Jedro

Tožnik, zaposlen pri toženi stranki, se je poškodoval, ko je pri premikanju pokrova jaška padel z delovnega stroja, ki se je nato prevrnil nanj in ga poškodoval. Delovni stroj je bil v času nesreče brezhiben, varen in ustrezen. Tožnik je bil tudi ustrezno poučen s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je uspešno opravil preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Gradbeni stroj ob pravilni uporabi ni nevarna stvar. Tožnik bi moral uporabljati varnostne pasove, ki so bili nameščeni na delovnem stroju. Tožena stranka spornega dne ni nadzorovala dela delavcev in tudi ne tožnika, za kar je sicer zadolžena po ZVZD. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo, pri čemer je tožena stranka zaradi opustitve nadzora nad delom delavca odškodninsko odgovorna v višini 30 %, tožnikov soprispevek k nastanku škode pa znaša 70 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 15.934,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 68.770,00 EUR) je zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 811,71 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo (izpodbijana vrednost 37.179,52 EUR), to je zoper zavrnilni del (glede temelja) odločitve zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je glede temelja tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 30 %, pri čemer je štelo, da ni podana objektivna odgovornost delodajalca, kar ni pravilno. Tožnik je objektivno odgovornost gradil na dejstvu, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi profesionalnega upravljanja z delovnim strojem na neutrjenem terenu, pri čemer stroj ni imel nameščenih vrat. Glede na sodno prakso predstavlja delovni stroj že zaradi svojih lastnosti sam po sebi nevarno stvar. Opravljanje dejavnosti v korist delodajalca pa predstavlja nevarno dejavnost. Argument sodišča, češ da je tožnik poznal lastnosti terena, ker je tistega jutra že zasipal druga dva jaška, ne drži, saj ni mogel vedeti, da je brežina po celotni dolžini ceste še neutrjena. Ko je dvigoval pokrov tako z roko bagerja kot s plugom, je prišlo do pogrezanja stroja v levo in ne naprej v smer, posledično do prevrnitve stroja na bok. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in glede temelja odškodninske odgovornosti navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik ni pravilno uporabljal delovne opreme, da se je lotil dela popolnoma napačno in v nasprotju s pravili stroke, pri čemer je izvedenec pojasnil, da bi bila nesreča v celoti preprečena ob pravilni uporabi delovnega stroja, kar pomeni, da je edini vzrok za nastanek škode izključno v ravnanju tožnika. Stroj je bil napačno postavljen, prav tako je bilo napačno izvedeno dvigovanje bremena. Sodišče se sklicuje na sodno prakso vrhovnega sodišča in sicer na zadevo opr. št. II Ips 792/2006, kjer pa je bilo dejansko stanje drugačno. Tožnik je vedel, da mora uporabljati varnostni pas, nato je bil opozorjen večkrat, in sicer generalno, da mora uporabljati opremo v skladu s pravili stroke. Sodišče zmotno oceni, da je tožnik prispeval k nesreči do 70 %, tako da je neuporaba pasu prispevala k nastanku nesreče v 30 %. Tožena stranka je za neuporabo pasu lahko odgovorna zgolj za 60 %. Izvedenec dr. A.A., zaslišan dne 19. 11. 2015 ni mogel potrditi, da bi ob uporabi varnostnega pasu tožnik ne utrpel poškodb. Dejstvo je, da uporaba varnostnega pasu povečuje varnost. Glede višine odškodninskega zahtevka tožena stranka navaja, da so prisojene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoke. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka) je že v pripombah na izvedeniško mnenje izpostavila, da ni mogoče, da je tožnik trpel hude bolečine kar eno leto. Tožnik je jemal Ibrufen in Tramal, sicer pa je tožnik pol leta po dogodku čutil bolečine blažje narave. Tožnik je bil hospitaliziran zgolj pet dni, iz česar sledi, da ne gre niti za srednje hud primer po Fisherju. Sodišče je tožniku previsoko prisodilo odškodnino iz naslova strahu v znesku 4.000,00 EUR. Sodišče pojasni, da je tožnik doživljal primarni strah na dan nezgode, nato naj bi se ta prevesil v sekundarnega ob vstajanju iz postelje, ko je spoznal, da ima ob gibanju hude bolečine v desnem kolku in medenici, kasneje pa naj bi se njegovo čustvo strahu spreminjalo do zelo hudega v času močnih bolečinskih kriz do hudega ob delni popustitvi bolečin. Sodišče obrazloži, da je bilo tožnika strah, da bo postal invalid, takrat, ko so ga pripeljali v bolnišnico, vendar se je kasneje ta strah razblinil. Sodišče je tožniku iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti priznalo 25.000,00 EUR odškodnine, kar je podprlo z razlago, da tožnik ne more več kolesariti, igrati košarke in hoditi v hribe, da težko dohaja otroke, da je njegova zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za več kot 50 %. Izvedenec je povzel tožnikove zdravstvene težave iz zdravstvene dokumentacije, ki je v spisu sicer ni. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožbi tožnika in tožene stranke nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da tako pritožba tožnika glede temelja kot pritožba tožene stranke glede temelja nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je tožena stranka za nesrečo pri delu odgovorna v višini 30%, soprispevek tožnika pri nastanku poškodbe pa je 70%.

