Jedro

Odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode praviloma zajema vse škodne posledice na nepremoženjskem področju.

Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode in posledično pri odmeri višine odškodnine se upošteva trajanje pripora, razmere v priporu, vpliv odvzema prostosti na osebnost oškodovanca, intenzivnost posega v njegovo družinsko in socialno življenje, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po obsodbi oziroma po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja in vse druge okoliščine, ki so vplivale na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi posega v osebno svobodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev v višini 21.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2012 do 2. 11. 2016, ki znašajo 7.196,13 EUR (I. točka izreka), (2) ugotovilo, da ne obstoji tožnikova terjatev do toženke v višini 32.317,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2012 do plačila in je v tem delu zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), (3) ugotovilo, da obstoji toženkina terjatev do tožnika v višini 42.818,64 EUR (III. točka izreka), (4) zaradi pobota terjatev zavrnilo tožbeni zahtevek iz prve točke izreka (IV. točka izreka) in (5) odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenem zahtevku glede duševnih bolečin zaradi protipravnega odvzema prostosti, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

Prisojena odškodnina je glede na dolgotrajnost pripora in ugotovljeni obseg duševnih bolečin prenizka. Ne strinja se z ugotovitvijo, da mu ni uspelo dokazati prikrajšanja na socialnem in družinskem področju. Nepravilno je bila upoštevana okoliščina, da je bil pred tem že večkrat na prestajanju zaporne kazni in je imel določen negativni sloves. Sodne odločbe, na katere se opira odločitev o višini odškodnine, niso v vsem primerljive z obravnavano zadevo, niti sodišče ni navedlo, v čem je podana podobnost z obravnavanim primerom. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da je bila v drugih primerljivih zadevah prisojena višja odškodnina (gre za sodbo VS RS II Ips 531/2007 in sodbi VSL II Cp 3494/2009 in II Cp 2579/2013).

Zmotno je stališče v izpodbijani sodbi, da je odškodninska terjatev zaradi bivalnih razmer zastarala. Ni upoštevano, da se je tožnik s tem, da je bival v nevzdržnih in neprimernih razmerah, seznanil šele 5. 7. 2002, ko je izvedel, da je bil pripor nezakonit. Poleg tega odškodnine iz tega naslova ni uveljavljal posebej, ampak kot enotno odškodnino. Stopnja duševnih bolečin je odvisna tudi od razmer v priporu. Ločevanje nastalih škod je nemogoče. Primeri, v katerih upravičenec uveljavlja le škodo zaradi bivanjskih razmer v priporu, so drugačni. Če bi sodišče upoštevalo razmere v priporu – kot je na enem mestu v sodbi navedlo – bi morala biti odškodnina višja.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je tožnik v tožbi, vloženi 4. 7. 2015, uveljavljal odškodnino zaradi neupravičenega pripora in zaradi nevzdržnih razmer v priporu, - da je bil tožnik v priporu od 21. 4. 1998 do 24. 12. 1998 in od 4. 2. 1999 do 10. 5. 1999, kar skupaj znaša 343 dni, - da je bila obtožba zaradi očitanega kaznivega dejanja, v zvezi s katerim je bil odrejen pripor, s sodbo z dne 5. 7. 2012 zavrnjena, - da je pripor bistveno porušil tožnikovo duševno ravnovesje, - da je bil pripor sprožilni dejavnik za nastop sramu, jeze, občutje ogroženosti, zaradi bivalnih razmer pa se je čutil tudi ponižanega, ni pa spremenil tožnikovega psihičnega stanja pred priporom in po njegovem prenehanju, - da pripor ni bil sprožilni dejavnik za razvoj paradentozo, - da je bil tožnik že prej trikrat na prestajanju zaporne kazni in da ni skušal vzpostaviti stika s hčerjo, tako da ni dokazal prikrajšanja na socialnem področju, pri družinskih in družabnih stikih.

6. Pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve, da ni dokazal prikrajšanja na socialnem in družinskem področju, je neobrazložen. Z golim nestrinjanjem z dokaznim zaključkom sodišča, ki temelji na oceni njegove izpovedbe in predloženih listinah, pritožnik ne more vnesti dvoma o pravilnosti ugotovitve.

