani kapitalski neustreznosti družbe predstavlja nedovoljeno kapitalsko posojilo po prvem odstavku 498. člena ZGD-1. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu celovito obravnavalo tudi druge predpostavke iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1 in pri tem pravilno zaključilo, da je družbenik M. Z. vedel za slab finančni položaj družbe (tožnice). To izhaja predvsem iz dejstva, da je po prejemu prvostopenjske sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. V II Pg 49/2016 z dne 25. 1. 2012 sprejel sklep o izplačilu dobička, katerega si, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ni izplačal, ker družba denarnih sredstev za izplačilo ni imela. Navedeno terjatev pa je zavaroval tako, da je družba ustanovila zemljiški dolg in ga z zemljiškim pismom indosirala nanj. Pri tem se pritožba ne more sklicevati na računovodske izkaze tožnice in pridobljeno strokovno mnenje iz leta 2011, saj je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča M. Z. ob sprejemu sklepa skupščine o delitvi dobička vedel za obstoj velike finančne obveznosti družbe po sicer nepravnomočni sodbi. Prav tako pa je moral vedeti, kaj pomeni neknjiženje tega poslovnega dogodka za finančno stanje družbe. Sodišče druge stopnje zato kot pravilnim pritrjuje razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih v izogib ponavljanju povzema.

16. Neutemeljena je pritožbena graja o neuporabi 498. člena ZGD-1 zoper toženko iz razloga, ker toženka v času sprejetja sklepa o delitvi dobička ni bila družbenik tožnice. Sodišče prve stopnje je v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da ima prevzemnik nasproti dolžniku enake pravice kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik in da lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovor, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je ta izvedel za odstop (421. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da lahko tožnica kot dolžnik proti toženki kot prevzemniku uveljavlja vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku. Na drugačen zaključek ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo odločilnega dejstva, kdaj je tožnica izvedela za odstop. Za presojo, ali določeno pravno dejanje predstavlja kapitalsko posojilo po 498. členu ZGD-1, je namreč odločilen trenutek, ko je bila pravno dejanje izvedeno. Posojilo, dano v kriznih finančnih okoliščinah za družbo, se ipso iure prekvalificira v lasten kapital in se ne obravnava kot posojilo, ki bi ga družba kot posojilojemalka posojilodajalcu morala vrniti.2 Glede na to, da je za presojo ugovora kapitalskega posojila odločilen trenutek, kdaj je bilo posojilo dano, je ugovor po 498. členu ZGD-1 nastal že s trenutkom, ko je bilo pravno dejanje iz 498. člena ZGD-1 opravljeno. Iz tega razloga sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, kdaj je tožnica izvedela za odstop terjatve, saj se s cesijskim prenosom pravna narava terjatve ne spremeni. Nasprotna razlaga bi omogočala obid kogentne določbe 498. člena ZGD-1. S cesijo terjatev iz posojil, ki ustrezajo kriterijem iz 498. člena ZGD-1 na tretje osebe, bi se družbeniki, ki so družbi namesto lastnega kapitala zagotovili posojilo, izognili zakonsko predvideni sankciji in bili drugi upniki stečajnega dolžnika oškodovani.

17. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je potrebno zahtevek na ugotovitev neobstoja terjatve proti stečajni masi vsaj delno zavrniti v višini 308.631,12 EUR. Pravilne in jasne odgovore v zvezi s tovrstnimi prizadevanji toženke je slednji dalo že sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih sodišče druge stopnje kot pravilne povzema. K temu dodaja še, da je pravno zmotno stališče pritožbe, da ima lahko terjatev toženke le delno naravo kapitalskega posojila, saj se je sklep o izplačilu dobička z dne 17. 4. 2012 glasil na znesek 736.172,00 EUR.

