Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožničin primer ne predstavlja izjeme iz prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP. Obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v letu 2019, se za tožnico ni izteklo s 30. 6. 2020, temveč se je na podlagi prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP podaljšalo. Takšne zakonske posledice prepovedi izrabe dopusta ne more spremeniti ugotovitev, da toženka tožnici izrabe dopusta ni prepovedala oziroma ni onemogočila v mesecih od januarja do maja 2020, kot tudi ne ugotovitev, da tožničino delo ni bilo nujno potrebno v času, ko je bila na čakanju na delo doma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu I. točke izreka in v II. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 2.042,06 EUR.

V presežku, tj. za plačilo 0,20 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.005,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.“

II. V preostalem (glede plačila davkov in prispevkov ter plačila „neto ostanka“ zneska) se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 279,99 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici obračunati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019 v višini 2.042,26 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati neto ostanek zneska (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 930,15 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da s strani toženke ni bila seznanjena, da mora koristiti letni dopust v obdobju čakanja na delo na domu. Takšnega navodila iz vsebine ministrovega e-maila z dne 19. 3. 2020 ni mogoče razbrati. Stavek, da bo po ureditvi razmer potrebno nadoknaditi zamujeno in da nekaj časa izraba letnega dopusta ne bo mogoča, razen v izjemnih primerih, ne pove, do kdaj to ne bo mogoče. V spremembi letnega načrta notranje revizije v Službi A. za leto 2020, ki ga je minister B. B. potrdil 9. 6. 2020, je zapisano, da bo tožnica v letu 2020 v času od 1. 6. do 31. 12. izkoristila tudi 15 dni letnega dopusta iz leta 2019. Potrditev letnega načrta revizije s predvidenim dopustom jasno sporoča voljo njenega predstojnika, da soglaša s koriščenjem dopusta v juniju 2020. V sodbi je vrsta nejasnih trditev, ki se jih ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Da ji bo toženka v juniju prepovedala izkoristiti planirani in odobreni dopust, je bilo za tožnico povsem nepričakovano in nepredvidljivo. Vsekakor gre za objektivno okoliščino, zaradi katere ni mogla izrabiti letnega dopusta. Prav tako ni mogla predvideti, do kdaj bo trajalo čakanje na delo (saj kljub prošnjam in pritožbi od delodajalca ni dobila nobenega odgovora), niti kako dolgo bo trajala epidemija in kako bo ta vplivala na izvajanje nalog delodajalca in njeno možnost koriščenja dopusta. Ne strinja se z razlogi sodišča prve stopnje, da za njen primer ni uporabljiva določba 54. člena ZIUPOPDVE, ker je imela možnost izrabe letnega dopusta iz leta 2019 v času od 1. 1. 2020 do 31. 5. 2020. To bi lahko veljalo prav za vse delavce, saj bi vsi lahko dopust iz leta 2019 izkoristili do sredine marca, ko je bila epidemija razglašena ali do konca maja, ko je bila preklicana, ne glede na zakonsko ureditev, da je dopust preteklega leta možno koristiti do konca junija. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožba očita, da izpodbijane sodbe na več mestih ni mogoče preizkusiti, kar pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje navedlo vse odločilne dejanske in pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. V tem okviru je tudi obrazložilo, zakaj je štelo, da je tožnica imela možnost izkoristiti pravico do letnega dopusta. Preizkus izpodbijane sodbe je bil zato mogoč. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljena dejstva zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je zaposlena na delovnem mestu sekretar, na katerem opravlja delo notranje državne revizorke. Iz prvostopenjskih dejanskih ugotovitev izhaja, da je imela na dan 12. 3. 2020 še 15 dni neizkoriščenega letnega dopusta iz leta 2019. V posledici razglašene epidemije ji je bilo s sklepom z dne 13. 3. 2020 odrejeno opravljanje dela na domu od 16. 3. 2020 dalje, nato pa s sklepom z dne 24. 3. 2020 čakanje na delo doma do preklica. Po preklicu epidemije 31. 5. 2020 se je 1. 6. 2020 vrnila na delovno mesto in do konca junija 2020 lahko izrabila le štiri dni dopusta. Zahteva plačilo odškodnine za 11 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2019. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica z e-sporočilom ministra z dne 19. 3. 2020, poslanim vsem sodelavcem, seznanjena s pravico do izrabe letnega dopusta, pozvana k njegovi izrabi ter poučena, da po ureditvi razmer nekaj časa izraba ne bo mogoča, zaradi česar je po zaključku sodišča imela možnost zaprositi za izrabo letnega dopusta za leto 2019 v času od 25. 3. 2020 do 31. 5. 2020, ko je bila na čakanju na delo doma.

8. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka so pravno relevantne določbe interventne zakonodaje, ki je bila sprejeta v času epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2. S 1. 5. 2020 je v veljavo stopila novela Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP-A; Ur. l. RS, št. 61/2020), ki je v novo dodanem 71.a členu vpeljala podaljšanje obdobja za prenos oziroma koriščenje letnega dopusta iz leta 2019 pod določenimi pogoji in s tem odstopila od določbe tretjega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). V prvem odstavku 71.a člena ZIUZEOP je bilo tako določeno, da se javnim uslužbencem, katerim delodajalec zaradi nujnih delovnih potreb pisno prepove izrabo letnega dopusta za leto 2019 do 30. 6. 2020, izraba tega dopusta omogoči do 31. 12. 2020. Veljavnost tega interventnega ukrepa ni bila omejena le na čas trajanja epidemije od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Prvi odstavek 20. člena ZIUZEOP je namreč dopuščal, da lahko ta zakon trajanje ukrepov določi drugače. Prav z določbo prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP je trajanje določeno drugače, saj je bila delodajalcu možnost prepovedi izrabe dopusta zaradi nujnih delovnih potreb omogočena do 30. 6. 2020. 9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi ministra in tožnice pravilno ugotovilo, da je ob njeni vrnitvi na delovno mesto v juniju 2020 revizija zaostajala ter da je bilo treba opraviti veliko administrativnih stvari in pripraviti spremembe letnega načrta revizije. Te okoliščine so utemeljeno predstavljale nujne delovne potrebe, zaradi katerih je po zaključku sodišča prve stopnje toženka tožnici prepovedala izrabiti preostali letni dopust za leto 2019 v juniju 2020 oziroma zavrnila njeno prošnjo za izrabo celotnega preostanka tega dopusta. Odobrila ji je le štiri dni dopusta (od 22. do 26. 6. 2o20). Tako ugotovljeno dejansko stanje po presoji pritožbenega sodišča ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz prvega odstavka 71.a člena ZUIZEOP. Ta sicer v svoji dikciji omenja pisno prepoved izrabe letnega dopusta, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je skladno z zahtevo po enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) enake položaje treba obravnavati enako, različne pa različno. Drugačna razlaga citirane določbe ZIUZEOP bi namreč predstavljala neenako obravnavo javnih uslužbencev, katerim bi bila zaradi nujnih delovnih potreb izraba dopusta bodisi prepovedana ustno bodisi le z neodobritvijo oziroma zavrnitvijo prošnje, v razmerju do javnih uslužbencev, katerim bi bila zaradi nujnih delovnih potreb prepoved izrabe dopusta dana v pisni obliki. Položaja sta primerljiva in se ne razlikujeta v svoji posledici oziroma učinku delodajalčevega ravnanja, tj. da je z izraženo voljo javnemu uslužbencu onemogočil izrabo letnega dopusta do 30. 6. 2020. 10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožničin primer ne predstavlja izjeme iz prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP. Obdobje za prenos letnega dopusta, pridobljenega v letu 2019, se za tožnico tako ni izteklo s 30. 6. 2020, temveč se je na podlagi prvega odstavka 71.a člena ZIUZEOP podaljšalo. Takšne zakonske posledice prepovedi izrabe dopusta ne more spremeniti ugotovitev, da toženka tožnici izrabe dopusta ni prepovedala oziroma ni onemogočila v mesecih od januarja do maja 2020, kot tudi ne ugotovitev, da tožničino delo ni bilo nujno potrebno v času, ko je bila na čakanju na delo doma.

11. Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ker tožnici, ki zaradi obstoja nujnih delovnih potreb v juniju 2020 ni mogla izrabiti vsega preostalega letnega dopusta iz leta 2019, ni omogočila, da ta dopust izrabi do 31. 12. 2020 oziroma do 28. 2. 2021. Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE; Ur. l. RS, št. 203/2020), ki je začel veljati 31. 12. 2020, je namreč v 54. členu obdobje izrabe še neizrabljenega dopusta za upravičence iz 71.a člena ZIUZEOP podaljšal do 28. 2. 2021.2

12. Zaradi neizrabljenega letnega dopusta tožnica uveljavlja premoženjsko škodo v višini plače, ki bi jo prejela za vsak dan dopusta. Upoštevaje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da višina odškodnine ne more biti vprašljiva, saj je toženka po preveritvi prišla do skoraj do decimalke enakega izračuna, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v višini 2.042,06 EUR (torej po izračunu toženke). V presežku, za plačilo 0,20 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo treba spremeniti tudi prvostopenjsko odločitev v II. točki izreka o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v sporu ni uspela le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, ji mora toženka povrniti vse potrebne stroške postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je upravičena do povrnitve 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1/a), 2 x 225 točk za dve pripravljalni vlogi (tar. št. 15/2), 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 15/3/a), 2 x 150 točk za zastopanje na drugem in tretjem naroku (tar. št. 15/3/b) in 23,5 točk za materialne stroške (11. člen OT), skupaj 1.373,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 824,10 EUR, povečano za 22 % DDV pa 1.005,40 EUR. V primeru zamude ji toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

14. V skladu z novejšo sodno prakso3 sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov. Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretji odstavek 57. člena in prvi odstavek 283. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede davkov in prispevkov oziroma na „neto ostanek“ zneska, na podlagi 353. člena ZPP nespremenjeni (zavrnilni) del izpodbijane sodbe potrdilo.

15. Ker tožnica s pritožbo ni uspela v sorazmerno majhnem delu svojega zahtevka, ji je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP). Pripada ji 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 15/4) in 7,5 točke materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Dolguje ji tudi 22 % DDV (50,49 EUR), skupaj 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

1 Ta določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. 2 Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je do tega dne tožnica od toženke (neuspešno) uveljavljala izrabo preostalega dopusta za leto 2019 tudi z zahtevami z dne 25. 9. 2020, 22. 1. 2021 in 11. 2. 2021. 3 Prim. VIII Ips 226/2017, VIII Ips 68/2019, VIII Ips 88/2019.