Jedro

To, da so se posamične pogodbe podaljševale in da je toženka po prenehanju njihovih veljavnosti pristajala na nadaljevanje aktivnost v zvezi z gradnjo, še ne pomeni, da takšno razmerje lahko traja v nedogled, kot to zmotno meni pritožnica.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 5.026,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162489/2013, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 109.151,92 EUR z zamudnimi obrestmi in za plačilo izvršilnih stroškov ter zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Sklep o izvršbi istega sodišča VL 199535/2013 pa je vzdržalo v veljavi, kolikor je bilo z njim tožeči stranki (kot dolžnici v navedenem izvršilnem postopku) naloženo, da toženi stranki (kot upnici) poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev za plačilo 649.766,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2013 dalje in za plačilo izvršilnih stroškov, odmerjenih na 906,65 EUR (II. točka izreka). V ostalem je ta sklep o izvršbi razveljavilo (III. točka izreka). Odločilo je tudi o nadaljnjih pravdnih stroških (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Izpodbija jo v delu, s katerim je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen (I. točka izreka), v delu, kolikor je bilo nasprotnemu zahtevku (po sklepu o izvršbi VL 199535/2013) ugodeno (II. točka izreka) in v stroškovnem delu sodbe (IV. točki izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in zavrne nasprotnega, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Okvir spora

4. Iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje, ki je pritožnica ne izpodbija, izhaja sledeče: - Pravdni stranki sta 24. 12. 2007 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju,1 ki se je nanašala na projekt izgradnje stanovanjske soseske za nadaljnjo prodajo. Tožnica naj bi zgradila vsaj 24 samostojnih hiš in jih prodala končnim kupcem, toženka pa naj bi financirala nakup zemljiških parcel in izgradnjo soseske ter sodelovala pri dobičku, doseženem s prodajo hiš.

- Zaradi financiranja nakupa zemljišč sta pravdni stranki sklenili še Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine,2 zaradi financiranja izgradnje soseske pa sta sklenili še Pogodbi o dolgoročnem in kratkoročnem namenskem okvirnem limitu.3 - Veljavnost vseh treh pogodb iz prejšnje alineje sta pravdni stranki z dodatki večkrat podaljšali. Končni roki veljavnosti pa so potekli 4. 5. 2012 (za prvi dve) oziroma 30. 9. 2012 (za tretjo).

- Poleg tega je toženka na nepremičninah, na katerih naj bi se gradilo, tožnici za namen izgradnje stanovanjske soseske podelila stavbno pravico za čas do 21. 12. 2011.4 - Po prenehanju veljavnosti Pogodbe o finančnem leasingu, Pogodb o limitu in Pogodbe o stavbni pravici, jih toženka ni podaljšala.

- Stanovanjska soseska v vsem tem času ni bila zgrajena.

5. V tem gospodarskem sporu tožnica od toženke zahteva plačilo 109.151,92 EUR z obrestmi, ker naj bi ta neupravičeno prekinila njuno poslovno sodelovanje. Toženka nasprotno od nje zahteva izpolnitev obveznosti po Pogodbi o finančnem leasingu ter Pogodbah o dolgoročnem in kratkoročnem okvirnem limitu, v skupni višini 649.766,25 EUR z obrestmi. Sporno je (bilo) predvsem vprašanje, ali je bilo ravnanje toženke, tj. njen odstop od Pogodbe o poslovnem sodelovanju, protipravno, ali ne.

6. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da tožnica ni upravičena do zahtevanih zneskov predvsem zato, ker toženkin odstop od Pogodbe o poslovnem sodelovanju ni bil neupravičen. Ker je ugotovilo tudi, da tožnica ni v celoti izpolnila svojih obveznosti po Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnin ter po Pogodbah o dolgoročnem in kratkoročnem namenskem okvirnem limitu, pa je (razen v majhnem delu glede obresti) ugodilo nasprotnemu zahtevku.

Odločitev o pritožbi5

7. Pritožba ni utemeljena.

Pravna narava pogodb, sklenjenih med strankama

8. Pritožnica neutemeljeno meni, da je bila veljavnost posamičnih pogodb, ki sta jih pravdni stranki v zvezi s financiranjem gradnje sklenili v okviru projekta izgradnje stanovanjske soseske, pogojena z uresničitvijo tega projekta (že) zato, ker je šlo za izvedbene pogodbe.

