Jedro

Status begunca po ZZVN gre le posameznikom, ki so zaradi konkretnih okoliščin imeli še posebej utemeljene razloge, da so se počutili ogrožene bolj, kot večina prebivalstva in so zaradi tega pobegnili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote N.G. z dne 30.8.2001. Tožena stranka je v obrazložitvi pritrdila organu prve stopnje, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-begunca po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) ni mogoče priznati, saj iz spisov ne izhaja, da bi bila njegova družina od doma pregnana zaradi povračilnih ukrepov okupatorja zoper družine partizanov, pobitih talcev ali zaradi sodelovanja z NOB kakor tudi ne zaradi požiga, porušenja ali izropanja stanovanja. Prav tako pa ni izkazano, da bi tožnikova družina od doma pobegnila pred neposredno grozečim nasiljem iz nacionalnih, rasnih, verskih ali političnih razlogov, kot to določa 1. odstavek 2. člena ZZVN.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo toženi stranki, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ne po določbah 1. niti 4. odstavka 2. člena ZZVN. V obeh primerih je namreč kot pogoj za priznanje zahtevanega statusa potrebno izkazati izpostavljenost posameznika nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, ki morajo biti dejansko podani. Po podatkih v spisu je tožnika mati odpeljala k starim staršem v vas R. zaradi bojev na goriški fronti, od tam pa so se nato umaknili na L. O tem, da bi pobegnili pred neposrednim in konkretnim nasiljem, ki naj bi jim grozilo s strani okupatorja, tožnik ni predložil nobene javne listine, o tem pa niso izpovedale niti zaslišane priče. Ker torej pogoji po ZZVN niso izkazani, tožnik do statusa žrtve vojnega nasilja-begunca ni upravičen.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in s tem napačno uporabilo materialno pravo. O pobegu njihove družine namreč ne obstajajo nobene javne listine, saj v tistih časih ni bilo nikakršnega registra o migracijah oseb, razen kadar so bile poslane v taborišča. Nasploh je pridobivanje dokazov iz druge svetovne vojne izredno težko in to bi moral upoštevati tako zakonodajalec, kot tudi sodišče. Presoja, da tožnik ni pobegnil pred vojnim nasiljem je preveč restriktivna in v nasprotju z namenom zakona. V prilogi k pritožbi pa tožnik še dodatno navaja, da izpolnjuje tako pogoje iz 2. člena ZZVN, kakor tudi pogoje po 1. členu ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99). Podrobno opisuje življenje in takratne dogodke ter ponavlja tožbene navedbe, da je njihova družina, kakor tudi vsi ostali prebivalci, iz R. pobegnila pred boji na Goriški fronti. Nadalje navaja, da je skupina nemških vojakov hotela zažgati hišo, a je ogenj zadnji hip pogasila teta. Njihova družina je sodelovala z NOB, partizanom so dajali zatočišče, denar in hrano. Sodišču predlaga, naj pridobi tudi podatke od Državnega arhiva v W. o tem, da je bil njegov oče pripadnik ... bataljona Združenih držav Amerike. Sodišču predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse okoliščine, ki jih je ugotovila že tožena stranka in odgovorilo na vse tožbene navedbe. Za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja-begunca zahteva ZZVN obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki tak status uveljavlja, oziroma ji je neposredno grozilo. Kot neposredno grozečega nasilja v smislu ZZVN tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti splošnih okoliščin vojnih spopadov, saj gre za nasilje, ki ga v vojni lahko vsak pričakuje. Namen zakonodajalca namreč ni bil zagotoviti posebno varstvo in pravice vsem osebam, ki so obdobje druge svetovne vojne preživele, temveč le tistim, ki so bile zaradi svojih osebnih okoliščin neposredno izpostavljene še posebej hudemu nasilju okupatorja (npr. koncentracijska taborišča, zapori, ukradeni otroci). Zato gre tudi status begunca po ZZVN le posameznikom, ki so zaradi konkretnih okoliščin imeli še posebej utemeljene razloge, da so se počutili ogrožene bolj, kot večina prebivalstva in so zaradi tega pobegnili.

Tovrstno nasilje pa v konkretnem primeru ni podano. Tožnik je namreč v postopku pred upravnimi organi in pred sodiščem prve stopnje zatrjeval (in to ponavlja tudi v pritožbi), da ga je mati odpeljala v R. k starim staršem, od koder so se nato pred boji umaknili v L. To je potrdila tudi zaslišana priča. Vzrok za tožnikov odhod od doma so bili torej vojni spopadi, ki pa, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, ne morejo biti podlaga za priznanje zahtevanega statusa. Zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem, da je okupator nameraval požgati domačo hišo, saj je za izpolnjevanje pogojev po 4. odstavku 2. člena ZZVN potrebno izkazati, da je bila oseba od doma nasilno pregnana ravno zaradi požiga, izropanja ali porušenja stanovanja ali stanovanjske hiše. Prav tako pa glede na ugotovljeno dejansko stanje ni relevantno, ali je tožnikova družina in njegov oče sodelovala z NOB, saj glede na podatke v spisu tožnik od doma ni bil pregnan zaradi teh razlogov.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.