Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožnici, je zakonita, saj je tožena stranka v sodnem postopku dokazala, da tožnice ni diskriminirala zaradi zdravstvenega stanja in da tudi odpovedi ni podala iz tega razloga, ampak zaradi zaprtja ene izmed poslovalnic, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga št. ... z dne 10. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 150-dnevnega odpovednega roka, to je z dnem 10. 5. 2010 oz. najkasneje z dnem 10. 11. 2010, temveč neprekinjeno traja še naprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2005; da je tožena stranka tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, ter ji za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od dne 11. 5. 2010 oz. od dne 11. 11. 2010 dalje, do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; da ji v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2005 obračuna in izplača mesečna nadomestila plače za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 12. 2009 v višini 1.808,58 EUR bruto, to je od 11. 5. 2010 oz. od dne 11. 11. 2010 dalje, do vrnitve nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter od posameznega mesečnega bruto zneska obračunati in v korist tožnice plačati vse pripadajoče davke in prispevke, ter tožnici povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (v zavrnilnem delu in odločitev, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze in izpovedbe prič upoštevalo le v tistem delu, ki gredo v korist tožene stranke, ni pa upoštevalo tistih delov izpovedb posameznih prič, ki potrjujejo trditve tožnice, in ki kažejo na to, da je bil dejanski razlog za to, da je tožnica prejela odpoved, njeno zdravstveno stanje in posledična odsotnost z dela, kar pa je pravno nedopusten razlog za odpoved. Sodišče tudi neutemeljeno ni zaslišalo predlagane priče M.K., ki je bila predsednica sindikata pri toženi stranki, niti zakonitega zastopnika tožene stranke, čeprav je njegovo zaslišanje predlagala tožena stranka. Prav tako neutemeljeno ni zaslišalo I.L., M.Đ. in I.Š.. Prav zaslišanje le - te bi bilo ključno za ugotavljanje, na kakšen način se delo po ukinitvi podružnice pri toženi stranki lahko opravlja, saj je bila I.Š. v podobnem položaju kot tožnica. Delo te priče se po ukinitvi podružnice K. ni bistveno spremenilo in ta delavka je nadaljevala z opravljanjem praktično nespremenjenega dela doma. Sodišče je zaslišanje teh prič zavrnilo na podlagi izpovedb G.C., T.S., M.C. in A.M., namesto da bi o delu, ki ga je opravljala I.Š., zaslišalo njo samo. Ker te priče ni zaslišalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tudi pretežnega dela drugih prič, ki jih je predlagala tožnica, ni zaslišalo in zavrnitve tudi ni ustrezno utemeljilo, zato tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Odpoved tožnici tudi ni bila dana pravočasno, kot to zmotno zaključi sodišče prve stopnje. Sodišče je rok ugotavljalo izključno na podlagi sklepa uprave tožene stranke z dne 1. 12. 2009, pri tem pa zanemarilo vsa druga dejstva in izpovedbe prič, ki jasno kažejo na to, da je bila odločitev o tem, da se bo podružnica v N. ukinila, sprejeta že bistveno prej in sicer že konec leta 2008. Tako je kot priča zaslišani A.M. pojasnil, da je o tem, da se bo zaprla podružnica v N., slišal že pozimi 2008. To potrjuje tudi aneks št. 4 k najemni pogodbi za najem prostorov v N., v katerih je delovala podružnica. Z njim se je dne 30. 6. 2009 veljavnost pogodbe podaljšala le še do 31. 12. 2009. Glede na navedene dokaze je odpoved prepozna. Tožena stranka je sklep o ukinitvi podružnice z dne 1. 12. 2009 sprejela očitno le zaradi tega, ker si je skušala na ta način zagotoviti listino za dokazovanje pravočasnosti podaje odpovedi. Vendar pa je za odločanje o pravočasnosti ključen nastanek utemeljenega razloga, ki je nastal takrat, ko se je tožena stranka dejansko odločila, da bo ukinila podružnico, ne pa, ko je to zapisala na papir. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da dejanski razlog za odpoved ni bilo tožničino zdravstveno stanje. Da je bilo prav to razlog za odpoved, je mogoče razbrati iz izpovedbe priče G.C., ki je povedala, da je bilo tožnici na sestanku v L. res rečeno, da so takšni časi, da se pričakuje 100 % delo, kar pomeni le na lepši način predstavljeno dejstvo, da je toženo stranko motilo, da tožnica zaradi bolezni ni bila 100 % prisotna. Iz istega razloga tožena stranka tožnici tudi ni ponudila dela terenskega referenta. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja podružnice II“ (VI. tarifni razred). Pred tem je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „referent naročnine“ (V. tarifni razred). Tožnica je delo opravljala v podružnici družbe (oz. dislocirane enote) v N.. Predsednik uprave tožene stranke je dne 1. 12. 2009 sklenil, da se podružnica N. ukine, da se tožnici pogodba odpove in ponudi nova. Tožena stranka je tožnici dne 10. 12. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker tožena stranka ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom, je tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi na neustrezno delovno mesto (t.j. delovno mesto „referent naročnine“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe). Tožnica ponujene pogodbe ni podpisala. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pravočasno in iz utemeljenih oz. resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodba sodišča prve stopnje je jasno in ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utemeljenim odpovednim razlogom, ki je rezultiral v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, verjelo izpovedbam prič T.S., direktorja trženja edicij in G.C., ki sta prepričljivo pojasnili razloge za zaprtje poslovalnice v N., s čimer je prenehala potreba po organiziranju in vodenju dela ter celotnega poslovanja podružnice. Preostalo delo, ki ga je še opravljala tožnica, se je porazdelilo oz. drugače organiziralo. Tožnica tem razlogom, ki jih v celoti v obrazložitev povzema tudi sodišče prve stopnje, v pritožbi ne oporeka, še naprej pa trdi, da je bil pravi razlog za odpoved zagotovo njeno zdravstveno stanje. Tudi te tožničine navedbe (ki so enake kot pred sodiščem prve stopnje) je sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo. S takšno dokazno oceno, kot izhaja iz str. 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka je namreč dokazala, da tožnice zaradi zdravstvenega stanja nikoli ni diskriminirala in zato tudi odpoved ni bila podana iz tega razloga. Dejstva, da bi bila tožnica zaradi zdravstvenega stanja kadarkoli neustrezno obravnavana, ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Prav nasprotno. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je bila tožena stranka tolerantna do tožničinih zdravstvenih težav, saj je dopuščala celo, da je A.M. zaradi tožničinih težav opravljal delo v pisarni, namesto da bi delal na terenu. Tožnica se je namreč bala, da bi se ji kaj zgodilo (npr. da bi omedlela) in je zato na njeno željo A.M. ostal v pisarni. Tožena stranka pa je tožnici dopuščala tudi obiske zdravnika med delovnim časom, kot izhaja iz izpovedbe tožnice same. Tožena stranka je tožnici, zato da bi obdržala zaposlitev, ponudila sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi (sicer za neustrezno delovno mesto - pa vendar za delovno mesto, ki ga je tožnica pri toženi stranki pred leti že opravljala), česar prav gotovo ne bi storila, če bi jo motilo tožničino zdravstveno stanje. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice so zato neutemeljene.

Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede le tiste dokaze, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih izpostavlja tožnica v pritožbi, saj za odločitev v zadevi niso pravno relevantni. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj posamezne priče ni zaslišalo. Sodišče zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ker je tožnica ta dokazni predlog umaknila (narok z dne 22. 3. 2011), tožena stranka pa takšnega dokaznega predloga ni podala. Glede na takšno situacijo tožnica v pritožbi v zvezi z navedenim neutemeljeno zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče I.Š.. Sodišče prve stopnje te priče ni zaslišalo, ker je delo terenskega referenta opisal M.C.. Tožnica je namreč ves čas trdila, da tudi M.C. kot terenski referent (tako kot I.Š.) delo opravlja od doma. M.C. pa takšnih tožničinih navedb ni potrdil, saj je pojasnil, da 95 % dela opravlja na terenu in praktično ničesar ne dela doma (list. št. 86). Enako je povedala G.C. (list. št. 81). Tožnica ni trdila, da se M.C. delo razlikuje od dela I.Š., zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi M.C. o tem, kakšno je delo terenskega referenta, zato ni bila potrebna izvedba dokaza z zaslišanjem priče I.Š.. Tudi sicer pa izvedba tega dokaza odločitve sodišča ne bi mogla spremeniti, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (in temu dejstvu tožnica v pritožbi ne oporeka, saj ga je nesporno potrdila na naroku dne 22. 3. 2011), da tudi delo terenskega referenta ni bilo ustrezno delo v smislu določb 90. čl. ZDR, in ga zato tožena stranka tožnici ni bila dolžna ponuditi. Poleg tega tožnica tega dela ne bi mogla opravljati doma, saj se večinoma opravlja na terenu, tožnica pa ne vozi osebnega avtomobila. Tožnica ni navedla, katero drugo ustrezno delo bi ji tožena stranka lahko ponudila, ker je z njim razpolagala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka drugega ustreznega dela, ki bi ga bila dolžna ponuditi tožnici, ni imela.

Kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela, je dejansko vprašanje. Navedeno je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej. Tudi to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno razčistilo. Utemeljeno se je namreč postavilo na stališče, da je utemeljen razlog nastopil s sprejetjem sklepa o ukinitvi podružnice dne 1. 12. 2009. Tožnica neutemeljeno izpostavlja izpovedbo priče A.M., ki je pojasnil, da je o tem, da se bo zaprla podružnica v N., slišal že pozimi 2008. Ta priča ni povedala, od koga je to slišala, pojasnila pa je celo, da je bilo njeno mnenje, da podružnice ne bodo ukinili. Celo tožnica sama, ki je bila vodja podružnice, je izpovedala, da se je z dejstvom o ukinjanju podružnice seznanila šele meseca decembra 2009, medtem ko je T.S. pojasnil, da se je pri toženi stranki zaposlil 1. 10. 2009 in je nato sam podal predlog upravi za ukinitev poslovalnice v N.. Tožnica tako ni uspela dokazati, da bi bilo že pred sklepom tožene stranke z dne 1. 12. 2009 gotovo, da se bo podružnica ukinila, zato roka ni mogoče šteti od kakšnega predhodnega datuma, ki ga zatrjuje tožnica. Pa tudi če bi upoštevali rok 30. 6. 2009, ko je tožena stranka (do 31. 12. 2009) podpisala najemno pogodbo za prostore podružnice, bi bil zakonski rok šestih mesecev iz 6. odst. 88. čl. ZDR, v katerem delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, v celoti spoštovan.

Glede na to, da tožena stranka pri odločitvi o tem, komu bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni bila dolžna upoštevati kriterijev, kot so določeni v ZDR, saj ni šlo za večje število delavcev, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila dolžna konkretneje pojasnjevati te svoje poslovne odločitve. V zvezi z očitkom diskriminacije pa je tožena stranka v zadostni meri pojasnila dogajanje v zvezi z odločitvijo o ukinitvi poslovalnice in odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in tako ovrgla dvom, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenih poslovnih razlogov, pri tem pa je upoštevala vse predpostavke, določene v ZDR, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, saj tožnica ne navaja nobenih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano odločitev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, in ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa sodišče ni ugotovilo.