9. Res je, da sta pravdni stranki s sklenitvijo Pogodbe o poslovnem sodelovanju z namenom izgradnje stanovanjske soseske stopili v trajnejše razmerje. Res je, da sta v okviru tega razmerja (pretežno) zaradi njegovega financiranja, sklenili več posamičnih pogodb, med njimi Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine, Pogodbo o dolgoročnem namenskem okvirnem limitu in nazadnje Pogodbo o kratkoročnem namenskem okvirnem limitu. Res je tudi, da gre pri vseh naštetih pogodbah za izvedbene pogodbe. Vendar pa njihova izvedbena narava še ne pomeni avtomatično tudi tega, da bi bila njihova veljavnost vezana na veljavnost temeljne pogodbe. Zato dejstva, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica o tem, da je bila v Pogodbi o sodelovanju opredeljena (le) kot izvajalec; da si je toženka minimalni dobiček obračunala že v Pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine; da je bila toženka nosilka gradbenega dovoljenja in da je sama nadzirala tudi izvedbo ter potrjevala račune, še ne omogočajo zaključka, da sta stranki veljavnost izvedbenih pogodb vezali na veljavnost Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pomembno je, da (kot izhaja iz ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija) se stranki v teh pogodbah na temeljno pogodbo sploh nista sklicevali. Kaj šele, da bi njihovo veljavnost vezali na veljavnost temeljne pogodbe, oziroma da bi obveznosti iz posamičnih izvedbenih pogodb določili v odvisnosti od veljavnosti temeljne.

10. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu pravilni. Tudi tožnica mora vse svoje obveznosti iz izvedbenih pogodb izpolniti, tako kot jih je izpolnila toženka (prvi odstavek 239. člena OZ). To ne pomeni le, da ji mora plačati vse neplačane obveznosti, ki jih toženka uveljavlja z nasprotno tožbo. Pomeni tudi, da od nje ne more zahtevati vrnitve na podlagi izvedbenih pogodb plačanih obresti in razlike v ceni (RVC), obračunane med izvajanjem Pogodbe o finančnem leasingu.

Upravičenje do prekinitve pogodbenega razmerja

11. Pravdni stranki sta trajanje temeljnega razmerja sprva, s sklepanjem dodatkov k posamičnim pogodbam, podaljševali za določen čas. Toženka je res tudi po poteku vseh posamičnih pogodb še nekaj časa pristajala na nadaljevanje aktivnosti v zvezi z gradnjo. V toliko ima pritožnica prav. A toženki tudi v takšnem razmerju ni bilo treba vztrajati neomejeno dolgo časa, kot zmotno meni pritožnica, temveč je imela pravico to razmerje odpovedati (razen če začasno ne bi obstajale okoliščine, ki zadržujejo odpoved, a tega tožnica v tej pravdi ne trdi). Zato je treba tudi v tej zadevi toženki priznati možnost izhoda iz pogodbenega razmerja, nastalega s sklenitvijo Pogodbe o poslovnem sodelovanju.

12. Še posebej to velja, upoštevajoč dejstvo, da tožnica v tej pravdi ni izkazala nobenega opravičenega razloga za to, da stanovanjske soseske ni zgradila niti po sprejetju občinskega prostorskega načrta, torej po tem, ko so razlogi za zamudo, ki so bili zunaj njene sfere, prenehali. Glede na to, da ji je toženka v postopku na prvi stopnji izrecno očitala, da po sprejetju občinskega prostorskega načrta ni bilo več nobene (objektivne) ovire za izgradnjo soseske,6 bi morala tožnica pojasniti in dokazati, zakaj razlogi za zamudo še vedno niso bili na njeni strani. A tega ni zmogla.7 Nasprotno - iz dejanske podlage prvostopenjske sodbe izhaja, da so se terminski plani prodaje tudi po tem, ko je občina sprejela prostorski načrt, vseskozi spreminjali; da je tožnica v oktobru 2011 predvidela prvo prodajo v začetku leta 2012, a parcele vseeno še do konca leta 2012 niso bile niti komunalno opremljene in da so se aktivnosti v zvezi z gradnjo praktično ustavile v maju 2012. Časovna omejenost poslovnega sodelovanja

13. Pritožnica vztraja, da sta pravdni stranki Pogodbo o poslovnem poslovnem sodelovanju sklenili za čas do uresničitve skupnega cilja - izgradnje stanovanjske soseske - in da se je toženka zavezala, da bo vse do tedaj (oziroma vsaj do doseženega zneska 2,8 mio EUR) ta projekt tudi financirala.

