Jedro

Določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, je v vsakem primeru (torej ne glede na to, ali gre za solastnino ali dejansko etažno lastnino) posel izrednega upravljanja in se za njegovo sprejetje zahteva soglasje vseh solastnikov/etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 82092/2014 z dne 18. 6. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 112,09 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da zgoraj citirani sklep o izvršbi ohrani v veljavi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi strani je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo še neplačanega dela stroškov upravljanja ter založenih stroškov obratovanja v poslovni stavbi na naslovu ... za mesece januar, februar in marec 2014. 6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je na predmetni stavbi vzpostavljena solastnina in da solastniški delež tožene stranke, po katerem je tožeča stranka delila vtoževane stroške, temelji na dogovoru iz Pogodbe o upravljanju z dne 24. 9. 2013 (Pogodba), ki ni bila sklenjena s soglasjem vseh solastnikov. Sodišče prve stopnje je zato kot pravilen ključ delitve upoštevalo solastniški delež, kot ga je zatrjevala tožena stranka (tožeča stranka pa ga ni obrazloženo prerekala) in ustreza podatkom iz zemljiške knjige. Ker pa je skladno s tem solastniškim deležem tožena stranka redno plačevala vse zaračunane stroške za opravljene storitve, je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

7. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je na predmetni stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina in ne solastnina. To vprašanje pa bi bilo pravno odločilno le, v kolikor bi sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke (v kolikor bi tožeča stranka uspela s stališčem, da na stavbi obstoji dejanska etažna lastnina, bi bila njena aktivna legitimacija vsekakor podana). Kot pojasnjeno zgoraj, pa sodišče prve stopnje iz tega razloga ni zavrnilo tožbenega zahtevka, temveč, ker tožeča stranka za uporabljeni ključ delitve ni imela soglasja vseh solastnikov (skladno z zakonsko predvidenim ključem delitve pa je tožena stranka redno poravnala vtoževane obveznosti). Na to odločitev pa ne vpliva, ali je stavba v solastnini ali dejanski etažni lastnini. Določitev ključa delitve stroškov, ki odstopa od zakonsko predvidenega, je namreč v vsakem primeru (torej, ne glede na to, ali gre za solastnino ali dejansko etažno lastnino) posel izrednega upravljanja in se za njegovo sprejetje zahteva soglasje vseh solastnikov/etažnih lastnikov (prim. VSL II Cpg 653/2015, VSL II Cpg 631/2015). Tega pa tožeča stranka evidentno ni dosegla.

8. Ker pritožnica drugih pritožbenih razlogov (obrazloženo) ne uveljavlja, podane pa niso niti kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).