Jedro

Notarski zapis ima učinek izvršilnega naslova le glede obveznosti, za katere je dovoljena poravnava. Namen te omejitve je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči, torej preprečiti, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava. S soglasjem k neposredni izvršljivosti notarskega zapisa dolžnik sicer v okviru dopustne avtonomije privoli, da upniku ni potrebna pot pravde, a to še ne pomeni, da upnik s tem pridobi možnost doseči protipraven učinek, ki ga v pravdi ne bi mogel; torej pridobiti izvršilni naslov za obveznost, ki je v nasprotju s kogentno normo. Pojasnjeno stališče ne pomeni odstopa od načela formalne legalitete, saj v delu, ki ni skladen s prisilnimi predpisi, notarski zapis ni izvršilni naslov.

Prepoved obrestovanja obresti, opredeljena v prvem in drugem odstavku 375. člena OZ pomeni vsaj v primeru potrošniške pogodbe posebno kogentni predpis, ki ga slovensko sodišče uporabi ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj I. točka izreka glasi: „Ugovoru dolžnikov se delno ugodi, sklep o izvršbi naslovnega sodišča In 2132/2011 z dne 20. 12. 2011 v prvi alineji prvega odstavka I. točke razveljavi za zakonske zamudne obresti od zneska 9.604,77 EUR od 14. 9. 2011 do 3. 11. 2011 in se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrže. V ostalem se ugovor zavrne.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka) in jim naložilo, da upniku povrnejo 972,72 EUR izvršilnih stroškov za zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V pravočasni laični pritožbi dolžniki izpodbijajo sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pri čemer uvodoma izpostavljajo, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo višino dolga. Ne strinjajo se s pojasnilom sodišča prve stopnje, da zaostanek 1.928,12 EUR ne vpliva na višino odprte terjatve, zavračajo kot previsoko višino obrestne mere zamudnih obresti 12,375 % letno in se zavzemajo za priznanje zakonskih zamudnih obresti, ki so nižje. Opozarjajo, da jim je upnik trikrat odobril mirovanje kredita, v tem obdobju pa zamudne obresti ne bi smele teči. Navajajo, da ob podpisu notarskega zapisa ni bilo pojasnjeno, da poroka jamčita s svojim premoženjem. Zatrjujejo tri plačila v višini 1.355,00 EUR, 1.900,00 EUR in 1.900,00 EUR, ki naj ne bi bila upoštevana, čeprav so o njih predložili dokazila. Posplošeno grajajo višino priznanih izvršilnih stroškov. Navajajo, da za isto terjatev teče izvršilni postopek tudi v Republiki Avstriji. Predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglašajo.

3. Upnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zaostanek, ki ga navajajo dolžniki, predstavlja le znesek dolga, naveden v 1. opominu, preden je upnik odpoklical kredit. Ker je bil kredit odpoklican, je zapadla v plačilo celotna kreditna obveznost, zato je znesek iz opomina, ki se nanaša na del dolga, nepomemben, kakor je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje tudi soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da so bila vsa tri plačila, ki jih v pritožbi navajajo dolžniki, upoštevana v obračunu upnika (priloga A4). Sodišče prve stopnje je tudi že odgovorilo, da so dolžniki s podpisom notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, soglašali z njegovo vsebino, v njem pa je tudi izrecno navedeno, da je notar stranke poučil o posledicah pravnih poslov. Sodišče prve stopnje je v sklepu o izvršbi že zavrnilo predlog za izvršbo glede zamudnih obresti, ki so višje od zakonskih zamudnih obresti, zato je takšno prizadevanje dolžnikov sedaj v pritožbi brez potrebe, pred odpoklicem kredita pa je veljavna dogovorjena obrestna mera.

6. Sicer sodišče druge stopnje ne soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da v času mirovanja kredita tečejo zamudne obresti, saj je bistvo mirovanja odlog zapadlosti, s čimer tudi zamuda pred novo določenim datumom zapadlosti ne more nastati. Toda dolžniki, na katerih je bilo trditveno in dokazno breme, le s posplošenim zatrjevanjem mirovanja, ne da bi opredelili konkretno obdobje mirovanja in znesek dolga, za katerega je bil dogovorjen odlog plačila, ne morejo biti uspešni. Glede na specificirani in konkretizirani upnikov obračun dolga (priloga A4) bi morali dolžniki z enako mero opredeljenosti navesti morebitno drugačno zapadlost posameznih obrokov kreditne obveznosti in posledično drugačen tek zamudnih obresti.

