Jedro

Tožeča stranka dokaznega predloga ni utemeljevala v smislu dokazovanja, da je tožena stranka patentirano rešitev tudi uporabljala v proizvodnji. Res je sicer, da je tožeča stranka v prvem odstavku prve pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2012 pri utemeljitvi dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič navedla, da priči lahko izpovesta „o slednjih okoliščinah prenosa patentiranega izuma v uporabo tožeči stranki“. Očitno nejasnost v tako podanem dokaznem predlogu je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2014 s pozivom na konkretizacijo obdobja kršitve in z opredelitvijo dokazov v zvezi s kršitvijo s strani tožene stranke. Tožeča stranka je v tem smislu določno opredelila, da kršitev s strani tožene stranke dokazuje s fotografijo v prilogi spisa A8 do A9, z zaslišanjem detektiva in zaslišanjem zakonitega zastopnika. Tudi ob dodatnem pozivu sodnice je tožena stranka izrecno vztrajala, da kršitev patenta dokazuje z navedenimi tremi dokaznimi predlogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki in stranskemu intervenientu T. d.o.o., vsakemu po 2.542,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala prepoved uporabe patenta tožeče stranke z nazivom „Navijalni boben za kontinuirano večslojno polnjenje žice“, št. 21195. Patent je bil pri Uradu RS za intelektualno lastnino prijavljen 22. 5. 2003 in podeljen 31. 10. 2003, dne 23. 8. 2011 pa je bila s strani Urada za intelektualno lastnino RS izdana ugotovitvena odločba št. 31200-126/2003-14. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tudi zahtevek zoper toženo stranko na odstranitev patenta tožeče stranke iz svojih proizvodnih linij kakor tudi na plačilo zneska 154.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točka I. izreka izpodbijane sodbe). V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.184,35 EUR, prvega stranskega intervenienta v znesku 4.184,55 EUR ter drugega stranskega intervenienta v znesku 3.907,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točke II. do IV. izreka).

2. V pritožbenem roku je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka, podrejeno temu, pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. V zakonskem roku so odgovore na pritožbo vložili tožena stranka in oba stranska intervenienta. Pritožbenemu sodišču so predlagali, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh predpostavkah: a) da je imetnica patenta št. 2195 z nazivom „Navijalni boben za kontinuirano večslojno polnjenje žice“ in b) da tožena stranka brez njenega soglasja posega v njene pravice ter da od 1. 8. 2010 neupravičeno uporablja njen patent. 6. Kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pravovarstvenih upravičenjih iz 121. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami – v nadaljevanju ZIL-1).

7. Svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo na dokazni oceni, da tožeča stranka ni uspela dokazati kršitve patenta tožeče stranke s strani tožene stranke.

8. Poglavitni pritožbeni očitek tožeče stranke se nanaša na neizveden dokaz, predlagan s strani tožeče stranke, to je zaslišanja prič A. C. in B. I. V tem vidi tožeča stranka bistveno kršitev postopka s strani prvostopenjskega sodišča, saj naj bi s tem postavilo tožečo stranko v bistveno slabši položaj, saj bi z izvedbo zaslišanja lahko postavilo pod dvom izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke.

9. Pritožbeno sodišče s takšnim očitkom ne soglaša. Na strani stranke v pravdnem postopku je trditveno in dokazno breme za pravotvorna dejstva, na katerih utemeljuje svoje zahtevke oziroma ugovore. Tožeči stranki je bilo že ob vložitvi tožbe jasno, da mora za utemeljitev tožbenega zahtevka v smislu 121. člena ZIL-1 dokazati nezakonit poseg tožene stranke v njene pravice iz patenta. Kršitev patenta je tožeča stranka v tožbi opisala v točki III in s tem v zvezi navedla, da tožena stranka uporablja patentiran način navijanja žice pri proizvajanju na proizvodni liniji 200. To proizvodno linijo pa je tožena stranka pridobila od družbe T. d.o.o., ta pa od družbe N. d.o.o., ki je stroj zasegla družbi A. d.o.o. nekaj mesecev pred njenim stečajem. Samo ta družba pa je imela soglasje tožeče stranke za uporabo patenta.

10. Tožeča stranka je pri opredelitvi dokaznega predloga za zaslišanje prič A. C. in B. I. izrecno navedla: „ O okoliščini, da vsebuje „proizvodna linija 200“ izum, ki je predmet patentnega varstva patenta št. 21195 in o okoliščini, da je slednja prešla iz družba A. d.o.o. na družbo N. in nato na F. d.o.o. lahko izpove priča A. C., ki je bil zaposlen (ter tudi družbenik) v družbi A. d.o.o. in so mu vse omenjene okoliščine dobro poznane. O okoliščini, da je predmetni izum oziroma proizvodna linija, ki vsebuje ta izum, prešla na družbo N. d.o.o. in nato na družbo F. d.o.o. lahko izpove tudi zakoniti zastopnik družbe N. d.o.o. B. I.“.

