Jedro

Tožnik v 15 dneh, to je do 20. 4. 2016, in vse do izdaje tega sklepa sodišču ni sporočil, da se ne nahaja v tujini, in tudi ne navedel svojega prebivališča oziroma naslova v Republiki Sloveniji. Prav tako ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, kot mu je bilo naloženo že s sklepom št. III U 6/2016-3. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na to sodišče vložil tožbo v uvodoma navedenem upravnem sporu, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Piran, št. 214-906/2015-11 z dne 22. 12. 2015, ker mu ni bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

2. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

3. Postopek v upravnem sporu urejajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena, pa se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. V skladu s prvim odstavkom 30. člena ZUS-1 mora tožnik v tožbi navesti tudi svoje prebivališče. 5. Tožnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, mora že ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ob vložitvi tožbe ne stori, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožnik pooblaščenca v danem roku ne imenuje, sodišče tožbo zavrže; sklep o zavrženju tožbe tožniku vroči po začasnem zastopniku. Tako določa prvi odstavek 146. člen ZPP. Namen takšne zakonske ureditve je, da se sodna pisanja vročajo v Republiki Sloveniji.

6. V vloženi tožbi je tožnik kot svoje prebivališče navedel ... Navedel je torej, da se nahaja v tujini. Tudi iz podatkov Centralnega registra prebivalstva, ki jih je vpogledalo sodišče, ne izhaja, da bi tožnik imel bivališče ali naslov za vročanje v Republiki Sloveniji. Tu nima pooblaščenca za ta sodni postopek. V tožbi pa tudi ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji.

7. Zato je sodišče tožniku s sklepom, št. III U 6/2016-2 z dne 12. 1. 2016, postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejem pisanj, A.A. Hkrati mu je z istega dne izdanim sklepom, št. III U 6/2016-3, naložilo, naj v roku 30 dni, šteto od dneva vročitve tega sklepa začasni zastopnici, imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V sklepu je tožnika opozorilo na pravne posledice, če v postavljenem roku ne bo imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, to je, da bo sodišče tožbo zavrglo. Oba sklepa sta bila začasni zastopnici in s tem tožniku vročena 13. 1. 2016. Tožnik se ni odzval in v danem 30-dnevnem roku, ki se je iztekel 12. 2. 2016, svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji ni imenoval. Čeprav to ne spreminja ugotovitve o datumu vročitve sklepov, ni odveč dodati, da sta bila sklepa, ki ju je začasna zastopnica tožniku poslala na naslov, naveden v tožbi, tam tudi prevzeta 18. 1. 2016. 8. Sodišče pa ni spregledalo, da je tožnik tožbi priložil izpis podatkov AJPES, iz katerega je razvidno, da je 5. 12. 2015 v Sloveniji registriral poslovni subjekt B. s.p. na naslovu ..., ter nadalje, da je bil na poštni kuverti, v kateri je njegova tožba prispela na sodišče, napisan naslov C.C., p.p. ..., Piran. Navedeno sicer ne pomeni, da se tožnik nahaja v Sloveniji in ne v tujini. Ker pa bi lahko kazalo na to, je sodišče tožniku, zaradi zaščite njegove pravice do sodnega varstva, s pozivom z dne 30. 3. 2016 dalo možnost, da se v roku 15 dni izjasni, ali se nahaja v Republiki Sloveniji in v tem primeru navede naslov svojega prebivališča v Republiki Sloveniji, na katerega mu bo sodišče vročalo pisanja v tem sodnem postopku. Pri tem je tožnika opozorilo, da bo, če v danem 15-dnevnem roku ne bo sporočil, da se nahaja v Republiki Sloveniji, in hkrati navedel svojega prebivališča oziroma naslova v Republiki Sloveniji, ostalo pri ugotovitvi, da se nahaja v tujini, ter bo, če niti v tem dodatnem 15-dnevnem roku ne bo imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, tožbo zavrglo.

9. Navedeni poziv je bil tožniku po začasni zastopnici vročen 30. 3. 2016 (ko mu ga je začasna zastopnica poslala na v tožbi navedeni naslov, se je pošiljka vrnila z oznako preseljen). Tožnik poziva na naslovu poslovnega subjekta v ... ni prevzel. Pač pa je bil prevzet poziv, ki je bil tožniku poslan na poštni predal v ..., in sicer 5. 4. 2016. Vendar tožnik v nadaljnjih 15 dneh, to je do 20. 4. 2016, in vse do izdaje tega sklepa sodišču ni sporočil, da se ne nahaja v tujini, in tudi ne navedel svojega prebivališča oziroma naslova v Republiki Sloveniji. Prav tako ni imenoval svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji, kot mu je bilo naloženo že s sklepom, št. III U 6/2016-3. Sodišče je zato tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 146. člena ZPP. Pri tem glede na okoliščine konkretnega primera dodaja, da bi tudi ob predpostavki, da se tožnik (glede na prevzem poziva dne 5. 4. 2016) nahaja v Republiki Sloveniji, sledila enaka odločitev o zavrženju tožbe, in sicer na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1, ker v tem primeru tožnik tožbe v danem 15-dnevnem roku ni dopolnil s pravilno navedbo svojega prebivališča. To pa je, kot rečeno, po prvem odstavku 30. člena ZUS-1 obvezna sestavina tožbe. V tej zvezi sodišče izpostavlja, da je tožnik tisti, ki (je) sproži(l) upravni spor zaradi varstva svojih pravic, zato je na njem breme, da sodišču poda vse tiste podatke oziroma izpolni postopkovne pogoje, ki so potrebni, da se sodni postopek izvede.