Jedro

Ker s pravnomočno odločbo o priznanju starostne pokojnine z dne 22. 5. 2007 pri tožnici ni bilo odločeno o vštevanju dela plač za leta 1990 do 1994, ki tudi niso bili zajeti v obrazcu M4, ti podatki o izplačilu plač v spornem obdobju predstavljajo novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine z dne 22. 5. 2007, in je potrebno zahtevo za upoštevanje teh plač pri odmeri pokojnine z dne 19. 8. 2008 obravnavati kot zahtevo za novo odmero pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 12. 1. 2009 in št. ... z dne 10. 12. 2008. Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici izdati novo odločbo o odmeri pokojnine v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodba nima razlogov, ker je sodišče mimo spisne dokumentacije ugotovilo, da je toženec odločal o tožničini vlogi kot novi zahtevi in jo zavrgel po določbi 4. točke 129. člena ZUP, čeprav je toženec odločal o tožničini vlogi kot o obnovi postopka. Ker je prvostopno sodišče torej odločilo, da je toženec odločal o nečem, o čemer ni, izpodbijana sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. Sklicuje se na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Ne glede na to, da je po ZDSS-1 tudi socialno sodišče v socialnem sporu vezano na tožbeni zahtevek, je obseg socialnega spora določen z odločitvijo izpred sodnega postopka, kot izhaja iz dokončnega upravnega akta, ki se izpodbija s tožbo. Obseg sodne presoje je določen z dokončno odločbo toženca z dne 12. 1. 2009, ki pa v tem postopku ni vsebovala odločitve o zahtevi z dne 19. 8. 2008, kot o ponovni zahtevi za odmero pokojnine. Zato sodišče tudi že iz tega razloga ni imelo pravne podlage, da je tožencu naložilo, da odloča o tožničini zahtevi z dne 19. 8. 2008, kot o ponovni odmeri pokojnine. Razen tega navaja, da je bil tožničin tožbeni zahtevek po njenem pooblaščencu jasno postavljen, saj se je glasil na odpravo odločb toženca z dne 10. 12. 2008 in z dne 12. 1. 2009 ter da se odloči o predlogu za obnovo postopka. Ker predlog za obnovo postopka ni bil dovoljen, je vsebinska presoja tudi odpadla. Odločilnega pomena je, da je postala odločba št. ... z dne 22. 5. 2007 dokončna in pravnomočna v upravnem postopku in jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Vztraja, da je iz tožničine vloge razvidno, da jo je vložila iz razlogov po 1. odstavku 260. člena ZUP. V konkretnem primeru ni šlo za nova dejstva, saj je za zaostale plače vedela že ob upokojitvi in ne šele po pravnomočno končanem postopku. V kolikor pa bi bilo mogoče vlogo z dne 19. 8. 2008 glede na njeno vsebino obravnavati kot novo vlogo, bi jo bilo potrebno zavreči na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Vštetje plač v pokojninsko osnovo namreč ni nikoli predstavljalo samostojne upravne zadeve, da bi lahko o tem odločali v izreku odločbe pri priznanju pravice do pokojnine. Toženec odloča o pravicah, ki so določene v 4. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Med temi pravicami ni pravice do vštevnosti plače. Plače so element pokojninske osnove in posledično odmere pokojnine in njene višine. Zato je z odločbo z dne 22. 5. 2007, s katero je bila tožnici priznana pravica do pokojnine, postala pravnomočna tudi pokojninska osnova. Ker gre torej za materialno pravnomočno odločbo, ne bi bilo mogoče uvesti novega postopka niti v primeru, če bi se spremenila pravna podlaga, na kateri je utemeljena prejšnja odločba, niti v primeru, če bi se spremenilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Za novo odmero starostne pokojnine ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1 oziroma je takšna odločitev sodišča povsem v nasprotju z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec je tožničino vlogo z dne 19. 8. 2008 obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo s sklepom št. ... z dne 10. 12. 2008, potrjenim z dokončno odločbo št. … z dne 12. 1. 2009, zavrgel. V tožbi je tožnica navajala, da formalnega predloga za obnovo postopka ni vložila, ampak je tožencu poslala le dopis, naj ji odgovori, ali je pri izračunu pokojnine upošteval zaostanke plač in da v kolikor tega ni upošteval, prosi za revizijo odločbe o starostni pokojnini. Na zadnji obravnavi (list. št. 18) je tožnica predlagala, da se citirana upravna akta, torej sklep z dne 10. 12. 2008 in odločba z dne 12. 1. 2009 odpravita in da se ji na novo odmeri pokojnina z upoštevanjem zaostankov plač za leta 1990 in 1994. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno izhajalo iz določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in zaključilo, da ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju ter da odločitev v tem obsegu ni postala pravnomočna, toženec pa, da ni imel podlage za zavrženje te zahteve po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Toženec je dejansko tožničino vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo na podlagi 263. člena ZUP, ker naj ne bi bila vložena v subjektivnem roku 30 dni, zavrgel. Nedvomno je toženec tožničino vlogo z dne 19. 8. 2008, ne da bi jo vsebinsko obravnaval, zavrgel, ne sicer na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP in zato, ker bi šlo za isto dejansko stanje in za pravnomočno zadevo, ampak na podlagi 263. člena ZUP zaradi zamude subjektivnega roka. Tudi drži, da sodišče prve stopnje zaradi napačnega sklepanja ni posebej ugotavljalo, ali je toženec pravilno postopal, ko je tožničino vlogo z dne 19. 8. 2008 obravnaval kot predlog za obnovo postopka in jo iz formalnih razlogov zavrgel. Postavilo se je na stališče, da zadeva v tem obsegu ni postala pravnomočna in da toženec ni imel podlage za zavrženje njene zahteve za ponoven izračun pokojnine na podlagi ugotovljenih zaostankov plač za obdobje od 1990 do 1994. Ugotovilo je, da ima tožnica, glede na to, da del njenih plač ni bil vštevan v pokojninsko osnovo in glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da ne gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, vedno možnost, da o tem zahteva novo odločitev.