14. Zakaj zgornje ne drži, ji je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, zlasti v 18. do 20. točki svoje obrazložitve. Pravdni stranki sta v Pogodbi o sodelovanju določili rok, do katerega se je tožnica zavezala zgraditi sosesko. To, da sta stranki v njej predvideli tudi zamudo (na kar se sklicuje pritožnica), še ne pomeni, da bi bila pogodba sklenjena brez časovne omejitve. Določbe o pravicah in obveznostih strank v primeru zamude z izgradnjo soseske (6. člen Pogodbe o sodelovanju), kjer sta se pravdni stranki dogovorili, da ima toženka v primeru zamude pravico zahtevati pogodbeno kazen ter povrnitev škode in stroškov, ki bi ji nastali zaradi zamude, pomenijo samo to, da rok izgradnje stanovanjske soseske ni bil fiksen, ne pa, da ga ni bilo. Tudi to, da so se posamične pogodbe podaljševale in da je toženka po prenehanju njihovih veljavnosti pristajala na nadaljevanje aktivnosti v zvezi z gradnjo, še ne pomeni, da takšno razmerje lahko traja v nedogled, kot to zmotno meni pritožnica.

15. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne drži, kar pravi pritožnica, češ da že pogodbeno določilo o delitvi dobička in izgube kaže, da stranki nerealizacije projekta sploh nista dopuščali. Pravdni stranki sta se v 4. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju res dogovorili le o delitvi dobička v primeru prodaje soseske (tožnici naj bi pripadalo 75%, toženki pa 25% dobička). Vendar to, da nista uredili situacije, če do prodaje ne bi prišlo, še ne pomeni, da tožnica toženki ne bi bila dolžna izpolniti obveznosti iz posamičnih pogodb. Če bi bila soseska zgrajena in prodana, bi tožnica ta sredstva toženki lahko vrnila iz prejetih kupnin, ker pa ni bila, ji jih mora vrniti iz drugih virov. Vse to je tožnici pojasnilo že prvostopenjsko sodišče zlasti v 21. točki svoje obrazložitve.

16. Utemeljen ni niti pritožbeni očitek, po katerem naj bi to, da stranki sploh nista dopuščali nerealizacije projekta, dokazovalo dejstvo, da si je toženka del dobička (t. im. „minimalni dobiček“) obračunala že v obrokih leasinga kot RVC. Pri razliki v ceni (RVC) gre namreč dejansko za maržo, ki dajalcu leasinga omogoča pokritje stroškov ter dosego dobička pri samem leasing poslu. Toženka si je torej z obračunano RVC zagotovila le to, da s konkretnim (leasing) poslom ni dosegla izgube.

17. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, ki jih pritožnica ne izpodbija, izhaja, da je toženka tožnici odobrila dolgoročni namenski okvirni limit za financiranje gradnje v višini 2,8 mio EUR, da pa se je zavezala zneske v okviru odobrenega limita plačevati le ob izpolnitvi pogojev za črpanje limita, določenih v pogodbi.8 Ker tožnica tega, da bi bili pogoji za črpanje limita izpolnjeni, sploh ni trdila, so njena pritožbena sklicevanja na toženkino dolžnost financiranja projekta vse do zneska 2,8 mio EUR, že zato neutemeljena.

18. Ker so bile določbe Pogodbe o poslovnem sodelovanju in vseh posamičnih pogodb, povezanih s projektom izgradnje hiš, glede njihove časovne veljavnosti jasne, jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Zato pritožnica prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je prezrlo izpovedbo takratnega predsednika uprave toženke G. T., ki naj bi toženkin namen najbolje poznal. Za iskanje skupnega namena ob jasnih pogodbenih določbah ni bilo nobene pravne podlage.

Obstoj obveznosti plačila zahtevanih zneskov

19. Iz do sedaj povedanega je jasno, da toženka Pogodbe o poslovnem sodelovanju ni prekinila neupravičeno, kot vztraja pritožnica. Zato tožbeni zahtevek na odškodninski podlagi ne more biti utemeljen. Za plačilo s tožbo zahtevanih zneskov pa, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ni niti kakšne druge pravne podlage.

