Jedro

Prepoved ponovnega sojenja o isti stvari se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba), kot tudi na nemeritorne - formalne sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je ustavna in zakonska pravica in ki velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, tako da je v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna.

Med goljufijo in listinskim deliktom gre za realen stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno).

Materialna pravnomočnost obsodilne sodbe se nanaša na izrek (krivdorek) sodbe, ki obsega v njem označeno kaznivo dejanje in obtoženca. To pomeni, da sodišče o dejstvih, navedenih v obrazložitvi sodbe, lahko ponovno odloča v drugem kazenskem postopku, prav tako pa lahko ponovno odloča tudi o kaznivem dejanju in krivdi osebe, ki je bila udeležena pri storitvi kaznivega dejanja, pa zato še ni bila sojena.

Ker se izrek sodbe o krivdi nanaša izključno na oba obsojenca, je navajanje vloge ostalih udeležencev v opisu kaznivega dejanja namenjeno izključno konkretizaciji zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so očitana obsojencema. Zato ne pomeni prekoračitve obtožbe oziroma prejudiciranje obsodbe glede K.P., kot tudi ne kršitev ustavne in zakonske pravice domneve nedolžnosti ostalih treh udeležencev, saj nihče od njih z izpodbijano sodbo ni bil obsojen.

Izrek

Zahtevama zagovornikov obsojenih M.H. in B.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca s p o z n a t a z a k r i v a ,

I. da sta z namenom, da bi sebi in drugim pridobila protipravno premoženjsko korist, pri čemer sta povzročila veliko premoženjsko škodo, spravila z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin druge v zmoto in jih s tem zapeljala, da so le-ti v škodo svojega premoženja kaj storili, s tem da sta:

1. M.H. je dne 23.2.1993 telefoniral trgovskemu podjetju P., se predstavil kot direktor podjetja H.L. in naročil večjo količino cigaret, nato izročil soobtoženemu K.P. naročilnico z dne 23.2.1993 in akceptna naloga, le-ta pa nato A.B., vozniku tovornjaka, ki se je dne 23.2.1993 pripeljal v trgovsko podjetje P. ter zaposlenim izročil prej ponarejene dokumente in dokazilo o plačilu predhodno nabavljenih cigaret v višini 1.564.245,50 SIT, vsled česar so v podjetju P. A.B. dejansko izročili različne cigarete v skupni vrednosti 4.573.246,50 SIT, A.B. pa je podpisal dobavnico, navedene cigarete nato izročil soobtoženemu K.P., trgovsko podjetje P. pa je bilo tako oškodovano za znesek 4.573.246,50 SIT;

2. B.H. je dne 2.3.1993 telefonično poklical trgovsko podjetje P., se predstavil kot B. iz podjetja A., navedel telefonsko številko, naročil večjo količino cigaret, potem pa sta M.H. in J.S. dne 2.3.1993 najela vozilo zaradi prevoza naročenega blaga, a) ter sta se dne 3.3.1993 J.S. in J.Č. odpeljala v trgovsko podjetje P., kjer se je S.J. predstavil kot oseba z imenom H., predložil naročilnico z dne 3.3.1993 in akceptni nalog, potrdilo o vplačilu nabavljenega blaga v vrednosti 1.367.404,00 SIT, v podkrepitev navedb, da bodo tudi preostalo naročeno blago resnično poravnali, kar so pri trgovskem podjetju P. verjeli in so dejansko naložili na kamion skupno 39 kartonov cigaret M. v skupni vrednosti 2.888.000,00 SIT misleč, da je blago dejansko naročilo podjetje A. d.o.o. C., za navedeni znesek pa je tako bilo oškodovano trgovsko podjetje P., ki pa še vedno trpi škodo v znesku 2.599.600,00 SIT, saj je bil naknadno poravnan le znesek 288.400,00 SIT; b) dne 4.3.1993 pa je B.H. ponovno pod lažnim imenom B.A. telefoniral v trgovsko podjetje P., se predstavil kot predstavnik podjetja A. in navedel, da bosta dva voznika prišla po preostanek cigaret in pri tem dodatno naročil še 35 kartonov cigaret, nakar sta se J.S. in J.Č. z avtomobilom in dokumenti - naročilnico in akceptnim nalogom odpeljala v P., kjer je J.Č. izročil že prej navedeno lažno dokumentacijo na ime podjetja A. d.o.o. C. ter na kombi že naložil 50 kartonov od cigaret v vrednosti 3.672.948,00 SIT, vendar pa so policisti Policijske postaje A. Č. preprečili, da bi odpeljal navedeno naloženo količino cigaret in je tako dejanje ostalo pri poskusu; obtoženi K.P. pa je sodeloval pri izvršitvi navedenih dejanj s tem, da je nagovoril M.H. in B.H., da bi nabavljali blago na ime drugih firm in to brez plačila, nagovoril M.H., da je le-ta dal izdelati lažni žig zasebnega podjetja A. d.o.o., ki je bil nato uporabljen pri izvršitvi kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 izreka sodbe, pri čemer je obtoženi K.P. naročil M.H., da naj telefonira v podjetje P. in naj v imenu podjetja A. d.o.o. naroči večjo količino cigaret, nakar je dejansko B.H. po naročilu M.H. telefonično naročil cigarete, ki so bile nato izročene obtoženemu K.P. v vrednosti 2.880.000,00 SIT, kot je opisano pod točko 2 izreka sodbe, in neugotovljenega dne v mesecu januarju leta 1993 na nepojasnjen način prišel do originalnega žiga podjetja H.L.M. ter akceptnega naloga navedenega podjetja in naročilnic, navedeno dokumentacijo pa je nato uporabil M.H. za izvršitev kaznivega dejanja, opisanega pod točko 1 izreka sodbe, pri tem pa je obtožena M.H. in B.H. nagovoril, da naj kupujeta blago na ime navedenega podjetja brez plačila, nadalje naročil M.H., da je pri podjetju P. po telefonu naročil večjo količino cigaret v imenu podjetja H.L., M.H. izročil naročilnico in akceptni nalog podjetja H.L. in nato naročil A.B., da je šel dvignit v podjetje P. naročeno količino cigaret ter jih je nato tudi osebno prevzel, kot je opisano pod točko 1 izreka sodbe.

