Jedro

Obsojeni namreč ni pokazal nekega kritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in iz njega nastalih posledic, zato bi bilo zakonsko neutemeljeno in družbeno nesprejemljivo, da bi se obsodba zoper obsojenca obdržala v pogojni obsodbi.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu A. A. pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 7076/2019 z dne 6. 6. 2019, pravnomočna 17. 8. 2019, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), preklicalo in s pogojno obsodbo določeno kazen pet mesecev zapora izreklo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojenemu naložilo plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojeni smiselno zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek milejše kazni oziroma, da se mu podaljša rok za poravnavo dolga ali da se mu izrečena kazen nadomesti z delom v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, ki je pravilno ugotovilo, da obsojeni v danem roku oškodovani družbi B. d.d. ni v celoti povrnil povzročene škode, saj je do sedaj vrnil le 150,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi preverilo premoženjsko stanje obsojenega ter pri tem ugotovilo, da ima obsojenec sposobnosti ter tudi materialne pogoje, da bi zmogel dolg oškodovani družbi povrniti, pa tega v celoti ni storil, kljub temu, da je imel na razpolago dovolj časa. Obsojeni je mesečno v povprečju prejemal 400,00 EUR denarne socialne pomoči, ob tem pa ni imel izkazanih resnejših stroškov za lastno preživljanje, saj je živel pri mami, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi za povračilo škode lahko mesečno namenil vsaj del navedenega zneska ter s tem izpolnil naložen mu dodatni pogoj, pravilen. Obsojeni je bil tudi zaposlen, res da za krajši čas, finančno pa je pomagal mami z mesečnim zneskom 150,00 EUR. Zato ne more biti govora o objektivni nezmožnosti povrnitve škode, saj je obsojeni razpolagal z določenimi finančnimi sredstvi, pa jih je očitno porabil za druge namene. Obsojeni pa tudi razpolaga z znanjem in sposobnostmi, ki bi mu omogočale pridobitno delo, zato bi lahko ob zadostni prizadevnosti zmogel poravnati dolg iz posebnega pogoja in ga ob discipliniranem pristopu tudi v celoti povrniti. Takšnega odnosa do vračila povzročene škode pa obsojeni ni pokazal, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da je obsojeni v kritičnem času imel tudi zaposlitev, ki jo je zapustil, kot je sam povedal iz razloga, ker tisto delo ni bilo za njega. V nadaljevanju pa dela, kljub svoji sposobnosti za delo ni aktivno iskal ter s tem tudi ni pokazal volje ter pripravljenosti izpolniti posebni pogoj, kar kaže na sam odnos obsojenega do storjenega kaznivega dejanja, ki ga kljub pravnomočni sodbi, v pritožbi ponovno zanika. Zato obsojeni, ki skuša prepričati, da ni imel pogojev za povrnitev škode, ne more biti uspešen, niti ko se sklicuje na svoje zdravstveno stanje, katerega z ničemer ne podkrepi. Neutemeljena pa je tudi pritožba obsojenca, ko se zavzema za milejšo kazen, saj pri tem prezre, da je izrečena pogojna obsodba postala pravnomočna in da je sodišče prve stopnje pravilno preklicalo pogojno obsodbo in z njo določeno kazen pet mesecev zapora, obsojencu izreklo, saj pritožbeno sodišče pri obravnavi te pritožbe ne more posegati v višino kazni. Glede predloga obsojenega, da bi namesto kazni rad opravil delo v splošno korist, pa je povedati, da lahko obsojeni tak predlog poda pred sodiščem prve stopnje, in sicer Okrajnim sodiščem v Mariboru. Prav tako pa ne more biti uspešen obsojeni, ki v pritožbi obljublja, da bo škodo poravnal ter predlaga podaljšanje roka za povračilo škode, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da rok, v katerem je še možno preklicati pogojno obsodbo, poteče 17. 8. 2022, obsojeni pa je tako imel na razpolago zadosti časa za izpolnitev dodatnega pogoja. Zato tudi njegove obljube, da bo dolg poravnal, ne prepričajo.

5. Sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča pri obsojencu pravilno ni ugotovilo nobenega objektivnega opravičljivega razloga za neizpolnitev posebnega pogoja, saj je pokazal skrajno nesprejemljiv odnos do storjenega kaznivega dejanja in posledic, ki so nastale za oškodovano družbo, v posledici česar tako posebni pogoj pri obsojencu ni dosegel namena, zaradi katerega je bil določen. Obsojeni namreč ni pokazal nekega kritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in iz njega nastalih posledic, zato bi bilo zakonsko neutemeljeno in družbeno nesprejemljivo, da bi se obsodba zoper obsojenca obdržala v pogojni obsodbi. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojenemu izrečeno pogojno obsodbo preklicalo in z njo določeno kazen pet mesecev zapora izreklo, saj bo edino na tak način pri obsojencu dosežen namen kaznovanja. Obsojencu je namreč bila izrečena pogojna obsodba pod grožnjo, da bo ta preklicana, v kolikor obsojeni v roku enega leta oškodovani družbi ne povrne povzročene škode, pa tega kljub temu ni storil, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obsojenemu na podlagi četrtega odstavka 506. člena ZKP pogojno obsodbo preklicalo in z njo določeno kazen pet mesecev zapora izreklo.

6. Iz navedenih razlogov, in ker obsojeni v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno s členom 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 402/III ZKP).

7. Izrek o stroških pritožbenega postopka, in sicer plačilo sodne takse, temelji na določilu členov 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP.