Jedro

Ogled na kraju samem je bil v predkazenskem postopku opravljen pred danim pravnim poukom osumljencu. Ker se sodba nanj ne opira, niti iz ocene drugih dokazov ni razvidno, da bi ta dokaz očitno vplival na odločitev sodnice, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I K 33893/2013 z dne 15. 1. 2015 obsojenega J. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 57. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo posamezni kazni tri mesece zapora in dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po določbi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 52. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 33893/2013 z 5. 11. 2015 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 84,00 EUR.

2. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da bi bilo potrebno iz spisa izločiti dokaze, ki naj bi bili pridobljeni pred pravnim poukom policije osumljencu. Sodišču očita tudi kršitev kazenskega zakona, ker izrek sodbe ne vsebuje ure storitve kaznivega dejanja in ker naj ne bi bilo občutka ogroženosti pri oškodovancih. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je obsojenemu na enake pritožbene navedbe argumentirano odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tako mu je v 5. točki sodbe pravilno razložilo, da dokazi niso bili pridobljeni nezakonito. V 6. točki mu je tudi pojasnilo, da nima prav, ko trdi, da je izrek sodbe nepopoln, ker ne vsebuje ure storitve kaznivih dejanj. Odgovorilo pa je tudi na njegovo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (8. in 9. točka sodbe pritožbenega sodišča). Tako imata obe sodbi vse potrebne razloge. Glede obsojenčeve ocene dokazov, ki jo podaja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa velja opozorilo, da s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga ni dopustno uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Obsojenec v izjavi, ki jo je podal na odgovor vrhovne državne tožilke vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče RS uvodoma poudarja (enako kot npr. v sodbah I Ips 2668/2009 z 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z 30. 11. 2006), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba.

6. Vložnik uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in na katerega se po določbah ZKP sodba ne sme opirati. Zatrjevano procesno kršitev utemeljuje z navajanji, da je policija posamezne dokaze pridobila še preden ga je opozorila na pravice iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki jih nato citira. Navedeno opozorilo je bilo dano šele na Policijski postaji Slovenj Gradec ob 19.48 uri, kar je razvidno iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, št. 3A6913-19 z dne 26. 1. 2013. Nadaljnjo bistveno kršitev pa vidi vložnik še v okoliščini, da je sodišče prve stopnje v dokazne namene prebralo zapisnik policije o ogledu na kraju samem, ki ga je policijska patrulja opravila 26. 1. 2013 ob 17.00 uri, pri tem pa je opravila tudi razgovore z oškodovanci in obsojenim, fotografirala kraj dogodka, kar vse je bilo potem uporabljeno v kazenski ovadbi in obtožnem predlogu ter je sodišče te dokazne predloge tudi upoštevalo.

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka je med drugim podana v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne sme opirati. V obravnavani zadevi, kot je že bilo navedeno, vložnik zatrjuje, da je policija podatke oziroma posamezne dokaze o dejanju pridobila še preden ga je kot osumljenca opozorila na pravice iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, torej nezakonito, sodišče prve stopnje pa jih je uporabilo tako, da je nanje oprlo krivdorek. Višje sodišče je sicer po vsebini enaka pritožbena izvajanja vložnika zavrnilo kot neutemeljena in protispisna. Pod točko 5 obrazložitve se je sklicevalo na zapisnik (list. št. 13), iz katerega je razvidno, da je bil obsojenec 26. 1. 2013 ob 19.48 uri seznanjen katerega kaznivega dejanja je osumljen, kaj je podlaga za sum ter poučen o vseh svojih pravicah. Izjavo, ki jo je podal pred tem ob 17.10 uri v postopku o prekršku zoper V. je podal kot priča in ne kot osumljenec kakršnegakoli kaznivega dejanja (zadeva I Kpd 33896/2013, list. št. 5). Zato višje sodišče zaključuje, da je policija podatke o dejanju pridobila na zakonit način, prav tako pa jih je smelo uporabiti tudi sodišče prve stopnje kot dokaz. Obsojenec argumentov višjega sodišča ne sprejema, s sklicevanjem na vsebino uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, št. 3A6913-19 z dne 26. 1. 2013, list. št. 13 („da je izjavo v zvezi današnjega dogodka že podal policistu in da je identična tej, ki jo je že podal in je ne bo ponavljal še enkrat“), obsojenec vztraja, da je imel že ob ogledu na kraju samem, ki ga je policijska patrulja opravila 26. 1. 2013 ob 17.00 uri, status osumljenca in ne šele pozneje, ko je policija prejela ustno ovadbo zoper njega in ga kot osumljenca povabila na policijsko postajo, kjer ga je zaslišala in sestavila zapisnik na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP.

8. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (točka 2 obrazložitve) med drugim izhaja, da sodišče prve stopnje v dokazne namene uradnega zaznamka o izjavi osumljenca, št. 3A6913-19 z dne 26. 1. 2013 (list. št. 13) ni prebralo, prebralo pa je zapisnik o ogledu PU Celje, PP Slovenj Gradec (list. št. 12), ki je bil, kot navaja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, sestavljen še preden je bil obsojenec osumljen kakršnegakoli kaznivega dejanja oziroma še preden je bil kot osumljenec opozorjen na pravice iz četrtega odstavka 148. člena ZKP. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe pa po ugotovitvah Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi se prvostopenjska sodba na navedeni dokaz opirala oziroma, da bi omenjeni zapisnik kakorkoli vplival na odločitev sodišča. Zato se z navedenimi izvajanji vložnika zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče strinjati.

9. V nadaljevanju uveljavlja vložnik kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker opis kaznivega dejanja v sodbi ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, med njimi ni naveden čas storitve kaznivega dejanja.

10. Na navedbe vložnika, da mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi čas kaznivega dejanja, je pravilno odgovorilo že višje sodišče, ki je zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor. Navedlo je, da iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe izhajajo prav vsi zakonski znaki obeh storjenih kaznivih dejanj. V opisu kaznivega dejanja, storjenega 26. 1. 2013, res ni navedena ura, vendar pa v obravnavanem primeru natančen čas ni odločilna okoliščina. V zvezi z navedbami vložnika zahteve, da mora opis dejanja vsebovati natančen čas storitve kaznivega dejanja, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je čas storitve dejanja zadostno konkretiziran, saj je datumsko naveden, ter da čas storitve v obravnavanem primeru ni pravno relevantna okoliščina, ki bi se nanašala na zakonske znake kaznivega dejanja, pomembna pa je iz drugih razlogov (npr. zastaranje), česar pa vložnik ni zatrjeval. Kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

11. V nadaljevanju vložnik še navaja, da očitanih kaznivih dejanj ni storil, da je bil sam žrtev napada V., ki so ga zmerjali s psovkami in grožnjami, zaradi katerih se je upravičeno počutil ogroženega, saj so ga potiskali z dvorišča v njegovo hišo. Sodišče prve stopnje bi moralo, po mnenju vložnika, z izvedencem psihiatrične stroke ugotoviti, ali je vsebina morebitne grožnje, da bo obsojenec vse postrelil, takšne narave, da je bila objektivno zmožna pri oškodovancih povzročiti občutek resnosti in strahu. Za izvedbo tega dokaza (ki v postopku na prvi stopnji ni bil predlagan), bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, da je šlo samo za prekršek po Zakonu o javnem redu in miru, ne pa za kaznivo dejanje. Sodišču prve stopnje še očita, da je neutemeljeno poklonilo vero priči R. V., saj dogajanja ni mogla videti, upoštevalo pa tudi ni, da je bil obsojenec napaden in je bilo njegovo dejanje storjeno v silobranu. Opozarja na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je na vprašanje, na kakšen način so bile poškodbe povzročene in ali je šlo za način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje, odgovoril, da je oškodovanec ugotovljeno poškodbo utrpel zaradi blažjega udarca v levo stran ust, ki je bil najverjetneje zadan z roko (iztegnjeno ali stisnjeno v pest), lahko pa tudi s kakšnim drugim trdim delom telesa (npr. glavo, komolcem) naključno ob medsebojnem prerivanju.

12. Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti po oceni Vrhovnega sodišča izhaja nestrinjanje z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter mu je kot pravilnemu pritrdilo pritožbeno sodišče. Nestrinjanje z argumentacijo nižjih sodišč, ki sta sprejemljivo obrazložili, zakaj štejeta, da sta obsojencu očitani kaznivi dejanji dokazani, pomeni oporekanje dokaznemu sklepu sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa kot je že bilo omenjeno, na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni upošteven razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

14. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.