Jedro

V smislu 2. odstavka 37. člena ZUS-1 na ničnost odločbe pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pri tem pa prav tako velja prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz 28. člena ZUS-1. Po določilih ZUP velja drugačna ureditev, to je taka, da lahko v smislu 1. odstavka 280. člena ZUP upravni organ odločbo vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke v celoti ali deloma. Povedano drugače to pomeni, da v upravnem postopku predlog stranke za izrek odločbe za nično časovno ni omejen tako, kot je to v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču dne 23. 6. 2010 z dopolnitvami vložila tožbo, s katero zahteva, da se v uvodu sklepa navedena upravna akta izrečeta za nična. Pri tem pojasnjuje, da svojo tožbo utemeljuje na podlagi 5. in 6. točke 279 člena ZUP, v povezavi s 3. točko 2. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2). Po mnenju tožnikov gre za tako vrsto nepravilnosti, ki so na podlagi veljavnih računovodskih standardov razlog za ničnost izpodbijanih pravnomočnih upravnih aktov, ki se sicer nanašajo na odmero davkov in prispevkov pravne osebe za leta 1997-1999. Pojasnjuje, da so stranke šele leta 2009 pridobile mnenje izvedenca, iz katerega izhajajo navedene ugotovitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Davčni urad Brežice z odločbo z dne 26. 2. 1999 tretjetožeči stranki odmeril davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 in 1998. Tedanja Davčna uprava Republike Slovenije, Glavni urad, je z odločbo z dne 23. 7. 2000, pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. O tožbi je odločalo Upravno sodišče RS s sodbo z dne 15. 11. 2001, opr. št. U 1564/2000, ki je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbo zoper sodbo pa je kot neutemeljeno zavrnilo Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2002 z dne 4. 12. 2002. Za kakšno oziroma katero kršitev iz 5. oziroma 6. odstavka 279. člena ZUP gre, konkretno tožeča stranka ne navaja. Naslovnemu sodišču zato predlaga, naj tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je vložena prepozno.

Na podlagi 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je potrebo tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Zakon pri tem, v smislu 224. člena ZUP, predpostavlja dokončnost upravnega akta, ne pa tudi njegove pravnomočnosti, saj na podlagi 225. člena ZUP postane pravnomočna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu. Tožnica v tožbi sama zatrjuje, da sta izpodbijana upravna akta že pravnomočna. Prav tako na omenjeno dejstvo opozarja tožena stranka, izhaja pa tudi iz podatkov spisa. V smislu 2. odstavka 37. člena ZUS-1 na ničnost odločbe pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pri tem pa za uveljavljanje ničnosti odločbe prav tako velja prekluzivni 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 28. člena ZUS-1. Zakon namreč posebnega roka za uveljavljanje ničnosti ne določa. Sodišče je, glede na povedano, na podlagi 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo kot prepozno zavrglo.

Ob tem še pripominja, da velja po določilih ZUP drugačna ureditev, to je taka, da lahko v smislu 1. odstavka 280. člena ZUP upravni organ odločbo vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti ali na predlog stranke v celoti ali deloma. Povedano drugače to pomeni, da v upravnem postopku predlog stranke za izrek odločbe za nično časovno ni omejen tako, kot je to v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot zgoraj.