7. Uradni preizkus pa je pokazal, da upnik nima izvršilnega naslova v obsegu obrestnega obrestovanja pred dnevom vložitve predloga za izvršbo dne 4. 11. 2011, torej za zakonske zamudne obresti od zneska 9.604,77 EUR, ki predstavlja obresti nad čisto glavnico kredita 236.002,04 EUR v obdobju od 14. 9. 2011 do 3. 11. 2011, za katere je sicer sodišče prve stopnje izvršbo zmotno dovolilo.(1) Obstoj izvršilnega naslova je procesna predpostavka, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti tako v ugovornem, kot tudi v pritožbenem postopku, četudi se dolžnik nanjo ne sklicuje (prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 17. člena, 2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZIZ in smiselno drugi odstavek 350. člena ZPP).(2)

8. Notarski zapis ima učinek izvršilnega naslova le glede obveznosti, za katere je dovoljena poravnava (4. člen Zakona o notariatu – v nadaljevanju ZN), ta pa ni dovoljena o ničnem pravnem poslu (drugi odstavek 1057. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), torej tudi ne o obveznosti, ki je nedopustna, ker nasprotuje prisilnim predpisom (35. v zvezi 37. členom OZ). Do enakega rezultata privede smiselna uporaba določila tretjega odstavka 3. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je dolžnikovo soglasje k neposredni izvršljivosti, ki je zakonski pogoj, da pridobi notarski zapis učinek izvršilnega naslova (4. člen ZN), procesno razpolaganje,(3) to pa ne sme biti v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. Zakonodajalec je s tem, ko je vezal učinek izvršilnega naslova na dovoljenost poravnave, pravzaprav zajel tudi splošno prepoved iz tretjega odstavka 3. člena ZPP.

9. Namen te omejitve je v tem, da se strankam onemogoči, da bi s procesnimi sredstvi dosegle učinek, ki ga s poslom materialnega prava ne morejo doseči, torej preprečiti, da bi lahko s procesnimi sredstvi izigrale kogentne zapovedi oziroma prepovedi materialnega prava.(4) S soglasjem k neposredni izvršljivosti notarskega zapisa dolžnik sicer v okviru dopustne avtonomije privoli, da upniku ni potrebna pot pravde, a to še ne pomeni, da upnik s tem pridobi možnost doseči protipraven učinek, ki ga v pravdi ne bi mogel; torej pridobiti izvršilni naslov za obveznost, ki je v nasprotju s kogentno normo. Pojasnjeno stališče ne pomeni odstopa od načela formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ), saj v delu, ki ni skladen s prisilnimi predpisi, notarski zapis ni izvršilni naslov.(5)

10. V obravnavani zadevi je v predloženem notarskem zapisu dogovorjeno obrestovanje obresti (obresti se računajo od salda, v katerem so ob glavnici kredita zajete še obresti – 3. v zvezi s 1. točko v rubriki „B Ostali kreditni pogoji“ - priloga A2), kar pa nasprotuje kogentni prepovedi dogovora obrestnega obrestovanja, opredeljeni v prvem in drugem odstavku 375. člena OZ, za kršitev katere je zakonodajalec izrecno določil ničnostno sankcijo. Obrestovanje obresti je izjemoma dopustno le od dneva vložitve zahtevka za sodno varstvo (t. i. procesne obresti - 381. člen OZ).

11. Ker gre za razmerje s tujim elementom glede na upnikov sedež v Republiki Avstriji, je sodišče druge stopnje uporabilo določila Konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih z dne 19. junija 1980 (Rimska konvencija), saj je bilo kreditno razmerje sklenjeno pred 17. 12. 2009, torej pred uveljavitvijo Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja z dne 17. junija 2008 (Uredba Rim I). Ker pogodbeniki niso izbrali prava in je karakteristična izpolnitev izplačila kredita na strani banke upnice, bi sodišče druge stopnje moralo uporabiti avstrijsko pravo (prvi in drugi odstavek 4. člena Rimske konvencije), ki dopušča dogovor obrestovanja obresti (drugi odstavek paragrafa 1000 Občega državljanskega zakonika – ODZ oziroma Allgemeines bürgerliches Gesetzbuch - ABGB). Vendar ga sodišče druge stopnje ni uporabilo v obsegu, ki ni skladen s slovenskih pravom. Prepoved obrestovanja obresti, opredeljena v prvem in drugem odstavku 375. člena OZ pomeni vsaj v primeru potrošniške pogodbe posebno kogentni predpis, ki ga slovensko sodišče uporabi ne glede na pravo, ki se sicer uporablja za pogodbo (drugi odstavek 7. člena Rimske konvencije).

