Jedro

Ko je sodišče kljub nedoločenemu zahtevku izvedlo dokazni postopek, je dalo tožniku možnost, da naknadno zahtevek popravi. Tako odstopanje od dosledne uporabe pravil postopka je bilo v tožnikovo korist. Gre za kršitev pravil postopka, ki ni vplivala na pravilnost odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so tožniki s svojim delom in zaslužkom prispevali k ohranitvi in povečanju toženkine kmetije in da njihov prispevek znaša 1/2 vrednosti kmetije, ter nadaljnji zahtevek na plačilo vrednosti njihovega prispevka k ohranitvi in povečanju kmetije. Ugotovilo je, da so tožniki delali na toženkini kmetiji, so pa za svoje delo dobili pošteno plačilo. Vsako leto so dobili enega prašiča, vsak dan mleko, vsako leto drva, izkupiček od ene junice in še druge pridelke. Toženka je dala prvemu tožniku les za ostrešje in parcelo za gradnjo. Prispevala je polovico kupnine za traktor. Tožniki niso dokazali, da bi kaj investirali v hišo in gospodarsko poslopje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami je poudarilo, da vloga tožeče stranke z dne 20.1.1992 ne predstavlja odškodninskega zahtevka, pač pa glede na tožnikovo izrecno pojasnilo na obravnavi 13.2.1992 le obrazložitev tožbe. Sicer pa sodba druge stopnje ugotavlja, da zahtevek tožeče stranke ni izvršljiv. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka pa sodba ugotavlja, da povečanje vrednosti toženkine kmetije ni izkazano, saj so bile celo odprodane parcele, stroje pa je tožnik kupil zase. Ker so tožniki postavili obligacijski zahtevek, bi ga morali oblikovati tako, da bi bil določen in da bi se glasil na plačilo denarnega zneska.

Proti tej sodbi vlaga prvi tožnik Z.V. revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je dokazna ocena obeh sodišč napačna. Vrednost vlaganj bi bilo treba ugotoviti z izvedencem, enako tudi vrednost tistega, kar so tožniki že dobili, razlika pa bi bila vtoževana vrednost. Zahtevek bi bilo mogoče natančno postaviti le na podlagi takih ugotovitev. Tožeča stranka je neuka in bi jo moralo sodišče poučiti ter postopati po 109.čl. ZPP. Tako bi moralo postopati tudi z dodatnim odškodninskim zahtevkom. Sicer pa bi moralo sodišče odločati določbah ZOR, ki se tičejo odškodninskih terjatev. Opisuje tožnikove naložbe v toženkino kmetijo in potek dogodkov, zaradi katerih je med strankama prišlo do spora.

Toženka v odgovoru na revizijo zavrača tožnikove navedbe, in navaja, da je imel tožnik strokovno zastopanje. Opozarja, da dejanskih ugotovitev ni mogoče izpodbijati z revizijo in nato sama na kratko povzame dejansko podlago izpodbijane sodbe. Predlaga zavrnitev revizije na stroške tožnika.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistven sestavni del tožbe je določen zahtevek (186.čl. ZPP). Tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka, ni določen. Ko je sodišče kljub temu izvedlo dokazni postopek, je dalo tožniku možnost, da naknadno zahtevek popravi. Tako odstopanje od dosledne uporabe pravil postopka je bilo v tem primeru v korist tožeče stranke. Gre za kršitev pravil postopka, ki ni vplivala na pravilnost odločitve, zato ne gre za bistveno kršitev in ne predstavlja revizijskega razloga. Poleg tega je bil zahtevek zavrnjen zato, ker sta sodišči ugotovili, da po eni strani vrednost toženkine kmetije ni bila povečana, po drugi strani pa, da je bilo delo tožeče stranke plačano, tako da nedoločenost zahtevka sploh ni vplivala na odločitev. Revizijski ugovor tožeče stranke bi imel smisel le, če bi se izkazalo, da bi mogla tožeča stranka utemeljeno zahtevati nek denarni znesek, pa ga sodišče ni prisodilo, ker ni bil postavljen ustrezen zahtevek. V tej zadevi ni bilo tako, zato pomanjkljiv zahtevek ni vplival na odločitev.

Vse ostalo, kar navaja tožnik v reviziji, pa se tiče dejanskih ugotovitev. Obseg njegove pomoči, vlaganj v kmetijo, plačila in koristi, ki jih je imel, so dejanska vprašanja, ki so bila rešena v sojenju na prvi in drugi stopnji in česar revizijsko sodišče ne more znova presojati (3. odst. 385.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo prvega tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166.čl. in na 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti toženka sama.