7. Pravna podlaga za odločanje je podana v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ). OZ v 131. členu določa, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen, če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). V določbi 149. člena OZ pa je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, OZ ne določa. Pojem nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti je po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost pa je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne.

8. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 s sprem. - ZVZD) v 5. členu določa, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi, pri čemer pa mora delavec na podlagi določil 9. člena ZVZD upoštevati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb ter uporabljati varnostne naprave in sredstva in osebno varovalno opremo pri delu v skladu z njegovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

9. Kot je ugotovilo sodišče in kar izhaja iz mnenja sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu dr. A.A., je tožnik obravnavanega dne upravljal delovni stroj model ..., ki v originalu nima stranskih vrat, pri čemer je bil stroj v času nesreče brezhiben, varen in ustrezen in je bil tožnik tudi ustrezno poučen s področja varnosti in zdravja pri delu, saj je uspešno opravil preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu dne 9. 6. 2011. Gradbeni stroj ob pravilni uporabi ni nevarna stvar, pri čemer pa bi tožnik moral uporabljati varnostne pasove, ki so bili nameščeni na delovnem stroju. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožnik ni uporabljal varnostnih pasov, ki so bili nameščeni na delovnem stroju, pri čemer je B.B. na zaslišanju izpovedal, da strojniki TGM običajno ne uporabljajo varnostnih pasov, ker jih to ovira pri delu. Tožena stranka pa dne 7. 9. 2011, ko se je tožnik poškodoval pri delu, ni nadzorovala dela delavcev in tudi ne tožnika, za kar je sicer zadolžena po ZVZD. Glede na način gibanja stroja pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče pravilno štelo, da je tožena stranka zaradi nenadzora nad delom delavca odgovorna v višini 30%, soprispevek tožnika k nastanku škode pa je 70%.

10. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke glede višine prisojene odškodnine v višini 15.934,08 EUR, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik utrpel prelom ponvice desnega kolena, prelom četrtega ledvenega vretenca in križnice v višini S1 desno, prelom desnega stranskega odrastka petega ledvenega vretenca, prelom pubične kosti desno, prelomna razpoka na zunanjem zadnjem delu glavice desne stegnenice v kolčnem sklepu in pretrganje mišice napenjalke ploščate stegenske mišične ovojnice desno, kar izhaja iz medicinske dokumentacije in mnenja in izvida sodnega izvedenca za medicinsko področje in sicer dr. C.C., specialista kirurga in travmatologa, sodnega izvedenca medicinske stroke - travmatologija in splošna kirurgija, ki je podal izvedensko mnenje ter dopolnilno izvedensko mnenje. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke C.C., dr. med., specialista kirurga in travmatologa ugotovilo, da je po poškodbi tožnik trpel neznosno hude bolečine v času od 7. 9. 2011 do 9. 9. 2011, 20. 3. 2012 po operaciji in 29. 6. 2012 ob kontrolnem pregledu (5 dni), pri čemer je prejemal eno leto po poškodbi med fizioterapevtskimi obravnavami protibolečinske tablete. Sodišče je ugotovilo tudi vrsto nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer se je zdravil na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice D., v nadaljevanju se je gibal s pomočjo invalidskega vozička, prav tako pa se je kasneje gibal s pomočjo dveh bergel ob razbremenjevanju poškodovane noge. Izvedenec je glede na podane ugovore tožene stranke v dopolnilnem mnenju navedel, da ocenjuje jakost bolečin po dosegljivih podatkih (v dokumentaciji ali v amneziji) po tem, koliko zdravil za umiritev bolečin je tožnik ali poškodovanec potreboval in katere vrste. V kolikor pa mu podatki niso na voljo, ocenjuje fizične bolečine na osnovi lastnih kliničnih izkušenj. Izvedenec je v dopolnilnem izvedenskem mnenju tudi izrecno zapisal, da medicinska znanost danes še ne pozna preiskave ali objektivnega merila o jakosti telesnih bolečin, tako da je vsaka njihova ocena subjektivna, tako s strani trpečega kot s strani ocenjevalca. Iz njegovega mnenja izhaja, da sta danes v glavnem v uporabi dve metodi določanja bolečin. Prva je vizualna ocena bolnika (trpečega) po linearni skali od 1 do 10, uporabna predvsem za sprotno, tekoče spremljanje in blaženje bolečin. Z retrogradno analizo jakosti bolečin pa je ta metoda nerodna, pogosto meji na špekulacije in zato manj primerna. Druga metoda pa je ocena stopnje bolečin na osnovi analize, katera in koliko zdravil za umiritev bolečin je bolnik potreboval. Ti podatki pa so zabeleženi na bolniških listih ter v grobem tudi v izvidih ambulantnih pregledov in v vložnih listih kartona splošne medicine. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje izhajajoče iz izvedenskega mnenja in ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 20.000,00 EUR primerna.

