Jedro

Za ravnanje zavarovalnega zastopnika odgovarja zavarovalnica kot za svoja lastna ravnanja. Zavarovalni zastopnik namreč dela v imenu in za račun zavarovalnice.

Za tožbo za plačilo odškodnine aktivno legitimiran tisti, ki trdi, da mu je nastala škoda.

Zamudne obresti ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženo stranko obvezalo na plačilo odškodnine 22.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2011 dalje do plačila (točka I izreka), višji tožbeni zahtevek, to je za plačilo še 2.660,00 EUR s pripadki, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo v plačilo 1.461,00 EUR pravdnih stroškov tožnika, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker tožnik ni predložil pogodbe o finančnem leasingu, ni mogoče sprejeti njegovih trditev glede aktivne legitimacije. Sicer pa sam trdi, da v času škodnega dogodka še ni bil lastnik avtomobila. Za vložitev tožbe bi moral imeti pooblastilo formalnega lastnika. Tožnik si prihaja v nasprotje, ko trdi, da ni bil lastnik avtomobila, da pa ima interes za sklenitev pogodbe. Ugotovljena vzročna zveza, ko zaradi napačnega svetovanja zavarovanje ni bilo pravilno sklenjeno, ne zadošča za ugotovitev, da je škoda nastala zaradi nedopustnega dejanja zastopnika. Sam obstoj zavarovanja namreč še ne zadošča za izplačilo škode. Do ugotavljanja utemeljenosti zahtevka v skladu s pogodbo in glede na obstoječe dejansko stanje zaradi neobstoja zavarovanja še ni prišlo. Tako ni s strani tožnika niti zatrjevano niti izkazano, da bi v primeru, če bi bilo zavarovanje pravilno sklenjeno, sigurno in dejansko dobil poplačano škodo iz delnega kasko zavarovanja zaradi kraje vozila. Ne strinja se z višino in pojasnjuje, da je dokazni predlog za izvedenca umaknila, tožnik pa tega dokaza ni predlagal. Do višine škode se je opredelila le iz razloga ekonomičnosti, ni pa bila ta višina ugotovljena kot nesporna. Odločitev je napačna tudi v obrestnem delu, ker se je obveznost ugotavljala tekom postopka, zato ne more biti v plačilni zamudi že od 10.11.2011, ko ji nista bili znani ne obveznost ne višina škode.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za razsojo relevantno dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je utemeljilo z jasnimi in popolnimi razlogi, zato se pritožbeno sodišče sklicuje nanje ter poudarja, da tožnik ne vtožuje plačila zavarovalnine, pač pa plačilo odškodnine. Zatrjeval je namreč, da mu je v posledici nedopustnega ravnanja zavarovalnega zastopnika nastala škoda. Zatrjevano mu je uspelo tudi dokazati. Škodni dogodek predstavlja dejstvo, da tožena stranka ni sklenila s tožnikom zavarovanja, ki ga je hotel skleniti, to je poleg splošnega avtomobilskega kaska tudi delni avtomobilski kasko, med drugim kombinacija K-kraja (7. točka prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska tožene stranke; v nadaljevanju Splošni pogoji) - zavarovanje vozila za primer škodnega dogodka kraje. Da takega zavarovanja tožnik ni imel sklenjenega, tožena stranka sama zatrjuje. Vendar bi ga morala skleniti, saj je tožnik posredoval zavarovalnemu zastopniku vse potrebne podatke. Zavarovalni zastopnik glede sklenitve zavarovanja tožniku ni pravilno svetoval oziroma ni sklenil zavarovanja kot sta se dogovorila s tožnikom. Zavarovalni zastopnik, ki mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (6. člen Obligacijskega zakonika – OZ), bi moral skladno s petim odstavkom 217. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar) tožniku pred sklenitvijo pogodbe na podlagi informacij, ki mu jih je tožnik dal, opredeliti njegove potrebe in želje, mu ustrezno svetovati glede zavarovalnih paketov ter skleniti zavarovanje, kakršno je želel tožnik. Po sedmem odstavku 217. člena ZZavar za ravnanje zavarovalnega zastopnika odgovarja zavarovalnica kot za svoja lastna ravnanja. Zavarovalni zastopnik namreč dela v imenu in za račun zavarovalnice (prvi odstavek 215. člena ZZavar, 930. člen OZ).

6. Glede na pritožbene navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo višje sodišče pojasnjuje, da je za tožbo za plačilo odškodnine aktivno legitimiran tisti, ki trdi, da mu je nastala škoda. Leasing pogodba ureja medsebojna razmerja med tožnikom kot leasingojemalcem in leasingodajalcem, učinkuje le med njima (125. člen OZ), zato ni relevantna za presojo aktivne legitimacije. Sicer pa v času sklepanja predmetnega zavarovanja, torej v času škodnega dogodka, pogodbenega razmerja med tožnikom in leasingodajalcem ni bilo več, kar je tožnik dokazal s predložitvijo soglasja za odjavo vozila z dne 27.8.2009 (priloga A4). Pravilno se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo, ko je obrazlagalo obstoj aktivne legitimacije tožnika, na določila 948. člena OZ in ugotovilo, da je tožnik glede na okoliščine konkretnega primera izkazal zavarovalni interes. Nesporno je, da je imel vozilo v uporabi tožnik, da je bilo nanj izdano prometno dovoljenje za predmetno vozilo (priloga A5) in da je hotel zavarovanje skleniti v svojem imenu. Zato je legitimiran za vložitev tožbe za plačilo škode, ki mu je nastala, ker zavarovanje ni bilo sklenjeno tudi za primer kraje vozila.

7. Tudi obstoj vzročne zveze je tožnik uspel dokazati. Prav ima sicer tožena stranka, da nepravilno sklenjeno zavarovanje še ne pomeni, da bi bila zavarovalnina tožniku izplačana. Vendar je to začela zatrjevati šele v pritožbi. Tožnik pa je že v tožbi (gl. stran 5 tožbe) izrecno zatrjeval vzročno zvezo med zatrjevanim škodnim dogodkom in nastalo škodo. Tem trditvam tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni substancirano ugovarjala; ni podala konkretnih navedb zakaj naj je ne bi bilo. Navrgla je sicer, da so bile okoliščine zatrjevane tatvine sporne in je bila zoper tožnika podana kazenska ovadba, vendar ni konkretizirala kaj s tem dokazuje. Tožeča stranka je opozarjala, da ni jasno, kaj tožena stranka s predlaganimi poizvedbami na Policijski postaji Domžale sploh dokazuje (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 10.7.2013 list. št. 31 do 36 spisa), tožena stranka pa na to ni odgovorila. Navedbe, ki jih je podala v zvezi s tem gredo le v smeri zbiranja t.i. informativnega dokaza, ki se v pravdnem postopku ne izvajajo. Tožena stranka torej ni obrazloženo ugovarjala, zakaj tožnik, če bi imel sklenjeno dodatno kasko zavarovanje za krajo vozila, ne bi dobil izplačane zavarovalnine. Da ni opravila postopka likvidacije, ne more iti v škodo tožniku, saj je do tega prišlo v posledici protipravnega ravnanja njenega zastopnika. V zvezi s trditvami tožene stranke, da bi moral tožnik dokazati, da bi mu bila zavarovalnina sigurno izplačana, pa višje sodišče dodaja, da je pri vprašanju vzročne zveze dokazni standard prepričanja presežen (1). Uveljavil se je dokazni standard pretežne verjetnosti. Glede na dokazane okoliščine konkretnega primeta je ta podan, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja nobena okoliščina, ki bi s stopnjo pretežne verjetnosti kazala na to, da toženka v primeru sklenjenega zavarovanja tožniku ne bi izplačala zavarovalnine.

8. Višini tožbenega zahtevka je tožena stranka ugovarjala le nad dosojenim zneskom. Iz njenih navedb namreč izhaja, da bi tožniku, če bi bilo zavarovanje sklenjeno tako, kot je želel, izplačala 20.330,00 EUR zavarovalnine, to je toliko, kot je ocenil odtujeno vozilo po sistemu Eurotaks njen cenilec. Sama je navedla, da se ji zdi to primerna višina, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi določb 214. člena ZPP štelo višino škode 20.330,00 EUR za priznano, pravilna.

9. Prav tako odločitev glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Ker OZ v 165. členu predpisuje, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, ima oškodovanec pravico zahtevati njeno povrnitev od tedaj - trenutka nastanka škode. Zamudne obresti pa ne gredo od zapadlosti zahtevka, marveč od nastanka zamude - 378. člen OZ. Skladno z 299. členom OZ pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka bi tako lahko zakonske zamudne obresti zahtevala že od postavitve zahtevka toženi stranki dalje, ker pa sodi sodišče v mejah zahtevkov (2. člen ZPP), je pravilno dosodilo zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, kot je zahtevala tožeča stranka.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosi jih pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) gl. Tomaž Pavčnik, Podjetje in delo - 2012, št. 6 do 7, stran 1407 in v članku navedena sodna praksa ter komentar dr. N. Plavšak k 131. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, izdala GV Založba leta 2003, stran 731 do 733