18. Pritožbeno sodišče ustrezno obrazloženemu zaključuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da do stečajne mase tožnice ne obstoji terjatev toženke v vtoževani višini, ki jo je dobila na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve z dne 12. 3. 2014. 19. Izhajajoč iz takšnega materialno pravnega zaključka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljen tudi tožbeni zahtevek iz II. točke izreka, da se ugotovi, da ne obstoji uveljavljena ločitvena pravica toženke na nepremičninah tožnice.

20. Ločitvena pravica predstavlja posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka. ZFPPIPP v prvem odstavku 19. člena opredeljuje ločitveno pravico kot pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja. Materialne predpostavke ločitvene pravice ločitvenega upnika torej so: - obstoj terjatve ločitvenega upnika, - obstoj ločenega premoženja stečajnega dolžnika in - obstoj pravne podlage za prednostno poplačilo iz tega premoženja pred drugimi upniki.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo, da terjatev tožene stranke kot ločitvenega upnika ne obstoji, tudi ne obstoji ločitvena pravica. Ta, kot to jasno izhaja iz dikcije 19. člena ZFPPIPP, seveda ne more obstajati, če hkrati ne obstaja tudi terjatev, zavarovanju katere je namenjena.

21. Sodišče prve stopnje je v prvi (razveljavljeni) sodbi pravilno obrazložilo, da zemljiški dolg sicer obstaja kot samostojna terjatev, vendar pa je ločitvena pravica stranska pravica, odvisna od obstoja terjatve. Ta, kot že obrazloženo, predstavlja zgolj posebno upravičenje v okviru stečajnega postopka, zato ima v insolvenčnem postopku ločitvena pravica akcesorno naravo, neodvisno od sicer samostojne narave zemljiškega dolga. Takšna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje v okviru prvega sojenja pritožbeno tudi ni bila izpodbijana.

22. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju v izpodbijani sodbi sicer vprašanje (ne)obstoja ločitvene pravice presojalo v povezavi z zatrjevano ničnostjo cesijske pogodbe in indosiranja zemljiškega pisma (k takšni presoji ga je morda zavedla obrazložitev pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa I Cpg 26/2019 glede pravne narave zemljiškega pisma). Takšna presoja bi sicer lahko bila relevantna v primeru obstoja terjatve tožene stranke, kot obrazloženo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene stranke ne obstoji. Zato je zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice utemeljen in odločitev sodišča prve stopnje pravilna iz sicer drugačnih materialnopravnih razlogov, ki jih je v novem sojenju v izpodbijani sodbi podalo sodišče prve stopnje, je pa sodišče druge stopnje odločitev prvostopnega sodišča v točki II izreka sodbe potrdilo iz že zgoraj obrazloženih materialnopravnih razlogov o neobstoju ločitvene pravice, ki ima v okviru stečajnega postopka naravo akcesorne, od obstoja terjatve odvisne pravice.

23. Utemeljeno pa pritožba nasprotuje zmotnemu zaključku sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka iz III. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožnica je s tožbo poleg ugotovitve neobstoja terjatve in ločitvene pravice od toženke zahtevala tudi povratni prenos zemljiškega pisma.

24. Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti zahtevka na povratni prenos zemljiškega pisma sprejelo z obrazložitvijo, da je tožena stranka dolžna opraviti povratni prenos zemljiškega pisma na tožečo stranko kot lastnika obremenjenih nepremičnin, ker zaradi ugotovitve ničnosti cesijske pogodbe in ničnosti indosamenta na zemljiškem pismu ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke, ki izhaja iz zemljiškega dolga (oziroma zemljiškega pisma).

25. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev glede tega zahtevka in s smiselno enako obrazložitvijo (ker ne obstoji terjatev in ločitvena pravica, je tožena stranka dolžna opraviti povratni prenos zemljiškega pisma na tožečo stranko) sprejelo že v prvi (kasneje razveljavljeni) sodbi. Tako sprejeti odločitvi (in obrazložitvi) je tožena stranka nasprotovala že v pritožbi zoper prvo sodbo v tej zadevi in opozorila na dejstvo, da ugotovitev neobstoja ločitvene pravice nima avtomatično za posledico dolžnost opraviti prenos zemljiškega pisma na lastnika obremenjene nepremičnine, saj gre za ločen institut s samostojno pravno podlago, s čemer je tožena stranka oporekala sklepčnost zahtevka. Kljub navedenemu je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke (v prvem sojenju) povzela kot pravilno presojo sodišča prve stopnje, da ker ne obstoji terjatev in ločitvena pravica tožene stranke, je tožena stranka dolžna opraviti povratni prenos zemljiškega pisma na tožečo stranko, v oporo tega zahtevka pa v nadaljevanju postopka ni ponudila dodatnih trditev, niti ni zahtevka kakorkoli spreminjala.

26. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu I Cpg 26/2019 v zvezi z zahtevkom na povratni prenos zemljiškega pisma sicer ugotovilo, da sodba ni imela ustreznih razlogov o prenehanju zemljiškega dolga oziroma vrnitvi zemljiškega pisma tožeči stranki in glede na pravno naravo zemljiškega pisma ter trditve tožeče stranke o doloznem namenu pri prenosu zemljiškega pisma sodišču prve stopnje naložilo, da mora v novem sojenju zahtevek tožeče stranke presojati v luči trditev o zlorabi zemljiškega dolga oziroma ničnosti indosamenta.

27. Sodišče druge stopnje ob tokratni pritožbeni presoji spreminja svoje stališče, ker meni, da tovrstne okoliščine (vprašanje ničnosti cesijske pogodbe in indosamenta) nimajo relevantnega vpliva na zahtevek po povratnem prenosu zemljiškega pisma. Sodišče druge stopnje namreč meni, da je tožbeni zahtevek na povratni prenos zemljiškega pisma na tožečo stranko kot ustanovitelja zemljiškega dolga in lastnika obremenjene nepremičnine nesklepčen in soglaša s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje glede zahtevka po povratnem prenosu zemljiškega pisma zmotno uporabilo materialno pravo.

28. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz dejstev navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (prim. 3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost tožbe v svojem bistvu pomeni tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP), ki v vsebinskem pogledu predstavlja dolžnost tožnika, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek, oziroma da navede táko spodnjo premiso, ki bo na podlagi silogističnega sklepanja pripeljala do zaključka, ki je enak v tožbenem predlogu izraženi pravni posledici. Vsebinsko trditveno breme je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Kadar tožnik v tožbi ni zmogel svojega trditvenega bremena je tožba nesklepčna.3

29. Če gre za zavarovalni zemljiški dolg (kot v obravnavanem primeru, ko je bil zemljiški dolg ustanovljen zaradi zavarovanja terjatve iz naslova bilančnega dobička) pridobi dolžnik s plačilom obveznosti iz zemljiškega dolga pravico do povratnega prenosa zemljiškega dolga. Ta pravica izvira iz zavarovalne pogodbe in tudi če ni izrecno omenjena, je mogoče domnevati obstoj takšnega implicitnega dogovora.4 Dolžnik lahko torej le na podlagi plačila določene obveznosti, za zavarovanje katere je bil ustanovljen zemljiški dolg, zahteva povratni prenos zemljiškega pisma. Tožeča stranka tovrstnih trditev ni zatrjevala, pač pa je svoj zahtevek utemeljevala na podlagi neobstoja terjatve in ločitvene pravice, kar pa ne vodi, kot je to v smeri nesklepčnosti zahtevka zatrjevala že tožena stranka, izhajajoč iz samostojne narave zemljiškega pisma, k dolžnosti povratnega prenosa zemljiškega pisma.