S tem sta storila: obtoženi M.H. pod točko I/1 izreka sodbe kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, obtoženi B.H. pa z dejanjem pod točko I/2 izreka sodbe nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ.

Po 2. odstavku 217. člena KZ se obtoženemu M.H. izreče kazen 11 (enajst) mesecev zapora, obtoženemu B.H. pa kazen 10 (deset) mesecev zapora.

V ostalem ostane pravnomočna sodba nespremenjena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo imenovana obsojenca spoznalo za kriva: M.H. kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ (točka I/1), B.H. pa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ (točka I/2 a,b). M.H. je izreklo kazen enajst mesecev zapora, B.H. pa deset mesecev zapora. Odločilo je tudi, da je obsojeni M.H. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 200.000 SIT, obsojenega B.H. pa je na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pod točko II je sodišče iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtožene S.J., J.Č. in A.B. zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, poskusa kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena KZ. Iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP pa je (točka III) zavrnilo tudi obtožbo zoper M.H. in B.H. zaradi več kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Višje sodišče v Celju je zavrnilo pritožbe okrožnega državnega tožilca ter zagovornikov obsojenih M.H. in B.H. kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je M.H. dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino 200.000,00 SIT, obsojenega B.H. pa je plačila teh stroškov oprostilo.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta dne 7.4.2003 oziroma 10.4.2003 zagovornika obsojenih M.H. in B.H. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je na zahtevi za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj ju Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da je izrek v sodbi sodišča prve stopnje sestavljen nespretno. Opis kaznivih dejanj obsojenih M. in B.H. vsebuje tudi ravnanje tistih obdolžencev, glede katerih je bil postopek končan tako, da je bila obtožba zavrnjena. V opisu dejanja za te tri obdolžence, glede katerih je bila izdana zavrnilna sodba, pa je povzet opis ravnanja obsojenih H. Vseeno pa je mogoče po mnenju vrhovne državne tožilke iz sodbe natančno povzeti, da sta bila obsojena M. in B.H. spoznana za kriva kaznivih dejanj in da je bila obtožba zavrnjena glede ostalih treh obdolžencev. Zato gre za nespreten opis dejanja, ki po nepotrebnem vsebuje opis ravnanja M. in B.H. še v delu, s katerim je bila obtožba zavrnjena. Ni pa po mnenju vrhovne državne tožilke mogoče zatrjevati, da bi bila obtožba prekoračena ali da bi sodišče zagrešilo kako drugo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je iz sodbe kljub vsemu jasno, glede katerih treh oseb je bila obtožba zavrnjena.

Zahtevi zagovornikov obsojenih M. in B.H. za varstvo zakonitosti sta deloma utemeljeni.

Vloženi zahtevi se po vsebini (tako glede razlogov kot po obliki izražanja) skorajda ne razlikujeta, zato ju ni treba ločeno obravnavati.