12. Da gre za normo neposredne uporabe vsaj v primeru potrošniške pogodbe (stranki se v notarskem zapisu sklicujeta na zakon, ki ureja varstvo potrošnikov), potrjuje javni interes socialne varnosti in preprečevanja družbeno nesprejemljivega bogatenja na račun dolžnikov, ki je v sedanji globalni krizni situaciji zagotovo poudarjen pri potrošnikih, kot posebej varovani šibkejši skupini. Dosledna uveljavitev navedene prepovedi ob sprejetju OZ tudi za bančne institucije pomeni pomemben premik pri varovanju temeljnih družbenih vrednot v slovenskem pravnem prostoru. Obrestno obrestovanje je omejeno le še na procesne obresti, ki so edine utemeljene kot dodatna sankcija zaradi (kvalificirane) zamude, ki spodbuja dolžnika k čimprejšnjemu plačilu.(6) Javni interes varstva potrošnika pri kreditnem financiranju se posebej kaže skozi varstvo ustavne pravice do socialne varnosti (2. člen in 50. člen Ustave), ko kreditne obveznosti močno vplivajo na posameznikov socialni položaj. Izjemno hitro (nelinearno oziroma progresivno) naraščanje dolga zaradi učinka obrestnega obrestovanja lahko posameznikov položaj drastično poslabšajo do te mere, da je zaradi nakopičenega kreditnega dolga, ki ga v razumnem času ni mogoče odplačati niti ob običajni plačilni sposobnosti, prizadet dolžnikov osebni razvoj in s tem njegova ustavna pravica do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave).

13. Upnik je v predlogu za izvršbo glede na specifikacijo obveznosti (priloga A4) uveljavljal kot glavnico znesek 248.553,37 EUR, v katerem so ob čisti glavnici v višini 236.002,04 EUR zajete tudi kapitalizirane redne pogodbene in zamudne obresti, hkrati pa predlagal izvršbo še za obresti od takšnega skupnega zneska od dne 14. 9. 2011 do plačila. Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo le za obresti v navedenem obdobju po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti in to le od zneska glavnice 245.606,81 EUR (glede na predlog je ta znesek nižji za določen obseg stroškov kredita in zavarovanj), ki pa še vedno zajema tudi kapitalizirane obresti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje spremenilo še glede dela, ki se nanaša na obrestovanje obresti, za katerega upnik po pojasnjenem nima izvršilnega naslova. Pomanjkanje izvršilnega naslova je utemeljen ugovorni razlog, ki narekuje delno razveljavitev sprejetega sklepa o izvršbi in delno zavrženje predloga za izvršbo.

14. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko ni našlo drugih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem pa pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik je po pojasnjenem upravičen do izvršbe za znesek 245.606,81 EUR in zakonske zamudne obresti: - od zneska glavnice 236.002,04 EUR od dne 14. 9. 2011 do 3. 11. 2011 in - od glavnice in obresti zajete v skupnem znesku 245.606,81 EUR od 4. 11. 2011 do plačila.

16. Sprememba sklepa sodišča prve stopnje le v majhnem delu stranske terjatve obresti ni narekovala spremembe stroškovne odločitve izpodbijanega sklepa. Ker dolžniki niso konkretizirano grajali stroškovne odločitve, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki ni pokazal nepravilnosti. Ker so bili upnikovi stroški odgovora na ugovor potrebni, kakor je že pojasnilo sodišče prve stopnje, so jih dolžniki dolžni upniku povrniti v priznani višini (peti odstavek 38. člena ZIZ).

17. Ker pritožbeni stroški niso bili priglašeni, je odločitev o njih odpadla.

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je dovolilo izvršbo za znesek 245.606,81 EUR in zakonske zamudne obresti od istega zneska, v katerem so zajete tudi obresti v skupnem znesku 9.604,77 EUR.

Op. št. (2): O obstoju izvršilnega naslova kot procesni predpostavki izvršbe primerjaj načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 30. junija 2004 in v njem navedeno sklicevanje na pravno teorijo, Pravna praksa, 2004, št. 28, str. 28. O uradnem preizkusu obstoja (primernega) izvršilnega naslova primerjaj tudi Sklep II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003. Op. št. (3): Rijavec, V.: Civilno izvršilno pravo. GV Založba, Ljubljana 2003, str. 126. Op. št. (4): Glej Galič, A. v: Ude, L., Galič, A. (red.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, 7. točka komentarja k 3. členu ZPP, str. 44 in 45. Avtor komentarja kot primer navaja nedopustno pripoznavo zamudnih obresti v primeru oderuških obresti po 377. členu OZ, ki je kogentna norma.

Op. št. (5): Več o tem Ljubimski, J.: Je nepoštenim potrošniškim kreditnim razmerjem Sodišče EU zaprlo stranska vrata tudi v Sloveniji?, Pravna praksa, 2012, št. 33, str. 9. Op. št. (6): Pred uveljavitvijo OZ je to izjemo določal v tretjem odstavku 400. člena Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Slovenski zakonodajalec se je tudi odmaknil od pretekle ureditve v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki je v času hiperinflacije dopuščala konformni način obrestovanja s pripisovanjem obresti k glavnici, in dosledno uveljavil linearni način obrestovanja, ki je skladen s splošno prepovedjo anatocizma. Več Hieng, R: O konformnih obrestih in anatocizmu, Pravna praksa, 1997, št. 388, str. 17 in nasl.