Jedro

Tožnik ne čuti več nikakršne čustvene navezanosti na toženko, spoštovanja in razumevanja. Toženki ne zaupa, hkrati pa med njima ni več skupnosti življenja, saj že sedem mesecev ne živita več skupaj. Takšno tožnikovo doživljanje razmerja s toženko izpolnjuje pravni standard „nevzdržnosti zakonske zveze“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 10.9.2005 v Z. sklenili pravdni stranki. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Toženka je sama in po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Toženka v svoji pritožbi navaja, da se je tožnik želel razvezati od nje brez dogovora o razdelitvi skupnega premoženja. Tako je pristala na cesti, brez dohodkov, zaposlitve ter dostopa do skupnih finančnih sredstev. V pritožbi, ki jo je vložila po pooblaščencu navaja, da ne obstoji razlog nevzdržnosti. Tožnik je navedel zgolj pavšalne navedbe o razlogih nevzdržnosti, ki ne zadostijo temu dokaznemu standardu. Meni, da čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, medsebojna pomoč, še vedno obstaja. Nekatera nesoglasja niso porušila temeljnih postulatov njune zakonske zveze. Tudi nesoglasja glede njunega skupnega premoženja je mogoče rešiti na povsem drugačen in pravno formalno ustrezen način. Razveza zakonske zveze tega ne bo rešila, ker predmetni pravdni postopek tega ne omogoča. Neresnične so tožnikove navedbe, da toženka ne želi imeti otrok. Prav tako ne drži, da tožniku ni bila zvesta. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da obstajajo razlogi za nevzdržnost zakonske zveze. Sodišče je zato napačno uporabilo določbo 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Ker sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, je ni mogoče preizkusiti, kar kaže na bistveno kršitev določb postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/2004, uradno prečiščeno besedilo, ZZZDR) sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli vzroka nevzdržna. Pojem „nevzdržnost zakonske zveze“ v zakonu ni opredeljen. Gre za t.i. nedoločni pravni pojem, katerega vsebino mora v vsakem posamičnem primeru določiti sodišče. Pri tem je odločilnega pomena ocena, v kakšni meri konkretno zakonsko razmerje, upoštevajoč vse okoliščine, odstopa od idealne podobe zakonske zveze, ki je orisana v 13. členu ZZZDR (1). Po določbi 13. člena v zvezi s prvim odstavkom 3. člena ZZZDR je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moža in žene, ki temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Gre torej za kompleksno skupnost, v kateri moški in ženska v medsebojnem razmerju zadovoljujeta svoje čustvene, spolne, biološke oziroma prokreativne, moralno etične in ekonomske potrebe, želje in zahteve. Nevzdržna je zakonska zveza, če je navedeno razmerje trajno in globoko omajano. Za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da le eden od zakoncev skupnosti ne more več prenašati.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ne čuti več nikakršne čustvene navezanosti na toženko, spoštovanja in razumevanja. Toženki ne zaupa, hkrati pa med njima ni več skupnosti življenja, saj že sedem mesecev ne živita več skupaj. Takšno tožnikovo doživljanje razmerja s toženko izpolnjuje pravni standard „nevzdržnosti zakonske zveze“, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 65. člena ZZZDR, ko je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pri tem je treba pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da vprašanja skupnega premoženja ni mogoče presojati pri ugotavljanju omenjenega razloga za razvezo zakonske zveze. Tožnik pa ga tekom postopka tudi ni nikoli izpostavil. 6. Glede na navedeno je toženkina pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

7. Toženka s pritožbo ni bila uspešna, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom in 413. členom ZPP).

(1) Karel Zupančič, Oris družinskega prava, tč. 111.