Na podlagi takšnih zaključkov in ugotovitev je možen edino pravilen zaključek, da toženec ne bi pravilno zadevo obravnaval po 129. členu ZUP in niti po 260. oziroma 263. členu ZUP, kot je to storil z izpodbijanima upravnima aktoma in da je zadevo mogoče obravnavati kot zahtevo za novo odmero pokojnine. Ugotovljene so torej kršitve določb ZDSS-1, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nimajo vpliva.

Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je toženec z odločbo ... z dne 22. 5. 2007 odločil, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 737,87 EUR na mesec od 11. 5. 2007 dalje. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je bila pokojnina tožnici odmerjena glede na dopolnjenih 55 let in 5 mesecev starosti ter 36 let, 6 mesecev in 1 dan pokojninske dobe. Starostna pokojnina je bila tožnici odmerjena v višini 81,75 % od pokojninske osnove, izračunane v skladu z 39. in 406. členom ZPIZ-1 na podlagi 17-letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja. Iz vloge tožnice z dne 19. 8. 2008 izhaja, da je le-ta pri tožencu zaprosila, da se ji pri odmeri pokojnine upoštevajo zaostanki plač za leto 1990, 1991, 1992, 1993 in 1994. K pritožbi, vloženi zoper sklep o zavrženju njene vloge, je tožnica priložila dopis bivšega delodajalca G. d.o.o. z dne 16. 12. 2008, iz katerega je razvidno, da znesek zaostanka plač ni bil zajet v obrazec M4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da s pravnomočno odločbo ZPIZ Slovenije z dne 22. 5. 2007 še ni bilo odločeno o vštevanju zneska, ki predstavlja zaostanke plač po potrdilu G. d.o.o. z dne 16. 12. 2008. Iz tega potrdila je namreč razvidno, da je podjetje v procesu lastninskega preoblikovanja za zaostanke plač za čas od septembra 1990 do vključno decembra 1992 izdalo potrdilo o vložitvi v notranji odkup in sicer za lastniški certifikat v znesku 350.000,00 SIT in da znaša skupni zaostanek neto 242.640,00 SIT. Prav tako iz potrdila izhaja, da slednji znesek ni bil leta 1996 zajet v obrazec M4, ker je tožnici dne 22. 3. 1995 prenehalo delovno razmerje in je pri pošiljanju podatkov prišlo do pomote. Razlika v plači namreč ni bila obračunana za vsako leto posebej, temveč za celotno obdobje od leta 1990 do 1994. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi podatki pravilno izhajalo, da odločitev o vštevanju spornih zneskov v izrek odločbe z dne 22. 5. 2007 ni zajeta in da s tem tudi ni zajeta z mejami dokončnosti in pravnomočnosti. Sporni zneski se tudi nanašajo na novo dejstvo, ki je nastalo po izdaji odločbe z dne 22. 5. 2007, predstavlja novo dejansko stanje, ki lahko vpliva na višino priznane pokojnine. Pravnomočnost se tudi po stališču pritožbenega sodišča ne razteza na nova dejstva, ki so nastala že po izdaji pravnomočne odločbe toženca.

Pritožba sicer pravilno navaja določbe 180. in 181. člena ZPIZ-1, spregledalo pa je določbo 249. člena ZPIZ-1, ki napotuje na uporabo ZUP v zvezi z uveljavljanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Torej na uveljavljanje pravic v primeru, ko gre za nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo določbo 1. alineje 82. člena ZDSS-1 ter zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Toženec namreč zadeve ni obravnaval po vsebini, temveč jo je iz formalnih razlogov zavrgel. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.