20. To, da je toženka tožnici iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine priznala višji znesek, kot ga je tožnica uveljavljala v tej pravdi, v pritožbenem postopku ni sporno.9 Pač pa pritožnica neutemeljeno napada razloge prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti njenega zahtevka za plačilo stroškov za storitve investicijskega inženiringa in za povrnitev zneskov, ki jih je plačala svojim podizvajalcem iz naslova obračunanega DDV.

21. Njeno stališče, češ da ji mora toženka storitve investicijskega inženiringa plačati že zato, ker je bil ta strošek predviden v finančnem načrtu in ker naj bi ji toženka te storitve obračunavala vse do leta 2010, ni utemeljeno. Dokazni postopek tega, da bi bilo v investicijskem (finančnem) načrtu predvideno, da se bodo storitve investicijskega inženiringa financirale iz toženkinih lastnih sredstev, ni potrdil. To, da so bili stroški predvideni v investicijskem načrtu, pa za nastanek (lastne) obveznosti toženke ni dovolj. Na prvi stopnji je bilo na podlagi tabele črpanja kredita10 ugotovljeno tudi, da so se ti stroški tožnici tudi v preteklosti poravnavali v okviru črpanja kredita, torej iz sposojenih sredstev na podlagi Pogodbe o dolgoročnem namenskem okvirnem limitu in ne iz toženkinih lastnih sredstev.11

22. Tudi pritožbeno sklicevanje na prakso glede plačevanja obračunanih zneskov DDV, vzpostavljeno do leta 2010, ni utemeljeno. Kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje,12 toženka tudi tega stroška tožnici nikdar ni plačevala iz lastnih sredstev, ampak vedno le iz tožničinih, saj ji je tudi račune podizvajalcev, skupaj z DDV, tako kot stroške investicijskega inženiringa „plačevala“ v okviru črpanih sredstev po Pogodbah o dolgoročnem in kratkoročnem okvirnem limitu.

23. Ne nazadnje je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o odpadli pravni podlagi za izplačilo razlike v ceni (RVC), ki si jo je toženka obračunala med izvajanjem Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin, zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja pravdnih strank. Ta pogodba samo zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja pri projektu izgradnje soseske še ni neveljavna. Prav tako ni bila nikoli izpodbita ali razglašena za nično (tožnica tega niti ni uveljavljala). Pogodba o finančnem leasingu nepremičnin zato velja, tožnico pa dogovor, v katerem je sama pristala na to, da si toženka obračuna tudi RVC, veže. Ni nepomembno, da bi (kot izhaja iz dogovora v 4. členu Pogodbe o poslovnem sodelovanju) toženka ta znesek, ki sta ga stranki v Pogodbi o poslovnem sodelovanju poimenovali kot njen „minimalni dobiček“, obdržala v vsakem primeru, celo, če bi bil projekt realiziran, a dobička s prodajo soseske (sploh) ne bi bilo.

Sklepno

24. Pritožbeni očitki po vsem povedanem torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri tožnica do zahtevanih zneskov zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja pravdnih strank ni upravičena, mora pa izpolniti svoje obveznosti iz posamičnih pogodb, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu prvostopenjske sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

25. V skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki, ki je na njene pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka.

26. Upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), seštevek vrednosti spornega predmeta 758.981,17 EUR in priglašene stroške (list. št. 396), gre za 5.026,40 EUR stroškov, nastalih z odgovorom na pritožbo (4.120 EUR nagrade za postopek s pritožbo in 906,40 EUR davka na dodano vrednost 22%). Tožeča stranka jih mora toženi stranki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodne odločbe tožeči stranki, do plačila.

1 Na prilogi A8 sodnega spisa. 2 Na prilogi B8 sodnega spisa. 3 Na prilogah A17 in A18 sodnega spisa. 4 Na prilogah B6 in B7 sodnega spisa. 5 V pritožbenem postopku se, glede na določbo tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, uporabljajo pravila ZPP, kakršna so veljala pred novelo E, saj je bila sodba izdana 11. 11. 2016. 6 Primerjaj njene navedbe na listovni št. 144 sodnega spisa. 7 Primerjaj na primer njene navedbe na listovni št. 189 sodnega spisa in v pritožbi neprerekane ugotovitve prvostopenjskega sodišča zlasti v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj razloge v 20. in 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Glej ugotovitve v 30. točki izpodbijane prvostopenjske sodbe. 10 Na prilogi B61. 11 Primerjaj razloge v 27. in 28. točki izpodbijane sodbe. 12 Primerjaj razloge v 38. in 40. točki izpodbijane sodbe.