Jedro

Sodišče je pri presoji, ali je bila tožnikova vloga v skladu z 227. členom Statuta Univerze v Ljubljani pravočasna, pravilno upoštevalo določbo 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani. Glede na to, da je tožnik vlogo za ponovno imenovanje v naziv podal šele 17. 12. 2015, kar je tri mesece pred iztekom veljavnega naziva, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ne uživa pravnega varstva po 227. členu Statuta, saj njegova vloga ni bila pravočasna.

Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. V ZVis ni določb, ki bi vprašanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta vezale na dokončnost oziroma pravnomočnost postopka habilitacije.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 5. 2016 nezakonita v delu, v katerem določa trajanje odpovednega roka. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 31. 7. 2016, temveč 1. 10. 2016 ter da je toženka dolžna tožnika za čas do 1. 10. 2016 prijaviti v obvezna zavarovanja, mu priznati delovno dobo, pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe ter obračunati in izplačati nadomestila plače (zmanjšana za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti). Višji tožbeni zahtevek glede obstoja delovnega razmerja od 2. 10. 2016 dalje, priznanja pravic iz delovnega razmerja in nadomestila plače od 2. 10. 2016 dalje ter plačilo višjega nadomestila plače od prisojenega do 1. 10. 2016, je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik od 18. 3. 2016 dalje ni več izpolnjeval zahtevanih pogojev za opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi, saj ni imel več veljavnega naziva docent, zato mu je toženka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zgolj v enem stavku zavrnilo njegove argumente glede 57. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis, Ur. l. RS, št. 67/1993 in naslednji), zato je z opustitvijo navedbe razlogov o odločilnih dejstvih zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je prejel zgolj zato, ker naj bi zamudil rok za vložitev vloge za ponovno izvolitev v naziv. Toženka vprašanje pravočasnosti vloge za ponovno izvolitev v naziv presoja upoštevaje določbo 12. člena Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Merila), ki določa, da se postopek za nadaljnjo ali ponovno izvolitev v naziv začne najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva. Te določbe Meril ni dopustno upoštevati. ZVis v 57. členu določa, da se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Po 55. členu ZVis so v Merilih predpisani vsebinski pogoji, ki jih morajo kandidati izpolnjevati. Pojem pravočasne vloge v postopku je procesno, ne vsebinsko vprašanje, zato ne bi smelo biti določeno v Merilih, temveč v Statutu Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Statut, Ur. l. RS št. 8/2005 in naslednji). Na to kaže tudi 219. člen Statuta, ki določa, da lahko kandidat v pritožbi v postopku o izvolitvi v naziv uveljavlja izključno kršitve postopka zakona in Statuta, ne pa tudi Meril. Te kršitve tako sploh ne bi mogel uveljavljati v postopku ponovne izvolitve v naziv, s čimer mu je odvzeta pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. V času podaje odpovedi o njegovi vlogi za izvolitev v naziv še ni bilo pravnomočno odločeno. V postopku ponovne izvolitve v naziv ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zavaroval svoje pravice iz delovnega razmerja. Tudi če bo ponovno izvoljen v naziv, vzpostavitev prejšnjega stanja glede zaposlitve ne bo mogoča. Zaradi nezakonitega stališča toženke, da vložitev vloge 17. 12. 2015 ni bila pravočasna, mu veljavnost obstoječega naziva ni bila podaljšana do dokončne odločitve o izvolitvi v naziv po 227. členu Statuta. Meni, da gre za pravočasno vlogo, v kolikor je vložena pred potekom veljavnosti obstoječega naziva, zato je upravičen do pravnega varstva po 227. členu Statuta, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita. Sodišče je tudi zmotno uporabilo institut prava neuke stranke. V habilitacijskih postopkih je sodeloval izključno kot kandidat. Nima nikakršne formalne pravne izobrazbe, zato mu ni mogoče pripisati višje ravni dolžne skrbnosti, kot je to storilo sodišče druge stopnje. Zmotno je tudi stališče sodišč, da je toženka izpolnila svojo obvestilno dolžnost po 12. členu Meril. Iz obvestila toženke prava neuki stranki ni povsem jasno, da se postopek začne na prošnjo kandidata za izvolitev v naziv. Sodišče druge stopnje od njega zahteva standard skrbnosti pravnega strokovnjaka, saj bi moral sam ugotoviti, da je za tek šest mesečnega roka ključen ravno dan vložitve njegove vloge.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v 11. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovim argumentom v zvezi z 57. členom ZVis, zato je neutemeljen očitek, da sodišče v zvezi s tem ni navedlo razlogov oziroma da je zgolj v enem stavku zavrnilo njegove argumente.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Tožnik je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj na Katedri za farmacevtsko kemijo, z nazivom delovnega mesta docent. Pogodba o zaposlitvi je v 4. členu določala, da je tožnik izvoljen v naziv docent za področje farmacevtske kemije za čas od 18. 3. 2011 do 17. 3. 2016 in da je dolžan pred potekom veljavnosti izvolitve oziroma najmanj šest mesecev pred potekom izvolitve v naziv pri senatu članice vložiti vlogo za ponovno izvolitev v naziv oziroma izvolitev v višji naziv v skladu z ZVis, Statutom in Merili. Vodja kadrovske službe je tožnika 20. 7. 2015 po elektronski pošti obvestila, da mu 17. 3. 2016 poteče veljavni naziv docent ter ga opozorila, da je dolžan poskrbeti za obnovo veljavnosti oziroma za izvolitev v višji naziv, ker v nasprotnem primeru ne bo izpolnjeval zakonskih pogojev za zaposlitev in opravljanje izobraževalnega ter znanstveno-strokovnega dela dela pri toženki. Izrecno je bil opozorjen tudi, da se postopek za obnovo naziva oziroma izvolitev v višji naziv prične najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva. V prilogi mu je poslala stara in nova Merila ter ga pozvala, da na vlogi navede, po katerih merilih jo vlaga. Tožnik je vlogo za ponovno izvolitev v naziv podal 17. 12. 2015, kar je tri mesece pred iztekom veljavnega naziva. Do 17. 3. 2016, ko mu je naziv docent potekel, postopek za ponovno izvolitev v naziv ni bil končan, hkrati pa mu ni bila podaljšana veljavnost obstoječega naziva na podlagi 227. člena Statuta. Ker po 17. 3. 2016 ni imel več veljavnega naziva docent in zato ni več izpolnjeval pogojev za opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi, mu je toženka 1. 6. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

