Jedro

Pritožbene navedbe, da je toženec dogovor podpisal zgolj zato, da se reši tožničinih pritiskov, ter da ga ni vodila želja po poravnavi škode, so nesklepčne; tožencu ne morejo pomagati, četudi so resnične. Če kakšnega svojega motiva tožnici ni razkril, ta po določbi prvega odstavka 40. člena OZ na veljavnost pogodbe nima vpliva, ter ne tvori poslovne podlage oz. kavze pogodbe. Sicer pa rešiti se pritiskov ni nedopusten nagib pogodbe o poravnavi; rešiti se pritiskov in odpraviti negotovost v spornem razmerju je praktično eno in isto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 7859,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 12. 2013 do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1254,22 EUR.

2. Zoper sodbo se toženec pritožuje nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. V pritožbi znova uveljavlja ničnost dogovora, ki sta ga podpisali pravdni stranki, pri čemer izpostavlja odsotnost kavze. Navaja, da je bila tožnica res njegova pacientka in da mu je tik preden bi mu morala storitve plačati začela očitati nestrokovnost in mu groziti z vrsto prijav. Pod tem pritiskom, v hudi zmedenosti ter v želji, da se ogne nadaljnjemu stresu, je dogovor podpisal. Takšna kavza po njegovem mnenju ne predstavlja dopustne podlage po določbi 39. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Navaja, da bi sicer res lahko dogovor izpodbijal, kot to razlaga sodišče, vendar pa na ničnost posla sodišče pazi po uradni dolžnosti. Očita, da ga sodišče ni zaslišalo in se z vprašanji vzrokov za dogovor ter z okoliščinami, v katerih je bil sklenjen, sploh ni ukvarjalo. Dalje graja, da se sodišče tudi ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnici res nastala kakšna škoda oz. trdi, da ta obstoja škode sploh ni dokazala, in tudi zato naj bi bil po njegovem dogovor brez kavze. To, da tožnica kar tako zahteva plačilo vtoževanega zneska, pri čemer podlaga njenega zahtevka iz sklenjenega dogovora sploh ni razvidna, je nemoralno, torej nedopustno, sklene pritožba.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Ni sporno, da je bila tožnica toženčeva pacientka; opravil ji je določene zobozdravstvene (konkretno ortodontske) storitve. Ker je tožnica menila, da ji je pri tem nastala škoda, je 16. 7. 2013 na toženca naslovila odškodninski zahtevek za znesek 16.373,87 EUR, 6. 11. 2013 pa sta (v prostorih tožničine pooblaščene odvetnice) podpisala dogovor, s katerim se je toženec zavezal plačati znesek 7859,75 EUR, in sicer v sedmih zaporednih obrokih po 1130,00 EUR. Tožnica je navedla, da je bila ta znesek namesto zahtevane odškodnine pripravljena sprejeti kot povračilo dejansko nastalih ji stroškov. Toženec tega ni prerekal in tedaj je tudi to med strankama nesporno. Ker toženec nobenega izmed obrokov ni poravnal, je tožnica plačilo navedenega zneska uveljavljala s tožbo. Toženec se je zahtevku upiral z navedbami, da je dogovor podpisal v trenutku zmedenosti, pod pritiskom (tožnica naj bi mu grozila z vrsto postopkov in prijav na različne organe) in v želji izogniti se nadaljnjemu stresu. Ker je menil, da je bil svoje delo opravil strokovno, naj bi bil podpisani dogovor po njegovem brez podlage in zato ničen.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ko to pojasnjuje, da bi moral toženec pogodbo (dogovor) kvečjemu razveljaviti s posebno tožbo, če je menil, da ta iz opravičljivega razloga ni bila odraz njegove prav volje. Pritrditi pa je treba tudi oceni, da sporni dogovor ni ničen, saj ni brez podlage, kot to zatrjuje toženec.

