Jedro

Povzročitelj prometne nesreče je imel na podlagi 15. člena ZOZP s toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretji osebi. Na podlagi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožnik je zato z direktno tožbo zahteval od toženke povrnitev škode, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Ker odgovornost zavarovanca toženke za škodni dogodek ni bila sporna, je bilo treba v postopku ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo, v zvezi z nepremoženjsko škodo pa, ali je tožnik na podlagi predpostavk iz 179. člena OZ upravičen do denarne odškodnine.

Izvedenec travmatolog E. S. je v postopku pred sodiščem prve stopnje izdelal izvedensko mnenje, v katerem se je opredelil glede vrste in obsega telesnih poškodb pri tožniku zaradi škodnega dogodka, navedel je intenziteto bolečin in strahu ter opisal nevšečnosti, ki jih je imel tožnik tekom zdravljenja. Pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo. Iz navedenih razlogov pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škodnih posledic, ki so vezane na telesne poškodbe, upoštevati le mnenje E. S. in ne ugotovitev travmatologa V. S. iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete v delu, v katerem je ta izvedenec podal mnenje glede istih vprašanj, na katera je že odgovoril izvedenec E. S.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se sklep v I. točki spremeni tako, da se znesek 270,88 EUR nadomesti z zneskom 224,88 EUR, v II. točki se znesek 23,97 EUR nadomesti z zneskom 19,90 EUR, znesek 1,44 EUR pa z zneskom 1,19 EUR, v IV. in V. točki pa se zneska 296,29 EUR nadomestita z zneskoma 245,97 EUR.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 15.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2008 dalje do plačila in tožniku naložilo, da povrne toženki pravdne stroške v višini 260,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izpolnitve dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo nepremoženjske in premoženjske škode(1), ker tožnik ni uspel dokazati, da obstaja dovolj velika verjetnost, da je podana vzročna zveza med Bazedovko(2) in prometno nesrečo. Zavrnilo je tudi odškodninski zahtevek tožnika iz naslova nepremoženjske škode zaradi poškodbe hrbtenice, ker je bila poškodba lažja in ni pustila posledic in ker Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti priznavajo odškodnino le v primeru smrti, telesne poškodbe ali prizadetega zdravja, pri tožniku pa je bila poškodba hrbtenice popolnoma sanirana.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in v nadaljevanju navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka pri izvedbi dokaznega postopka s sodnim izvedencem. Izvedenec dr. E. S. je kot specialist travmatolog izdelal izvedensko mnenje, v katerem je ugotovil posledice poškodbe vratne, prsne in ledvene hrbtenice, ki so nastale tožniku zaradi škodnega dogodka. Pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje, ker pa izvedenec travmatolog ni znal strokovno pojasniti vzrokov, zaradi katerih je nastala bolezen ščitnice, je predlagal, da na to vprašanje odgovori specialist endokrinologije. Tožnik je zato predlagal postavitev novega izvedenca le glede vprašanja, kaj je bil vzrok za razvoj Bazedovke pri tožniku. Brez predloga pravdnih strank je postavljeni izvedenec Medicinska fakulteta v Ljubljani podala izvedensko mnenje tudi glede vprašanj s področja travmatologije, zato je bilo izvedensko mnenje v tem delu podano mimo predloga pravdnih strank. Prvo sodišče ni imelo pravne podlage za dokazovanje istih relevantnih okoliščin z novim izvedencem, ne da bi pred tem zaslišalo izvedenca dr. E. S. Prvo sodišče je v razlogih sodbe sledilo izvedenskemu mnenju Medicinske fakultete v Ljubljani, ki je bilo pridobljeno s kršitvijo pravil ZPP. Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zaradi poškodbe vratne, prsne in ledvene hrbtenice, pri tem pa ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev, ki potrjujejo obstoj navedene škode. Zmotna je subjektivna ocena sodišča prve stopnje, da v primeru, če bi imel tožnik hude telesne bolečine, bi prej obiskal zdravnika, ker bolečine običajno prenehajo že prej kot v osmih dneh. Sodišče prve stopnje se v tem delu do ugotovitev izvedenca travmatologa ni opredelilo, celo toženka pa je zatrjevala, da se pri manj hudih vrstah poškodb bolečine razvijejo postopoma. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v tem delu v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem. Nerazumljiva je ugotovitev prvega sodišča, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin, ker to izhaja iz 1. člena Splošnih pogojev AO in ker pri tožniku niso bile ugotovljene trajne posledice v zvezi s poškodbo hrbtenice. Iz enakih razlogov je bil tudi zmotno zavrnjen zahtevek iz naslova primarnega strahu. Toženka tudi ni zatrjevala, da primarni strah ni zajet v splošnih zavarovalnih pogojih in da zato za škodo iz tega naslova ne odgovarja. Tožnik je ob zaslišanju opisal škodni dogodek, ki potrjuje obstoj primarnega strahu. Obstoj sekundarnega strahu izhaja iz izvedenskega mnenja dr. E. S., zato so protispisne ugotovitve prvega sodišča, da tožnik navedenega strahu ni imel. Zmotne so tudi ugotovitve prvega sodišča glede vzročne zveze in povezave med Bazedovko in škodnim dogodkom. Prvi znaki bolezni so se začeli pojavljati pri tožniku že pred zaključkom zdravljenja telesnih poškodb, to je bilo konec junija, zaradi česar je bil 28. 7. 2008 opravljen pregled v kardiološki ambulanti, kjer je bila postavljena diagnoza hipertiroza, ki je trajala do decembra 2009. Od tedaj dalje je bolezen pri tožniku v remisiji in ni aktivna. Pri ugotavljanju te vzročne zveze ne velja dokazni standard gotovosti, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Izvedenec dr. S. H. je pojasnil, da je stres lahko v 60% eden od sprožilnih dejavnikov bolezni in da iz zdravstvene dokumentacije tožnika ni razvidno, da bi razen poškodb in bolezni po škodnem dogodku, imel kakršne koli druge poškodbe na vratni, prsni ali ledveni hrbtenici, ali bolezen na ščitnici. Izvedenec je pojasnil, da je prisoten stres ob škodnem dogodku lahko povzročil razvoj Bazedovke, česar pa ni mogoče z gotovostjo dokazati. Izvedenec medicinske stroke ni usposobljen za dajanje zaključkov o obstoju pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo, ker je to naloga sodišča, ki mora strokovna vprašanja oceniti in v konkretnem primeru podati odgovor, ali je podana pravnorelevantna vzročna zveza in ne medicinsko izkazana vzročna zveza. Vzročna zveza med določenim dejavnikom in nastalo škodo se ugotavlja v pravu po pravilu mejnega praga zadostne verjetnosti, kar je sprejela tudi sodna praksa. Mejni prag je 50%, kar pomeni, da je vzročna zveza podana, če je izkazanih več razlogov, ki govorijo v prid dejstva, da je vzročna zveza podana, kot razlogov, ki govorijo v prid dejstva, da vzročna zveza ni podana. V konkretnem primeru je več razlogov, ki govorijo v prid dejstvu, da je vzrok za razvoj Bazedovke pri tožniku prometna nezgoda in stres, ki ga je tožnik doživel v posledici škodnega dogodka. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da tožnik obstoja stresa ni zatrjeval in da ni mogoče enačiti stresa in strahu, saj so takšne ugotovitve prvega sodišča v nasprotju z vsebino trditev, ki jih je tožnik dal že v tožbi, ko je v IV. točki navedel, da se je zaradi poškodbe in stresa ob prometni nezgodi med zdravljenjem pri tožniku razvila Bazedovka.