11. Tako utemeljenega dokaznega predloga s strani tožeče stranke ni mogoče razumeti drugače, kot da je tožeča stranka z zaslišanjem navedenih prič dokazovala prehod proizvodne linije 200 (katere sestavni del je tudi kolut z vsebovano patentirano rešitvijo) na toženo stranko. Tožeča stranka tega dokaznega predloga torej ni utemeljevala v smislu dokazovanja, da je tožena stranka patentirano rešitev tudi uporabljala v proizvodnji. Res je sicer, da je tožeča stranka v prvem odstavku prve pripravljalne vloge z dne 15. 11. 2012 pri utemeljitvi dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič navedla, da priči lahko izpovesta „o slednjih okoliščinah prenosa patentiranega izuma v uporabo tožeči stranki“. Očitno nejasnost v tako podanem dokaznem predlogu je prvostopenjsko sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva razčiščevalo na naroku za glavno obravnavo 28. 2. 2014 s pozivom na konkretizacijo obdobja kršitve in z opredelitvijo dokazov v zvezi s kršitvijo s strani tožene stranke. Tožeča stranka je v tem smislu določno opredelila, da kršitev s strani tožene stranke dokazuje s fotografijo v prilogi spisa A8 do A9, z zaslišanjem detektiva in zaslišanjem zakonitega zastopnika. Tudi ob dodatnem pozivu sodnice je tožena stranka izrecno vztrajala, da kršitev patenta dokazuje z navedenimi tremi dokaznimi predlogi.

12. Ob tako jasnem stališču tožeče stranke na glavni obravnavi se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila z neizvedbo dokaza z zaslišanjem navedenih dveh prič tožeča stranka postavljena v slabši položaj. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje še, da je neupoštevno tudi pritožbeno sklicevanje na položaj priče A. C. kot bivšega zakonitega zastopnika tožene stranke, saj gre v tem delu za trditve, ki jih je tožeča stranka podala šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek glede zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v posledici neizvedenega dokaza z zaslišanjem navedenih prič A. C. in B. I. 14. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi dokazno oceno dokazov, ki jih je v zvezi z zatrjevano kršitvijo patenta sodišče izvedlo na predlog tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj ni moglo slediti izpovedbi S. P., zasebnega detektiva, ki naj bi z neposredno zaznavo ugotovil kršitev patenta tožeče stranke. Navedena priča se je v svoji izpovedi sklicevala zgolj na skladnost med navijalnim bobnom, ki naj bi mu ga pokazala tožeča stranka in navijalnim bobnom, ki naj bi ga opazil v uporabi pri toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, da takšne izpovedi ne more preizkusiti, saj se je po eni strani sama priča sklicevala na svojo nestrokovnost, po drugi strani pa je tudi prepričljivo pojasnilo kontradikcije v sami izpovedi navedene priče. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da naj bi bila zadosten dokaz kršitve že takšna izpoved zgolj na podlagi argumentacije, da je bil zasebni detektiv angažiran in usposobljen za zasledovanje in odkrivanje te kršitve. Sodišče mora o obstoju relevantnih dejstev odločati z dokaznim standardom prepričanja na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da takšna izpoved navedene priče, kakor tudi povsem nekonkretizirano poročilo z dne 18. 6. 2012 (priloga A7), ne more pripeljati do zaključka o izkazanosti kršitve s strani tožene stranke, to je, da je tožena stranka v zatrjevanem obdobju uporabljala patentirano rešitev tožeče stranke v svoji proizvodnji.

15. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani kršitvi s strani tožene stranke ni mogoče pritrditi niti ob upoštevanju edine relevantne fotografije, ki jo je v spis predložila tožeča stranka (priloga A8), saj tožeča stranka niti ni pojasnila kje naj bi bilo iz navedene fotografije razvidno, da vsebuje navijalni kolut, ki ga je očitno uporabljala tožena stranka, tudi patentirano rešitev. Tega ni uspel pojasniti niti zaslišani zasebni detektiv, ki je fotografijo z razdalje 50 metrov tudi posnel. 16. S tem v zvezi pa je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, da bi bila v takšnem primeru dolžnost sodišča, da v okviru materialnoprocesnega vodstva tožečo stranko pozove k predložitvi ustreznih dokazov. Odločitev o tem, s katerimi dokaznimi predlogi bo dokazovala posamezna pravnorelevantna dejstva, je v dispoziciji stranke, ki se na takšna dejstva sklicuje. Sodišče prve stopnje je povsem zadostilo dolžnosti materialnoprocesnega vodstva s tem, ko je od tožeče stranke zahtevalo določno izjasnitev glede dokazov, s katerimi utemeljuje poseg tožene stranke v njene zavarovane pravice. V kolikor je pritožbo razumeti v smeri, da bi sodišče moralo stranko opozoriti tudi na nezadostnost ponujenih dokazov, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi takšno postopanje sodišča pomenilo izrazit odstop od načela nepristranskosti v korist tožeče stranke. Zato je v tem smislu tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. UP 312/03, ki se nanaša na pojasnilno dolžnost sodišča glede pravnorelevantnih dejstev, ki bodo podlaga za odločanje o zahtevku.

17. Glede pritožbenega sklicevanja na nepravilno dokazno oceno odgovora pooblaščenca tožene stranke z dne 7. 6. 2011 (priloga A12) pa pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da sama navedena listina ne predstavlja priznanja kršitve s strani tožene stranke. Pravilna pa je tudi ocena, da tudi ob obravnavanju navedene listine kot posrednega (indičnega) dokaza v smislu nezanikanja kršitve s strani tožene stranke, zgolj takšen indic tudi ob upoštevanju preostalih navedenih dokazov ne zadostuje za sklepanje na stopnji prepričanja, da je tožena stranka dejansko uporabljala patentirano rešitev tožeče stranke.

18. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in sicer: za nagrado za postopek 2.063,80 EUR in za materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV. Tako priznane stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki in prvemu stranskemu interveneientu, medtem ko drugi stranski intervenient stroške pritožbenega postopka ob vložitvi odgovora na pritožbo ni priglasil.