Jedro

V pritožbi zoper sodbo pritožnik – laik obsežno opisuje težko finančno in socialno stanje.

Šele po prejemu naloga za plačilo sodne takse za pritožbo pa formalno zaprosi za oprostitev plačila sodne takse in pritožbo. Tak predlog ni prepozen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženčev predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrglo, ker je ocenilo, da je prepozen.

Zoper tak sklep se pritožuje toženec in navaja, da je prava neuk, brez dohodkov in v socialni stiski. Poudarja, da ni vedel, kdaj, kako in komu je treba poslati prošnje, pritožbo in drugo. Pojasnjuje, kako ga pošiljajo od vrat do vrat, če zaprosi za brezplačno pravno pomoč, zaradi česar roki za pritožbe in prošnje že minejo. Zato se mora znajti sam, ker pa je navaden državljan, ni bil seznanjen z roki. Nasprotuje zavrnitvi predloga za oprostitev plačila in prosi, da sodišče njegovo nezmožnost plačila sodne takse upošteva. Pripisuje še, da bi rok za vložitev pritožbe ponovno zamudil, če bi čakal na dodelitev brezplačne pravne pomoči za pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v zadnjem času že nekajkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da je treba pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks smiselno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (1) (v nadaljevanju ZUP) (2). V tej zadevi pritožbeno sodišče zgolj kratko pojasnjuje, da je plačilo sodne takse posebna obveznost stranke v odnosu do države, ki ni zgolj postransko vprašanje pravdnega postopka. Ker Zakon o sodnih taksah (3) postopkovnih določil ne vsebuje in glede njih ne napotuje na drug predpis, je treba pri odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks uporabiti določbe ZUP.

Ta v 4. odstavku 7. člena (podobno kot ZPP v 12. členu) določa, da mora organ, v tem primeru sodišče, skrbeti, da nevednost in neukost stranke ni v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Pritožbeno sodišče opozarja, da toženca v tej zadevi ne zastopa pooblaščenec – odvetnik, da toženec že ves čas postopka opozarja, da ni zaposlen, da je invalid, da nima prihodkov, ampak mu pri preživljanju pomagajo prijatelji. To je toženec (obsežno) navedel tudi v pritožbi zoper sodbo. Njegovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je formalno vložil 16. 3. 2009, vsebinsko pa je vsebovan že v pritožbi zoper sodbo, ki jo je vložil 24. 11. 2008, torej ni mogoče šteti za prepoznega.

Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 67. člena ZUP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, da bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje obravnavalo toženčev (nepopolni?) predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Pritožbeno sodišče dodaja, da o pritožbi zoper sodbo ni odločalo, saj za to še niso izpostavljene procesne predpostavke.

(1) Ur. l. RS, št. 80/99. (2) Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, IV Cp 2009/2009, z dne 10. 6. 2009 in II Cp 1292/2009, z dne 29. 7. 2009. (3) Ur. l. RS, št. 37/2008.