3. Tožnik je vložil pritožbo tudi zoper sklep, s katerim so bili priznani stroški izvedencu travmatologu dr. V. S. za pristop na narok. Tožnik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno postavilo Medicinsko fakulteto v Ljubljani, da izdela izvedensko mnenje glede telesnih poškodb, o katerih je izvedensko mnenje izdelal že dr. E. S., pravdni stranki pa na to izvedensko mnenje nista imeli pripomb. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca endokrinologije in ne izvedenca travmatologije, na kar je prvo sodišče opozoril v vlogi 7. 3. 2014, znova pa na naroku dne 2. 10. 2014. Ker tožnik ni predlagal dokaza s postavitvijo novega izvedenca s področja travmatologije, tožnik ni dolžan plačati stroškov izvedenca, ki jih je prvo sodišče odmerilo z izpodbijanim sklepom, saj so nastali zaradi nezakonitega ravnanja sodišča prve stopnje. Zmotno je tudi sodišče prve stopnje prisodilo izvedencu 138,00 EUR za ustno podajanje manj zahtevnega mnenja, saj mu pripada nagrada v višini 92,00 EUR.

4. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

5. Stranke postopka morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo (7. člen ZPP(4)). Sodišče je vezano na dokazne predloge pravdnih strank. Sodišče postavi novega izvedenca, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (primerjaj s tretjim odstavkom 254. člena ZPP). Izvedenec travmatolog dr. E. S. je v postopku pred sodiščem prve stopnje izdelal izvedensko mnenje, v katerem se je opredelil glede vrste in obsega telesnih poškodb pri tožniku zaradi škodnega dogodka, navedel je intenziteto bolečin in strahu ter opisal nevšečnosti, ki jih je imel tožnik tekom zdravljenja. Pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje izvedenca ni zaslišalo. Iz navedenih razlogov pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škodnih posledic, ki so vezane na telesne poškodbe in strah(5), upoštevati le mnenje dr. E. S. in ne ugotovitev travmatologa dr. V. S. iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani v delu, v katerem je izvedenec podal mnenje glede istih vprašanj, na katera je odgovoril že izvedenec dr. E. S. Tožnik je na naroku 8. 3. 2012 predlagal, da se postavi izvedenec specialist endokrinologije, ker je dr. E. S. v izvedenskem mnenju pojasnil, da ne more strokovno pojasniti vzrokov nastanka Bazedovke, zato je sodišče prve stopnje določilo Medicinsko fakulteto v Ljubljani, da izdela izvedensko mnenje. Prvo sodišče je zato v nasprotju z dokaznimi predlogi pravdnih strank oprlo svojo odločitev glede obsega, intenzitete in vrste telesnih bolečin in strahu na ugotovitve izvedenca dr. V. S. in na ta način storilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

6. Povzročitelj prometne nesreče je imel na podlagi 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu(6) s toženko sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretji osebi. Na podlagi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Tožnik je zato z direktno tožbo zahteval od toženke povrnitev škode, ki jo je povzročil njen zavarovanec. Ker odgovornost zavarovanca toženke za škodni dogodek ni bila sporna, je bilo treba v postopku ugotoviti, ali obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano škodo, v zvezi z nepremoženjsko škodo pa, ali je tožnik na podlagi predpostavk iz 179. člena Obligacijskega zakonika(7) upravičen do denarne odškodnine.

7. Iz izvedenskega mnenja dr. E. S.(8) prepričljivo izhaja, da so ugotovljene telesne poškodbe hrbtenice posledica škodnega dogodka, intenziteta, trajanje ter nevšečnosti tekom zdravljenja pa utemeljujejo priznanje denarne odškodnine, tako za telesne bolečine, kot za strah (primarni in sekundarni). Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogoče razbrati odločilnih razlogov, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnika iz naslova odškodnine zaradi telesnih bolečin in strahu, ki so posledica poškodbe hrbtenice in zaradi katerih razlogov ni sledilo izvedenskemu mnenju dr. E. S. Materialnopravno zmotne so ugotovitve prvega sodišča, da tožnik ni upravičen do denarne odškodnine na podlagi 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti(9) oziroma iz razloga, ker je poškodba tožnika „popolnoma sanirana“.