8. Drži, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog) (1. odst. 39. čl. OZ). Če podlage ni ali je nedopustna, je pogodba nična (4. odst. 39 čl. OZ). A po 3. odst. 39. čl. OZ se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Ni torej potrebno, da bi vsaka veljavna pogodba vsebovala vidno kavzo, o neobstoječi kavzi pa lahko govorimo zgolj tedaj, ko ni moč najti nobenega razloga za zavezovanje.(1) Toženec nikakor ni dokazal, da predmetni pravni posel ne bi imel podlage; glede na nesporna dejstva tega ne bi mogel niti uspešno dokazovati.

9. Sporni dogovor je glede na nesporna dejstva po svoji vsebini pogodba o poravnavi, to je pogodba, s katero osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, z vzajemnimi popustitvami ta spor prekinejo oz. odpravijo negotovost ter določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (1050. čl. OZ). Podlaga (kavza) poravnave je torej v odpravi spora oz. negotovosti in ima za stranke obvezujoč učinek.(2) Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, toženec v tej zadevi ni prerekal tožničinih trditev, da je bil v ozadju dogovora odškodninski zahtevek iz naslova toženčevega domnevno spornega ortodontskega zdravljenja. S predmetnim dogovorom je tožnica po prav tako neprerekanih trditvah pristala na plačilo nižjega zneska, ki naj bi predstavljal zgolj povrnitev njenih materialnih stroškov, toženec pa je v plačilo tega zneska privolil. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev, da je med strankama obstajalo sporno pravno razmerje, ta spor pa sta odpravili s podpisom omenjenega dogovora.

10. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je dogovor podlago imel, čeprav ta v besedilu samega dogovora ni navedena, je torej pravilno. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo kavzo dogovora kot neposredni skupni pravni namen pogodbenikov, ki jih je navedel k sklenitvi pogodbe, pri čemer je upoštevalo ozadje spora in vse spremljajoče okoliščine razmerja.(3)

11. Ker ključne relevantne okoliščine, ki so že zgoraj povzete, med strankama sploh niso bile sporne, ni bilo potrebe izvajati dokaz z njunim zaslišanjem. Pritožbene navedbe, da je toženec dogovor podpisal zgolj zato, da se reši tožničinih pritiskov, ter da ga ni vodila želja po poravnavi škode, so nesklepčne; tožencu ne morejo pomagati, četudi so resnične. Če kakšnega svojega motiva tožnici ni razkril, ta po določbi 1. odst. 40. čl. OZ na veljavnost pogodbe nima vpliva, ter ne tvori poslovne podlage oz. kavze pogodbe. Poslovno podlago tvorijo namreč le tisti interesi, ki so bili predmet usklajevanja pri sklepanju pogodbe, torej tisti, ki jih je pogodbena stranka razkrila drugi stranki kot zanjo pomembne za sklenitev pogodbe.(4) Sploh pa ne gre za nedopusten nagib (ki bi po 2. odst. 40. čl. OZ povzročil ničnost dogovora); rešiti se pritiskov in odpraviti negotovost v spornem razmerju je praktično eno in isto. Morebitne napake volje (npr. tožničino grožnjo) pa bi moral toženec uveljavljati s pravočasno tožbo za razveljavitev pogodbe (94. in 99. čl. OZ), kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. Kavza spornega dogovora torej ni nedopustna in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor ni ničen (4. odst. 39. čl. oz. 86. čl. OZ).

13. Ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče ugotavljati obstoj in višino tožnici nastale škode. Kot že navedeno, je bila podlaga predmetnega dogovora (poravnave) odprava negotovosti oz. spora med pravdnima strankama, in ne morebitna ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca. Toženec je s podpisom poravnave pristal na plačilo v njej navedenega zneska, tožnica pa je pristala na to, da zoper toženca ne bo vložila odškodninskega zahtevka.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): P. Grilc, v: Plavšak et al, Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem (2003), str. 312. Op. št. (2): B. Podgoršek, v: Plavšak et al, Obligacijski zakonik (OZ) splošni del, s komentarjem (2003), str. 1105 Op. št. (3): P Grilc, v: ibiden str. 292, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 841/2005 z dne 14. 2. 2008. Op. št. (4): N. Plavšak, V: Plavšak et al., Obligacijski zakonik (OZ), splošni del, s komentarjem (2003), str. 320.