Jedro

Tožnik obstoja dogovora (bodisi ustnega bodisi konkludentnega) o višji plači, kot mu je bila izplačevana na podlagi plačilnih list, ni uspel dokazati, zato njegov tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka, tako, da se stroški postopka, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znižajo z zneska 576,45 EUR na znesek 454,45 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od bruto zneska neizplačane plače razlike v plači za leto 2008, 2009, 2010 v višini 3.152,86 EUR bruto za tožnika obračunati in plačati davke in prispevke ter da mu je dolžna plačati znesek glavnice v višini 2.093,52 EUR neto in zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov za obdobja od 15. 8. 2008 do 15. 12. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka in je toženi stranki v roku 8 dni dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 576,45 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne pravdne stroške, v roku 8 dni, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnik ne more soglašati z oceno sodišča, da je bila kot izhodišče za obračun plače določena minimalna plača z možnostjo povišanja zaradi delovne ali poslovne uspešnosti. Iz obračunov plače namreč ne izhaja, da bi delodajalec plače obračunaval na način, da bi za osnovo vzel minimalno plačo, nato pa bi delavcu izplačal še dodatek za delovno oziroma poslovno uspešnost. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila za izhodišče določena minimalna plača z možnostjo povišanja zaradi delovne ali poslovne uspešnosti, je glede na navedeno, protispisna. Tožnik opozarja, da je v plačilnih listah osnovna plača določena višje od minimalne plače, zaradi česar bi sodišče moralo slediti zatrjevanju tožnika, da je bila plača določena konkludentno. Tožnik se ne strinja še z izračunom stroškov postopka, saj je sodišče previsoko odmerilo nagrado za narok v znesku 269,20 EUR namesto 169,20 EUR. Stroški postopka skupaj znašajo 454,45 EUR in ne 576,45 EUR, kot je zmotno izračunalo sodišče. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Je pa sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na obračun stroškov pravdnega postopka.

Tožnik je v pritožbi navajal, da je protispisna ugotovitev sodišča, da je bila za izhodišče obračuna plač določena minimalna plača z možnostjo povišanja zaradi delovne in poslovne uspešnosti, protispisna, saj iz izračunov plače ne izhaja, da bi delodajalec plače obračunaval na način, da bi za osnovo vzel minimalno plačo, na to pa delavcu izplačal še dodatek za delovno oz. poslovno uspešnost. Kljub temu, da se sicer zdi, da tožnik v tem delu sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, mu dejansko očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek pri oceni navedenih listinskih dokazov. Tožnik ne navaja, da bi bilo podano nasprotje med vsebino listin in tem, kar se o njihovi vsebini navaja v razlogih izpodbijane sodbe. Do očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik zahteval izplačilo razlike v plači v skupnem bruto znesku 3.152,86 EUR za čas, ko je v letih 2008, 2009 in 2010 delal pri toženi stranki. Navajal je, da bi moral v letu 2008 mesečno prejemati plačo v višini 880,11 EUR bruto oz. 615,00 EUR neto, v letu 2009 1.078,31 EUR bruto oz. 746,94 EUR neto in v letu 2010 1.255,74 EUR bruto oz. 852,86 EUR neto. Ker je prejemal nižje zneske od navedenih, vtožuje razlike. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pisnega dogovora o višini plače ni bilo, prav tako ni bilo ustnega dogovora. Je pa, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, tožena stranka dejansko kot izhodišče tožnikove plače vzela minimalno plačo z možnostjo povišanja npr. zaradi delovne oz. poslovne uspešnosti in je bila torej plača med strankama dogovorjena konkludentno.