8. V zvezi z vzročno zvezo med škodnim dogodkom in Bazedovko je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri odločitvi pa bi prvo sodišče moralo upoštevati, da v primeru, če gre za več vzrokov, je treba vzročno zvezo ugotavljati po merilu mejnega praga zadostne verjetnosti, na kar utemeljeno opozarja pritožba(10). Dr. S. H. je v izvedenskem mnenju in na zaslišanju pojasnil, da je stres, ki ga je tožnik doživel v prometni nezgodi, lahko verjeten vzrok za razvoj Bazedovke, zmotne pa so pritožbene trditve, da je izvedenec navedel, da je to najbolj verjeten vzrok za razvoj te bolezni pri tožniku. Vprašanja sodišča prve stopnje in zastopnikov pravdnih strank izvedencu na zaslišanju so bila obsežna in podrobna, vendar bi sodišče prve stopnje moralo izvedencu pojasniti, da se kljub dejstvu, da ob upoštevanju pravil stroke ne more s stopnjo prepričanja pojasniti, kateri izmed različnih vzrokov (genski, dedni, stres in drugi) je sprožilni mehanizem, na podlagi katerega se je sporna bolezen pri tožniku manifestno izrazila, od izvedenca pričakuje, da bo pojasnil ob upoštevanju pravil stroke, ali je stres zaradi škodnega dogodka ali njegovih posledic lahko tisti odločilni dejavnik, ki je glede na okoliščine konkretnega primera najbolj verjeten vzrok za nastanek bolezni. Številna dejstva verjetnostno kažejo, da stres zaradi škodnega dogodka oziroma posledic škodnega dogodka ni vzrok nastanka bolezni in hkrati obstajajo tudi številna dejstva, ki to vzročno zvezo verjetnostno potrjujejo. Pritožbeno sodišče v nadaljevanju navaja nekatera odločilna dejstva, ki verjetnostno kažejo, da vzročna zveza med boleznijo tožnika in škodnim dogodkom ni izkazana. Tožnik je ob škodnem dogodku dobil le lahke telesne poškodbe, trajanje telesnih bolečin je bilo sorazmerno kratko, stopnja bolečin je bila nizka, tudi sekundarni strah ni bil intenziven in je bil kratkotrajen, intenziven je bil le primarni strah, ki pa je bil kratkotrajen. Pri tožniku niso izkazane nevrološke, psihološke in duševne motnje zaradi posledic škodnega dogodka. Ob takšnih posledicah je lahko zelo pomembno dejstvo, ki se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni obravnavalo in sicer, kakšen vpliv ima časovna oddaljenost škodnega dogodka in škodnih posledic od začetka prepoznavnih simptomov, ki so kazali na razvoj bolezni. Pomembna je tudi okoliščina, ki jo je izvedenec večkrat izpostavil, da bolezen lahko povzroči že vsak stres, kateremu smo ljudje izpostavljeni v vsakdanjem življenju (npr. tožnik je samohranilec, ima privatno zobozdravstveno ambulanto). Izvedenec posebej izpostavlja kot primarni vzrok bolezni genetske in dedne znake. Po drugi strani pa so bila ugotovljena dejstva, ki verjetnostno potrjujejo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in boleznijo. Tožnik je ob nesreči utrpel intenziven primarni strah, ki je bil sicer kratkotrajen in ga je treba obravnavati v povezavi s časovno oddaljenostjo nastopa simptomov bolezni. Bazedovka se najpogosteje pojavlja v obdobju do 50 leta starosti(11), pri posameznih osebah pa se lahko nikoli manifestno ne izrazi. Pomembno je tudi dejstvo, da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel manifestno izraženih simptomov bolezni. Naloga izvedenca bo, da ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin poda verjetnostno oceno, kateri je glede na okoliščine konkretnega primera najbolj verjetni vzrok nastanka bolezni pri tožniku ali povedano drugače, ali je glede na okoliščine primera in pravil stroke bolj verjetno, da stres zaradi škodnega dogodka oziroma posledic škodnega dogodka ni verjetnostni vzrok za razvoj bolezni pri tožniku, ker obstajajo drugi vzroki, ki glede na okoliščine konkretnega primera kažejo, da so bolj verjetni vzroki nastanka bolezni pri tožniku.

9. Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze ne pritrjuje pritožbi, da je v dokaznem postopku že bila dokazana verjetnost obstoja vzročne zveze, ki presega 50%. Nobenega dvoma pa ni, da je tožnik upravičen do denarne odškodnine za telesne bolečine in strah, zato bo moralo sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati ugovore toženke, ki se nanašajo na začetek teka zamudnih obresti. Tožnik bo moral tudi podrobneje opredeliti materialno škodo, ki je nastala zaradi zdravljenja telesnih poškodb, še posebej, če vzročna zveza med škodnim dogodkom in boleznijo ne bo izkazana, hkrati pa bo treba upoštevati, da del materialne škode, ki jo uveljavlja tožnik, predstavlja dejansko del (pred) pravdnih stroškov.

10. Tožnik je na naroku 8. 3. 2012 predlagal, da se postavi izvedenec specialist endokrinologije, iz zapisnika pa še izhaja, da bo ta izvedenec odgovarjal tudi na vprašanja pravdnih strank v pripombah na izvedensko mnenje dr. E. S. V navedeni fazi postopka ni bila ne potrjena, ne izključena vzročna zveza med telesnimi poškodbami in Bazedovko, tožnik pa tudi ni nasprotoval vprašanjem, ki jih je zastavilo sodišče prve stopnje Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je bila postavljena, da izdela izvedensko mnenje. Tožnik je z vlogo z dne 3. 9. 2012(12) in na naroku 2. 10. 2014 nasprotoval izvedenskemu mnenju Medicinske fakultete v Ljubljani v delu, kjer je izvedenec dr. V. S. obravnaval in dal mnenje o posledicah škodnega dogodka pri tožniku, o katerih je mnenje dal že izvedenec dr. E. S., vendar je tožnik v vlogi z dne 7. 3. 2014 in na naroku 2. 10. 2014(13) predlagal, da se izvedenca dr. V. S. zasliši na naroku, na naroku je tožnik zastavljal vprašanja izvedencu in ker je bila Medicinska fakulteta v Ljubljani postavljena, da izdela izvedensko mnenje na predlog tožnika, mora tožnik plačati stroške pristopa dr. V. S. na narok z dne 2. 10. 2014. 11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine nagrade izvedencu dr. V. S. zmotno priznalo za priprave na ustno podajanje manj zahtevnega mnenja znesek 138,00 EUR, moralo pa bi priznati nagrado v višini 92,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato nagrado izvedencu sorazmerno znižalo in enako prispevke, kot to izhaja iz II. tč. izreka sklepa.

12. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni razlogi zoper sklep so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Ker je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik zahteva iz naslova premoženjske škode povračilo potnih stroškov, ki so nastali zaradi obiskovanja zdravstvenih institucij, in za fotokopije zdravstvene dokumentacije; podrobneje glej VI. tč. tožbe. Op. št. (2): Bolezen Basedow - Mb. Basedow, Graves disease.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): Primerjaj tudi z 212. členom ZPP.

Op. št. (5): Primarni strah in sekundarni strah v zvezi z zdravljenjem telesnih poškodb.

Op. št. (6): V nadaljevanju ZOZP.

Op. št. (7): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (8): Pa tudi iz mnenja dr. V. S. Op. št. (9): Glej razloge iz 6. tč. obrazložitve tega sklepa.

Op. št. (10): Glej komentar OZ, 1. knjiga, stran 731 do 732. Op. št. (11): Tožnik je bil v času škodnega dogodka star 52 let. Op. št. (12): Glej stran 117 b sodnega spisa.

Op. št. (13): Glej prvi odstavek na strani stran 234 sodnega spisa.