9. Statut v 227. členu določa, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Kaj predstavlja popolno zahtevo za izvolitev in kdaj mora biti vložena, določajo Merila. V skladu z 12. členom Meril se postopek za nadaljnjo ali ponovno izvolitev v naziv začne najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva, pri čemer so strokovne službe članice, kjer je kandidat zaposlen, dolžne o tem pravočasno pisno obvestiti kandidata.

10. Neutemeljen je ugovor tožnika, da bi moral biti na podlagi 57. člena ZVis rok za vložitev vloge kot procesno vprašanje urejen v Statutu in ne Merilih ter da zato 12. člen Meril ne more veljavno določati, kdaj je vloga pravočasna. ZVis v 57. členu določa, da se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v skladu z zakonom in merili za izvolitev podrobneje uredi v statutu visokošolskega zavoda. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, iz 57. člena ZVis ne izhaja, da bi morala biti vsa procesna vprašanja opredeljena izključno v Statutu (tudi rok za pravočasnost vloge za izvolitev v naziv). Nasprotno, iz 57. člena ZVis izhaja, da lahko določene postopkovne določbe vsebuje tudi Merila, pri čemer morajo biti določbe Statuta in Meril medsebojno usklajene. Poleg tega tudi iz 55. člena ZVis1, na katerega se sklicuje tožnik, ne izhaja, da bi morali biti v Merilih določeni zgolj vsebinski pogoji, ki jih mora izpolnjevati kandidat za podaljšanje naziva. Vprašanje roka za podajo vloge za izvolitev v naziv je tako toženka lahko uredila tudi v Merilih. Posledično je sodišče pri presoji, ali je bila tožnikova vloga v skladu z 227. členom Statuta pravočasna pravilno upoštevalo določbo 12. člena Meril. Glede na to, da je tožnik vlogo za ponovno imenovanje v naziv podal šele 17. 12. 2015, kar je tri mesece pred iztekom veljavnega naziva, je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožnik ne uživa pravnega varstva po 227. členu Statuta, ker njegova vloga ni bila pravočasna.