11. Tožnik je vtoževal odškodnino za pretrpljeni strah v višini 4.000,00 EUR, pri čemer mu je sodišče v celoti ugodilo. Tožnik se je ob nesreči zelo ustrašil, čutil je mravljinčenje v nogah, zbal se je, ali mu bodo noge še služile. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik doživel izjemno hud primarni strah, kot neposredno afektivno reakcijo na dogodek, z grozo je opazoval dogajanje in se dogodka večkrat spominjal. Pojavila se mu je tudi bojazen, kaj bo z njim in ali bo otežkočeno njegovo življenje. Pri vstajanju iz postelje se mu je sekundarni strah okrepil do zelo hudega, saj je občutil, da ima ob gibanju hude bolečine v desnem kolku in v medenici. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenega strahu primerna.

12. Tožnik je za duševne bolečine iz naslova skaženosti zahteval 2.000,00 EUR, kar mu je sodišče priznalo, pri čemer tožnik šepa na desno nogo zaradi bolečin v desnem kolku, upogib desnega kolka je izvedljiv do 100 stopinj. V desnem stegnu in v kolčnem predelu je opaziti brazgotino dolgo 14 centimetrov, brazgotina pa je opazna kadar nosi kratke hlače in kadar se v intimnejšem okolju pojavlja v spodnjem perilu.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor glede prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, pri čemer mu je sodišče od vtoževanih 40.000,00 EUR priznalo 25.000,00 EUR. Tožnik ne more več kolesariti, igrati košarke in hoditi v hribe, težko dohaja otroke in ima težave pri daljši hoji, saj se mora zaradi bolečin ustavljati, počivati, se sprehoditi in zmasirati mišico v nogi. Boli ga noga, občasno potrebuje eno berglo, če pričakuje napor, desna noga mu občasno klecne, posebno pri višjih stopnicah, njegova zmožnost za opravljanje poklica pa je zmanjšana za več kot 50%, saj je zmožen le za pretežno sedeče delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 7 kg. Delno pa je zmožen pri gospodinjskih opravilih (likanje, čiščenje, pospravljanje, opravila nad nivojem ramen - brisanje prahu, premikanje predmetov na višjih policah, obešanje zaves, gojitvena dela na vrtu itd.). Ne zmore več dela na kmetiji ali posestvu, dela v gradbeništvu in podobno.

14. Sodišče je pravilno priznalo tožniku povračilo materialne škode iz naslova pomoči v znesku 2.000,00 EUR, pri čemer je sodišče tožniku priznalo 400 ur tuje pomoči po 5,00 EUR. Sodišče je pravilno priznalo tožniku odškodnino za materialno škodo iz naslova potnih stroškov v znesku 113,60 EUR in sicer za skupno 1136 kilometrov.

15. Skupna odškodnina za nematerialno in materialno škodo tako znaša skupaj 53.113,60 EUR, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena po standardu pravične denarne odškodnine. Ob soprispevku tožnika 70 % tako tožniku pripada 15.934,08 EUR. Tožnik je tudi upravičen do zamudnih obresti in sicer od 6. 3. 2013, to je od dne, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer iz razloga, ker njuni pritožbi nista utemeljeni. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.