Tožnik v pritožbi opozarja, da iz obračunov plače ne izhaja, da bi tožena stranka plače obračunavala na način, da bi za osnovo vzela minimalno plačo, na to pa tožniku izplačala še dodatek za delovno in poslovno uspešnost. Prav tako opozarja, da je v plačilnih listah določena osnovna plača, višja od minimalne. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz plačilnih list (priloga A2 do A4/11) sicer res ne izhaja, da bi bila kot osnovna plača določena minimalna plača, vendar pa je njegova pritožbena navedba kljub temu neutemeljena, saj sodišče prve stopnje v sodbi ne ugotovi, da bi bila kot osnovna plača določena minimalna plača, pač pa le, da je bila izhodišče za obračun minimalna plača. Ni namreč moč enačiti pojma osnovna plača in osnova za izračun plače, kot zmotno izhaja iz pritožbenih navedb. Iz plačilnih list prav tako, kot neutemeljeno navaja pritožba, ne izhaja, da se na osnovno plačo ni izplačeval dodatek za uspešnost, saj je iz večine plačilnih list razvidno, da je bila plača tožnika odvisna tudi od osebne ocene, ki je bila lahko pozitivna ali pa negativna. Tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke in njegovega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 2014 (priloga A5) izhaja, da so plače tožniku prilagajali glede na delovno oz. poslovno uspešnost podjetja.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča naredilo pravilen zaključek glede ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da so plačilne liste zgolj eden od dokazov, ki pa po pravilih ZPP nimajo večje dokazne teže od preostalih dokazov in jih je skladno z načelom proste presoje dokazov potrebno presojati upoštevaje druge izvedene dokaze, v konkretni zadevi predvsem izpovedbe zaslišanih prič in obeh strank ter zapisnikov z narokov za glavno obravnavo v zadevi, opr. št. I Pd 622/2013 (priloga A5 in B10). Glede na to, da iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 11. 12. 2013 (B10) izhaja, da je tožnik sam izpovedal, da se ob zaposlitvi z direktorjem tožene stranke nista pogovarjala o višini plače in da mu direktor nikoli ni povedal višine plače, je mogoče zaključiti, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje, da ustnega dogovora o višini plače med pravdnima strankama ni bilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila plača dogovorjena konkludentno na način, da je bila za izhodišče vzeta minimalna plača, h kateri so bili prišteti še dodatki. Upoštevaje plačilne liste je mogoče zaključiti, da je bila uspešnost podjetja upoštevana že v osnovni plači, kar sicer ni najbolj pravilno z vidika računovodskega prikaza, je pa možno in v tožnikovem primeru se je tako očitno tudi izvajalo. Na tožniku je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, trditveno in tudi dokazno breme glede dogovora o višji plači, saj tožena stranka ni ugovarjala, da mu je bila dogovorjena višja plača izplačana, pač pa da mu višja plača ne gre, saj takšnega dogovora ni bilo. Ker tožnik obstoja dogovora (bodisi ustnega bodisi konkludentnega) o višji plači, kot mu je bila izplačevana na podlagi plačilnih list, ni uspel dokazati, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Tožnik pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo naslednje stroške: nagrada za postopek 183,30 EUR, nagrada za narok 269,20 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR in 22 % DDV, kar skupaj znese 576,45 EUR. Tožena stranka je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 13. 2. 2014 priglasila stroške postopka, kot izhajajo iz pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2014 (hrbtna stran list. št. 27). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi pritožbenega sodišča res zmotno izračunalo stroške postopka tožene stranke (in jih poleg tega priznalo več, kot so bili priglašeni). Upoštevajoč vrednost spornega predmeta utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 454,45 EUR (nagrada za postopek 183,30 EUR, nagrada za narok 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 22 % DDV 81,95 EUR). Tožnikov zahtevek je bil zavrnjen v celoti, zato je tožena stranka upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da je dosojene zneske znižalo z zneska 576,45 EUR na znesek 454,45 EUR.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta izpodbijane sodbe (3.729,31 EUR) uspel za 122,00 EUR, kar znaša 3,27 %. Ker je tožnik uspel samo s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, pa še to le glede stranske terjatve, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP).