Jedro

Obsojenec z navedbami, da ga je sodišče po hitrem postopku obsodilo, namesto da bi preučilo zbrana obvestila in ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje strokovnjaka balistične stroke (takega predloga sploh ni podal) ter na podlagi tega ugotovilo, da ni storil očitanega kaznivega dejanja, ampak da je domnevni oškodovanec storil poskus kaznivega dejanja umora, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 22.7.1999 obsojenega S.K. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena v zvezi s 1. odstavkom 22. člena KZ. Na podlagi 3. odstavka 213. člena KZ je obsojencu izreklo kazen petih let zapora, v katero mu je po 49. členu KZ vštelo čas, prebit v priporu od 11.5.1999 od 8.25 ure dalje. Po 69. členu KZ je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo pištolo znamke Radom-Vis kaliber 9 mm, lepilni trak, lisice, dva usnjena toka za pištolo, GSM aparat Erikson, maskirne kape, rokavice in baterijo - megalite. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbe obsojenca in njegovega zagovornika ter okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve plačila stroškov kazenskega postopka.

Obsojeni S.K. je dne 15.12.1999 zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil pritožbo, ki pa jo je Vrhovno sodišče glede na vsebino, vložena je bila tudi v roku, predpisanem v 3. odstavku 421. člena ZKP, obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da uveljavlja pritožbene razloge iz 370. člena ZKP, in sicer kršitev kazenskega zakona ter zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "postopek razveljavi in v ponovnem sojenju pride resnici do dna." Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je zahteva neutemeljena, saj vložnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni S.K. z navedbami v zahtevi, da ga je sodišče popolnoma ignoriralo in ga po hitrem postopku obsodilo, namesto da bi preučilo vsa zbrana obvestila ter ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje strokovnjaka balistične stroke ter na podlagi tega ugotovilo, da ni storil očitanega kaznivega dejanja in da je domnevni oškodovanec storil poskus kaznivega dejanja umora, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta način podaja lastno dokazno presojo in zavrača dejansko ugotovitev, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo na podlagi mnenja sodnega izvedenca specialista za sodno medicino A.Š., da obsojenec ni bil ustreljen v hrbet, ampak da je bil zadet od desne spredaj proti levi navzad, tako da je dobil obstrel desne nadlahti, vhodno rano v predelu desne pazduhe, izstopno pa ob hrbtenici desno skoraj na sredi hrbta. Ne držijo navedbe v zahtevi, da je obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem izvedenca balistične stroke, pač pa je obsojenčev zagovornik z utemeljitvijo, da se pojavlja dvom v izvedensko mnenja dr. A.Š., na glavni obravnavi predlagal postavitev novega izvedenca zaradi ugotovitve, ali je bil obsojenec zadet od spredaj ali od zadaj.

Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo in v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP tudi obrazložilo, zakaj je tako ravnalo. Vložnik zahteve niti ne zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganega dokaza kršilo njegovo pravico do obrambe, marveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenec v zahtevi pravnomočno sodbo izpodbija tudi z navedbo, da je podana kršitev kazenskega zakona, vendar te trditve pobliže sploh ne opredeli. Tak očitek je v tolikšni meri posplošen, da njegove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojeni S.K. v svoji zahtevi, zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi z 95. členom ZKP je Vrhovno sodišče obsojenega S.K. glede na slabe premoženjske razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.