11. Habilitacijski postopek oziroma postopek izvolitve v naziv je treba ločiti od delovnopravnega položaja delavca, ki brez ponovne izvolitve v naziv ne izpolnjuje pogojev za opravljanje izobraževalnega oziroma znanstveno-raziskovalnega dela (razen izjeme, ki je predvidena v 227. členu Statuta). Neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (druga alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). V ZVis ni določb, ki bi vprašanje izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta vezale na dokončnost oziroma pravnomočnost postopka habilitacije. Glede na navedeno je neutemeljen tožnikov ugovor, da v času podaje odpovedi še ni bilo pravnomočno odločeno o njegovi vlogi za ponovno izvolitev v naziv. Za odločitev v tem sporu je bistveno, da tožnik v času podaje odpovedi ni imel več veljavnega naziva docent in tako ni več izpolnjeval zahtevanih pogojev za opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi, zato mu je toženka utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

12. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da kršitve 227. člena Statuta v povezavi z 12. členom Meril ni mogel uveljavljati kot pritožbeni razlog v postopku ponovne izvolitve (po 219. členu Statuta) in tako v postopku ponovne izvolitve ni mogel zavarovati svojih pravic iz delovnega razmerja. Določba 219. člena Statuta se nanaša na pritožbene razloge v habilitacijskem postopku2, predmet habilitacijskega postopka pa ni (vsaj ne neposredno) tožnikov delovnopravni položaj. Slednji je predmet tega postopka, v okviru katerega tožnik uveljavlja ravno zmotno uporabo 227. člena Statuta v povezavi z 12. členom Meril. Posledično je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da mu je bila zato, ker tega ni mogel uveljavljati kot pritožbeni razlog v habilitacijskem postopku kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave oziroma do učinkovitega pravnega varstva po 25. členu Ustave.

13. Pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da je toženka z elektronskim sporočilom z dne 20. 7. 2015 izpolnila svojo obvestilno dolžnost iz 12. člena Meril, ki določa, da so strokovne službe članice, kjer je kandidat zaposlen, dolžne obvestiti kandidata, da se postopek za nadaljnjo ali ponovno izvolitev v naziv začne najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva. Zavzemanje tožnika, da bi mu morala toženka pojasniti vse podrobnosti (mu izračunati, kdaj mora vložiti vlogo; ne zgolj navesti, da je dolžan poskrbeti za obnovo veljavnosti naziva in da se postopek prične najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva, temveč izrecno navesti, da mora biti njegova vloga vložena najmanj šest mesecev pred potekom veljavnosti naziva; ne zgolj navesti, da v nasprotnem primeru ne bo izpolnjeval zakonskih pogojev za zaposlitev, temveč, da sicer vloge ne bo štela kot pravočasne v smislu določbe 227. člena Statuta) so ob upoštevanju besedila 12. člena Meril pretirana. Skrb za obnovo oziroma podaljšanje naziva je dolžnost tožnika, ki mora sam poskrbeti za ustrezno zavarovanje svojih pravic, dolžnost toženke je zgolj, da kandidata opomni na bližajoč šest mesečni rok. Posledično je neutemeljen tudi tožnikov ugovor, da je sodišče zmotno uporabilo institut pomoči prava neuki stranki oziroma da je od njega zahtevalo višjo raven dolžne skrbnosti (skrbnost pravnega strokovnjaka), ker da bi moral sam ugotoviti, da je za tek šest mesečnega roka ključen ravno dan vložitve njegove vloge.

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) toženka sama krije stroške odgovora na revizijo.

1 Ta v zvezi z Merili določa, da Merila določi senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom; za visokošolske zavode, ki so članice univerze, Merila določi senat univerze (osmi odstavek) ter da morajo biti Merila mednarodno primerljiva in javno objavljena (deveti odstavek). 2 Statut v 218. členu ureja pravico kandidata do pritožbe zoper odločbo, s katero je zavrnjena njegova vloga za izvolitev v naziv oziroma s katero je bilo odločeno o njegovi ponovni izvolitvi v isti naziv. V 219. členu so urejeni pritožbeni razlogi; v prvi točki je določeno, da se pritožba lahko vloži, če so bile kršene postopkovne določbe zakona ali statuta za izvolitev v naziv (ne pa tudi Meril).