30. Prav tako k povratnemu prenosu zemljiškega pisma na tožečo stranko ni mogoče zavezati tožene stranke tudi zaradi morebitne ničnosti cesijske pogodbe, na podlagi katere je tožena stranka pridobila predmetno terjatev, in ničnosti indosamenta, na podlagi katerega je tožena stranka postala imetnik zemljiškega pisma. Zaradi učinkov morebitne ničnosti indosamenta bi se namreč vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred zatrjevanim ničnim prenosom, posledično čemur bi zemljiško pismo glasilo na ime imetnika M. Z., na katerega je ustanovitelj zemljiškega dolga in prvi imetnik zemljiškega pisma (pravni prednik tožeče stranke) prenesel zemljiško pismo.

31. Zatrjevani dolozni namen ustanovitve zemljiškega dolga in dolozen namen njegovega prenosa ter v tej smeri uveljavljana ničnost pa pripelje do drugačne pravne posledice od tiste, ki se uveljavlja s tožbo v tem delu. V primeru zatrjevane zlorabe zemljiškega dolga bi morala tožnica vložiti izbrisno tožbe z zahtevkom za izbris zemljiškega dolga po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Iz navedb tožnice v zvezi s zlorabo zemljiškega dolga tako ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnica (povratni prenos zemljiškega pisma), kar predstavlja nesklepčnost tožbe. Ker je na nesklepčnost tožbe opozorila tekom postopka že tožena stranka, sodišče prve stopnje v tej smeri tudi ni bilo dolžno izvajati materialno procesnega vodstva.

32. Nesklepčnost tožbe vodi do neutemeljenosti tožbenega zahtevka in njegove zavrnitve. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v III. točki izreka zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

33. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da ne pritrjuje navedbam tožnice iz odgovora na pritožbo, da bo lahko prišlo v primeru, če bo imela toženka v posesti zemljiško pismo, do nadaljnjih škodljivih posledic za tožnico. Nad tožnico se namreč vodi postopek stečaja, zato veljajo za njene morebitne obveznosti posebna pravila po ZFPPIPP, nenazadnje pa tožena stranka v pritožbi tudi pravilno izpostavlja, da v stečajnem postopku s plačilom kupnine za nepremičnino, obremenjeno z zemljiškim dolgom, ta preneha in v tem pogledu tožnica za postavljeni zahtevek tudi nima pravnega interesa.

34. Končno je neutemeljena pritožbena graja toženke glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Temeljno pravilo glede povračilo pravdnih stroškov je, da je odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnosti posameznih pravdnih dejanj (razen če gre za separatne stroške), zaradi česar toženka ni upravičena do stroškov pritožbenega postopka v zadevi opr. št. I Cpg 26/2019. 35. Sodišče druge stopnje kljub dejstvu, da je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in tožbeni zahtevek na povratni prenos zemljiškega pisma zavrnilo, ni poseglo v stroškovni izrek izpodbijane sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na povrnitev stroškov tožeče stranke, ne glede na dejstvo, da po spremenjeni odločitvi tožeča stranka v postopku ni uspela v celoti. Sodišče druge stopnje namreč meni, da v zvezi s tem delom tožbenega niso nastali posebni stroški, zato je odločilo, da je tožena stranka, ne glede na delni uspeh v postopku, dolžna povrniti tožeči stranki vse pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP).

36. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I., II. IV. in V. točka izreka), potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožnice

37. Tožnica se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o povračilu pravdnih stroškov tožnice. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov v okviru pritožbe zoper prvo sodbo, saj z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, zaradi česar njenih pritožbenih stroškov ni šteti za potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem stroškovnem izreku potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroškovni odločitvi

38. Sodišče druge stopnje je, kljub delnemu uspehu toženke s pritožbo, odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj glede tega zahtevka toženki niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

39. Tožnica in stranski intervenient, ki z odgovorom na pritožbo nista prispevala k sprejeti odločitvi sodišča druge stopnje, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako B. Zadel v Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, 3. knjiga, str. 138. 2 Prim. z VSL sklep Cst 571/2016 z dne 14. 9. 2016. 3 J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, str. 127. 4 T. Keresteš, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 829