Jedro

Toženec je dopitane prašiče prodal drugim in ne tožeči stranki. S takim ravnanjem je kršil svojo pogodbeno obveznost. Zato je na podlagi 1. in 2. odstavka 262. člena ZOR toženi stranki dolžan povrniti škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora plačati tožeči stranki 1.543.311,00 SIT odškodnine, ker je kršil pogodbo z dne 20.10.1992, saj dopitanih prašičev ni prodal tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Do procesne kršitve je prišlo zato, ker sodišči nista upoštevali vidika kooperacijskega razmerja med pravdnima strankama. Spor sta obravnavali ločeno od tega razmerja in samo z vidika dveh računov tožeče stranke z dne 11.01.1996, čeprav je bil toženec kooperant tožeče stranke že od leta 1988. Pravdni stranki sta sicer za posamezne dobave prašičev in telet sproti sklepali pogodbe in vodili tudi medsebojni obračun, ki pa ni bil najbolj strokoven in je povzročal spore. Toženec se je upiral zaračunavanju zamudnih obresti od dobavljenega blaga in krmil, saj gredo obresti le od denarne terjatve. Tudi iz reviziji priloženega obračuna z dne 27.12.1993 izhaja tako nepravilno zaračunavanje zamudnih obresti. Ob primerjanju zneskov iz tega obračuna toženec zaključi, da naj bi bile po tem obračunu sporne le zamudne obresti, do katerih pa tožeča stranka ni upravičena. Sicer pa sporna računa nista v skladu z dobavnicama, eden od njiju pa se nanaša na zastarano terjatev.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Iz dejanske podlage spora v tej pravdni zadevi, kot sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje in na katero so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku vezani revizijsko sodišče in stranke, izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo z dne 29.10.1992, s katero se je tožeča stranka tožencu zavezala dobaviti pujske, toženec pa se jih je zavezal dopitati do povprečne teže 100 kg in jih nato prodati tožeči stranki po veljavni tržni ceni, zmanjšani za vložek tožeče stranke. Toženec se je tudi zavezal nositi prevozne stroške. Na podlagi te pogodbe je tožeča stranka tožencu s prvo dobavo dostavila 99 pujskov, z drugo pa še 61 pujskov. Toženec je dopitane prašiče prodal drugam in ne tožeči stranki. Zato tožeča stranka od toženca zahteva plačilo vrednosti dobavljenih pujskov po ceni iz januarja 1996 (torej tik pred vložitvijo tožbe) s trditvijo, da ta znesek predstavlja njeno dejansko škodo.

Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in sodišče druge stopnje z zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Toženec v nasprotju s svojo pogodbeno zavezo dopitanih prašičev ni prodal tožeči stranki. Zaradi kršitve pogodbene obveze je na podlagi prvega in drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) tožeči stranki dolžan povrniti škodo. Kolikšna je bila vrednost dobavljenih pujskov v času vložitve tožbe, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Materialnopravno pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da vtoževana terjatev ne izvira iz obračuna na podlagi večletnega kooperacijskega sodelovanja pravdnih strank, ampak na konkretni dobavi. Zato revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da bi toženec dejansko podlago spora v tej pravdni zadevi v postopku na prvi stopnji lahko razširil na večletno medsebojno sodelovanje pravdnih strank, če bi v zvezi s tem sodelovanjem vložil nasprotno tožbo ali uveljavljal pobotni ugovor, vendar tega ni storil. Revizijska trditev, da naj sporna računa ne bi bila v skladu z dobavnicama, je nova in tudi sicer povsem nekonkretizirana, zaradi česar se revizijsko sodišče z njo ni ukvarjalo. Ugovor zastaranja v zvezi s prvo dobavo pujskov sta iz materialnopravno pravilnih razlogov zavrnili že sodišči druge in prve stopnje, saj sta ugotovili, da je zastaralni rok lahko pričel teči šele po preteku časa, potrebnega za dopitanje pujskov, torej po 01.03.1993, tožba pa je bila vložena pred iztekom triletnega zastaralnega roka iz 374. člena ZOR. Revizija kljub takim jasnim razlogom obeh sodišč povsem neobrazloženo vztraja pri ugovoru zastaranja.

Iz povedanega izhaja, da sta sodišči materialnopravno pravilno izhajali iz take dejanske podlage spora, kot sta jo s svojimi pravdnimi ravnanji začrtali obe pravdni stranki. Revizijski očitek, da je bila tako izhodišče materialnopravno preozko in procesno napačno, je zato zmoten. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.