Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 1,995.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Toženec je proti taki sodbi vložil pritožbo, ki pa ji je pritožbeno sodišče ugodilo le delno v odločitvi o pravdnih stroških, pri čemer je tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 47.004 SIT, v ostalem delu, torej glede odločitve o višini odškodnine, pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka je vložila revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP tako glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti, kot tudi glede odločitve o višini odškodnine. Po stališču tožene stranke je namreč toženec ravnal v silobranu, ali vsaj v prekoračitvi silobrana, zaradi česar bi za nastalo škodo lahko odgovarjal le do višine njenih 30%, ali pa bi mogli pravdni stranki odgovarjati za nastalo škodo kvečjemu vsaka do 1/2. Pred dogodkom se namreč tožnik in toženec nista poznala, tožnik pa je bil izzivalen, toženca je žalil, ni se mu hotel umakniti s ceste, nanj pa je naščuval tudi psa. V rokah je imel velik zaprt dežnik. Toženec ni imel namena tožnika poškodovati, niti ni konflikta nadaljeval. Po teoriji adekvatne vzročnosti bi ne glede na opisano bilo treba pri ugotavljanju višine škode upoštevati, da je tožnik starejša oseba in da je njegovo očesno zrklo kratkovidno z manjvrednim mrežičnim tkivom. Zato so tudi posledice večje. Bolezensko stanje tožnikovih oči in njegova starost kljub drugačnemu izvedenskemu mnenju ni prišla do izraza. Predispozicija je celo bolj odločilen vzrok za nastanek škode, kakor pa poškodbe, ki jih je povzročil toženec. Bolezensko stanje, povezano s starostnimi spremembami, je škodo sopovzročilo najmanj do 50%. Tudi odškodnina je previsoko odmerjena in odstopa od podobnih primerov sodne prakse. Tožnik še vedno vozi avto in očal ne potrebuje. Primarnega strahu ob dogodku ni mogel utrpeti.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ravnanje v silobranu (1. odstavek 161. člena ZOR), torej v neizogibno potrebni obrambi zaradi odvrnitve istočasnega protipravnega napada, sicer izključuje odškodninsko odgovornost, vendar pa dokazno breme nosi tisti, ki se na silobran sklicuje. Dejanske ugotovitve, sprejete v sodba nižjih sodišč, ne dopuščajo sklepanja, da bi toženec obstoj silobrana dokazal. Dogodek se je sicer odigral v okoliščinah tožnikove izzivalnosti in posledične toženčeve napadalnosti, kar pa je - ob ustrezni dokazni oceni - pripeljalo le do ugotovitve, da je tožnik tudi sam delno odgovoren za nastalo škodo (205. člen v zvezi s 192. členom ZOR). Po določbi 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav to pa poskuša revizija, ko predlaga ponovno obravnavo poteka dogodkov, s poudarkom na dejstvu, da je tožnik poleg sebe imel psa, v rokah pa zaprt dežnik. Vsa navedena dejstva so bila namreč že ocenjena in povezana v ugotovitev, da toženčevo ravnanje ni imelo obrambnega značaja.

Sicer pa revident predlaga zvišanje tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo na 70% ali vsaj na polovico. Res je sicer, da je tožnik toženca izzival, ko se mu ni umaknil s ceste in da je kasneje prišlo med njima do besednih spopadov. Toženčeva reakcija pa zato ni opravičljiva do tolikšne mere, da bi bilo tožnikov prispevek k nastanku škode mogoče izenačiti s toženčevim. Revizijska trditvena podlaga v tej smeri nazorno ilustrira toženčev odnos do dogodka: po njegovem mnenju naj bi namreč toženec odgovarjal za nastalo škodo v večji meri le tedaj, če "bi tožnik padel po tleh, kjer bi ga toženec brcal in nekako fizično popolnoma premagal". Toženčevo napadalnost končno potrjuje tudi dejstvo, da je bil v avtomobilu, zaradi česar je moral iz vozila izstopiti, da je prišlo do stika med njim in tožnikom. Tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo torej ni mogoče zviševati.

S sklicevanjem na teorije adekvatne vzročnosti skuša revizija dokazati, da je škoda tudi posledica posebnih, specifičnih okoliščin in lastnosti na strani tožnika, med katere šteje predvsem tožnikovo starost in posledično manjvredno očesno mrežično tkivo z degeneracijo periferije mrežnice in kratkovidnostjo očesnega zrkla. Velik del nastale škode se namreč zaradi udarcev s pestmi v obraz nanaša na poškodbo mrežnice levega očesa, na poslabšanje vida s fotopsijami in z nevarnostjo za odstop mrežnice ob fizičnih naporih. Vendar pa je revizija tudi v tem obsegu neutemeljena. Sodišče druge stopnje na enake pritožbene navedbe sicer ni posebej odgovarjalo, vendar pa se je v celoti strinjalo s pravno in dejansko presojo, obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje. Ta presoja pa je zelo natančna, saj upošteva tudi tožnikovo predispozicijo - starost, kratkovidnost zrkla in manjvredno mrežično tkivo. V tem obsegu je torej revizijske trditve mogoče uvrstiti v sklop izpodbijanja dejanskih ugotovitev s posledično odločitvijo glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP. K temu naj se še doda da so omenjene degenerativne spremembe povezane s starostjo, toženec pa je vedel, da ima pred seboj starejšega moškega.

Pravilna je tudi pravna presoja glede višine odškodnine. Revizija sicer meni, da so poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, nepomembne in da niso pustile posledic, vendar pa je takšno stališče v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Prizadejani udarci so bili tako močni, da so povzročili zlom nosne kosti z razpočno rano na nosu in deviacijo nosnega pretina, predvsem pa raztrganje mrežnice v temporalnem spodnjem kvadrantu očesnega ozadja v predelu levega očesa. Tožnik je prestajal skoraj mesec dni hude telesne bolečine, zaradi bliskanja in bleščanja pred levim očesom pa je dolgo časa prestajal tudi strah pred slepoto. Ugotovljeno je znatno poslabšanje vida, predvsem pa zaradi nevarnosti odstopa mrežnice nesposobnost za težje fizične napore. Neugodno je tudi pogosto vnetje nosne sluznice. Revizija torej obseg škode bagatelizira. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo pa poleg individualizacije škode in njene uvrstitve med škode manjšega, večjega ali katastrofalnega obsega, terja tudi presojo s stališča primerjave s podobnimi primeri sodne prakse. Tožnik je vsekakor utrpel znatno škodo, katere satisfakcija, opredeljena v sodbah nižjih sodišč, je povsem primerna. To velja tako za odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 800.000 SIT, za strah, posebej za strah pred slepoto v znesku 250.000 SIT in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti v znesku 1,800.000 SIT. Takšna odškodnina v skupnem znesku 2,850.000 SIT - ob odbitku 30%, kolikor je tožnik sam odškodninsko odgovoren (1,995.000 SIT) pa je tudi v celoti v skladu s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.