7. Neutemeljeni so očitki o prenizko ovrednotenih duševnih bolečinah, ki jih je tožnik trpel zaradi neupravičenega pripora. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišče prisodi pravično odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ob upoštevanju okoliščin primera, zlasti pa stopnje bolečin in njihovega trajanja. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem tega se tudi preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

8. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo stališče, da je odškodninska terjatev zaradi duševnih bolečin kot posledice nevzdržnih razmer v priporu zastarala, vendar pa je hkrati razmere v priporu upoštevalo kot eno od okoliščin, ki je vplivala na denarno ovrednotenje duševnih bolečine, ki jih je trpel tožnik zaradi neupravičenega pripora. S tem upoštevanjem je sledilo utrjenemu stališču v sodni praksi – in nenazadnje tudi stališču pritožbe, da odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode praviloma zajema vse škodne posledice na nepremoženjskem področju. Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode in posledično pri odmeri višine odškodnine se tako upošteva trajanje pripora, razmere v priporu, vpliv odvzema prostosti na osebnost oškodovanca, intenzivnost posega v njegovo družinsko in socialno življenje, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja do njega po obsodbi oziroma po odvzemu prostosti, teža in narava kaznivega dejanja in vse druge okoliščine, ki so vplivale na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi posega v osebno svobodo.1

9. Neutemeljena sta tako očitek o odstopanju prisojene odškodnine (v višini nekaj manj kot 20 povprečnih neto plač) od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih, kot tudi o pomanjkanju razlogov, iz katerih bi izhajala primerljivost primerov iz sodne prakse s pritožnikovim položajem. V sodbi so navedene ključne okoliščine iz primerjanih zadev. Tudi primerjava dodatnih okoliščin iz teh zadev z obravnavano zadevo pokaže, da je prisojena odškodnina med višjimi. Tako je bila v sodbi VS RS II Ips 531/2007 za enako število dni neutemeljenega pripora (343 dni) prisojena odškodnina 21.000 EUR (29 povprečnih neto plač), pri čemer je bil oškodovanec dalj časa medijsko izpostavljen in v tem času ločen od svoje družine in dveh sinov. V zadevi VS RS II Ips 455/2010 je bilo za več kot še enkrat daljši pripor prisojenih 40.000 EUR (42 povprečnih neto plač), pri čemer je bil tudi v tem primeru oškodovanec deležen velike medijske pozornosti in bil ločen od otrok, na katere je bil zelo navezan. Poleg tega mu je bila očitana storitev kaznivega dejanja umora, ki je v očeh družbe eno najhujših kaznivih dejanj. V zadevi VS RS II Ips 196/2016 je bilo tožniku dosojeno 10.000 EUR (12 povprečnih neto plač) za 200 dni v priporu, pri čemer je bil oškodovanec že prej kaznovan, ni bil vezan na družino, imel pa je določene zdravstvene težave in je tako kot pritožnik izpostavil tudi bivanjske razmere. Ustreznost izbranih primerov potrjuje tudi novejša sodba VS RS v zadevi II Ips 174/2016, v kateri je bila prisojena odškodnina 38.394 EUR (38 povprečnih neto plač) za 720 dni pripora, oškodovanec pa je bil ločen od svoje družine, v priporu pa je bil deležen nevzdržnih razmer. Primera iz sodne prakse višjih sodišč, na katera se sklicuje pritožnik, ne moreta predstavljati primerljivih zadev, ker odškodnini nista bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem.

10. Odškodnina v konkretnem primeru je torej višja od povprečno dosojene odškodnine v navedenih primerih. Ob upoštevanju dejstva, da je bil v večini obravnavanih zadev oškodovanec ločen od družine in v nekaterih primerih še dodatno stigmatiziran zaradi medijske obravnave, je odškodnina, prisojena v obravnavani zadevi še toliko višja v primerjavi z obravnavanimi. Navedeno potrjuje gornji sklep, da je sodišče pri njeni določitvi upoštevalo tudi razmere v priporu, kakršne je zatrjeval tožnik (prostorska stiska, slaba izolacija, visoka vlaga, malo prostora za gibanje na prostem).2

11. Pritožba ne uveljavlja, da sodišče ne bi upoštevalo katere od relevantnih okoliščin, primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse pa pokaže, da jim je dalo tudi ustrezno težo. 12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Primeri, v katerih je bila prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin kot posledice nevzdržnih razmer v priporu oziroma v zaporu, ne nasprotujejo navedenemu stališču o enotni odškodnini. V teh primerih so namreč tožniki uveljavljali le manj od tega, kar uveljavlja tožnik v obravnavanem primeru. 2 V primerih, ko so bile pri prisoji odškodnine upoštevane le bivanjske razmere v priporu oziroma v zaporu (podobne tem, ki jih je bil deležen pritožnik), so se te gibale okrog 10 do 11 EUR na dan (prim. odločbi VS RS II Ips 88/2017 in II Ips 45/2017).