Jedro

Pomembnost pravnega vprašanja je po določbah ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.4.2008, s katero je tožena stranka odločila, da tožnika ne izbere in ne predlaga v izvolitev Državnemu zboru RS na razpisano sodniško mesto.

Tožnik zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo in revizijo. Meni, da naj bi bila dovoljena pritožba kljub drugačnemu pravnemu pouku, saj se upravno sodišče ni opredelilo do njegovih trditev in mu ni dalo varstva, ki ga uveljavlja že v drugi tožbi za isto zadevo. Podrejeno naj se njegova vloga obravnava kot revizija. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse glede vezanosti tožene stranke na napotek sodišča ter glede spremenjenega stališča sodišča prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi. Dodaja, da v sodni praksi sodišča ni enotnosti o pravnih vprašanjih vezanosti organa na napotke sodišča, uporabe prostega preudarka, pravne vezanosti obrazložitve ter upoštevanja izjemnih kvalitet kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo, vrhovno sodišče pa o teh vprašanjih še ni odločalo. Uveljavlja tudi, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, saj naj bi v primeru, da bi obveljala izpodbijana odločitev, ne imel več možnosti, da bi bil izbran in predlagan v izvolitev, saj zaradi načelnosti in že sprejetega mnenja tožena stranka naj ne bi več spreminjala svojih odločitev.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija z eno vlogo, ki jo v uvodu imenuje pritožba in revizija, v nadaljevanju pa navaja, da vlaga pritožbo in podrejeno revizijo. Ker gre za eno samo vlogo, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, saj pogoji za pritožbo po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) niso izpolnjeni, niti ni pritožba dovoljena na podlagi Zakona o sodniški službi (ZSS, Uradni list RS, št. 94/07 - ZSS-UPB4), ki se sicer uporablja v obravnavani zadevi, na kar je bil tožnik izrecno opozorjen v pravnem pouku. Ker gre v tej zadevi za spor zaradi neizbire kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo, se tožnik neutemeljeno sklicuje na zadevo, ki se nanaša na imenovanje predsednika sodišča, saj je v takem primeru pritožba v upravnem sporu dovoljena na podlagi določb osmega odstavka 62. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, 94/07-UPB4 in 45/08), ki pa se na obravnavano zadevo ne nanaša. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Tožnik kot pomembna pravna vprašanja izpostavlja vezanost organa na napotke sodišča, uporabo prostega preudarka, pravno vezanost obrazložitve ter upoštevanja izjemnih kvalitet kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo. Pomembnost pravnega vprašanja je po določbah ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje glede na vsebino zadeve gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve vprašanje, kakšna je pravna narava odločanja tožene stranke o tem, ali bo kandidata, ki izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo za razpisano sodniško mesto, predlagala v izvolitev Državnemu zboru. O tem vprašanju pa je vrhovno sodišče že sprejelo stališče v zadevah, št. U 35/99 z dne 14.6.2000, U 467/97 z dne 31.5.2000 in I Uv 26/96 z dne 3.4.1997, in sicer, da z aktom, s katerim tožena stranka odloči o tem, koga izmed tistih, ki izpolnjujejo z zakonom predpisane pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo, bo predlagala (oziroma ne bo predlagala) v izvolitev Državnemu zboru, ne odloča o kakšni pravici posameznika, temveč gre za akt o izbiri. Glede na navedeno izpodbijana sodba s stališčem, da v obravnavani zadevi ne gre za odločanje po prostem preudarku, ne odstopa od navedene upravno sodne prakse vrhovnega sodišča, zato glede tega vprašanja ni podana podlaga za dovolitev revizije. Ostala pravna vprašanja, glede katerih revident zatrjuje neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje (vezanost tožene stranke na napotke sodišča, obrazložitev akta in upoštevanje izjemnih kvalitet kandidata za izvolitev v sodniško funkcijo), pa glede na navedeno niso pomembna pravna vprašanja po vsebini te zadeve, in zato pri presoji pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev.

Revizije pa tudi ni mogoče dovoliti po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni točki je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidentovo zatrjevanje, da zaradi načelnosti in že sprejetega mnenja tožene stranke, naj ne bi imel več možnosti, da bi bil izbran in predlagan v izvolitev, se ne nanaša na posledice izpodbijane odločitve, ampak na posledice mnenja, ki naj bi ga imela tožena stranka v prihodnjih postopkih po razpisih za zasedbo prostih sodniških mest. Ker torej revident ni izkazal zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v konkretnem upravnem sporu, niso izpolnjeni pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.