Vložnika zahteve navajata, da prvostopenjska sodba pod točko I/1 (obsojeni M.H.) ter točko I/2 (obsojeni B.H.) vsebuje tudi opis njunega ravnanja, glede katerega je bil izdan pravnomočen sklep o ustavitvi kazenskega postopka. V tem vidita "bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker se sodba nanaša na ravnanje, za katerega kazenski pregon ni več dopusten", smiselno torej uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP (pravnomočno razsojeno stvar) oziroma razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Glede na vsebino vloženih zahtev je treba uvodoma pojasniti, da je okrožni državni tožilec dne 6.7.1995 v obravnavani zadevi med drugim vložil zoper oba obsojenca tudi obtožbo zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 3. in 5. točko 257. člena KZ. V okviru tega dejanja jima je očital napravo krivih listin (naročilnic, akceptnih nalogov) z namenom, da se uporabijo kot prave ter neupravičeno uporabo pravega pečata. Hkrati sta bila skupaj z drugimi osebami obtožena tudi kaznivih dejanj goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, pri katerih so bile uporabljene navedene ponarejene listine. V nadaljevanju postopka je državni tožilec dne 4.10.1999 zoper obsojena M.H. in B.H. na podlagi 2. odstavka 293. člena ZKP umaknil obtožbo za nadaljevani kaznivi dejanji ponarejanja listin (in še za nekatera druga kazniva dejanja), zaradi česar je prvostopenjsko sodišče kazenski postopek zoper imenovana obsojenca v tem obsegu ustavilo (sklep z dne 8.10.2001). Hkrati z umikom pa je državni tožilec obtožbo zoper oba obsojenca modificiral tako, da je opis kaznivih dejanj goljufije (točka I/1 in 2 a in b), kot je naveden v izreku te odločbe, dopolnil z opisom kaznivih dejanj ponarejanja listin, za kateri je bil kazenski postopek zoper navedena obsojenca s sklepom pravnomočno ustavljen (kaznivi dejanji pod točkama 3 in 4 sklepa). Nižji sodišči sta takšni modifikaciji obtožbe v celoti sledili in oba obsojenca spoznali za kriva kaznivih dejanj goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, ki je poleg prvotno zatrjevane uporabe ponarejenih listin ter uresničitve ostalih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije obsegal tudi očitek ponarejanja listin. Iz izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da naj bi bili obravnavani kaznivi dejanji storjeni z udeležbo K.P. (zoper njega je bil kazenski postopek izločen, ker je nedosegljiv) ter A.B., J.Č. in S.J.; glede slednjih treh pa je bil kazenski postopek, kot je že bilo omenjeno, končan z izdajo zavrnilne sodbe (točka II prvostopenjske sodbe).

Po določbi 10. člena ZKP nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Navedena zakonska prepoved ponovnega sojenja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavljajo Ustava Republike Slovenije (31. člen), kot tudi nekateri mednarodni predpisi. Omenjena prepoved pomeni, da sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje ponovno kaznovati ("ne bis in idem") oziroma znova meritorno odločati o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba ("res iudicata"). Prepoved se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna in oprostilna sodba), kot tudi na nemeritorne - formalne sodne odločbe (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi kazenskega postopka). V primerih oprostilne in zavrnilne sodbe ter ustavitve kazenskega postopka domneva nedolžnosti, ki je ustavna in zakonska pravica in ki velja za vsakogar, preraste v neizpodbojno domnevo, tako da je tudi v teh primerih prepoved ponovnega sojenja absolutna. Pravnomočnost omenjenih vrst odločb v obravnavanem kontekstu pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno, zaradi česar, razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, o teh zadevah ni dopustno ponovno sojenje. Presojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo. Uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je pogojena s subjektivno in objektivno identiteto oziroma z identiteto storilca ter identiteto kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (njenega izreka) ter kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja. Ravnanje v nasprotju z obravnavanim načelom pomeni kršitev materialnega zakona po 3. točki 372. člena ZKP.

Presoja zadeve na podlagi navedenih normativnih okvirov pritrjuje vložnikoma zahtev, da sta nižji sodišči kršili kazenski zakon, ker sta oba obsojenca na podlagi modificirane obtožbe obsodili za kaznivo dejanje goljufije (točka I/1 in 2 a,b), katerega opis je obsegal tudi opis kaznivega dejanja ponarejanja listin, čeprav je bil glede tega dejanja kazenski postopek zoper oba obsojenca pravnomočno ustavljen; torej je bilo o tem kaznivem dejanju odločeno na način, zaradi katerega velja prepoved ponovnega sojenja o isti stvari.

Na splošno velja, da je treba vprašanje identitete kaznivih dejanj v okviru obravnavanega instituta presojati tako po dejanskih kot tudi pravnih kriterijih; glede na napako obravnavanega primera v skladu s pravili o steku kaznivih dejanj. Prvotna obtožba je obsojencema očitala, da sta uresničila zakonske znake kaznivih dejanj ponarejanja listin (na način naprave krive listine) in z udeležbo še treh oseb tudi kaznivih dejanj goljufije, pri katerih so bile ponarejene listine uporabljene kot prave. Sodna praksa in večinsko mnenje teorije pritrjuje stališču, da gre med goljufijo in listinskim deliktom za realen stek (razen v primerih, ko je storilec pri ponarejanju listin deloval opustitveno - omisivno). Dejstvo je, da storitev kaznivega dejanja goljufije ni nujno pogojeno s kaznivim dejanjem ponarejanja listin, storiti ga je mogoče tudi na drug način. V prid steka obeh dejanj govorijo tudi razlogi kriminalitetne politike, saj je takšno ravnanje storilca za družbo nevarnejše glede na to, da pomeni sočasen napad na dva različna varstvena objekta - premoženje in pravni promet. Poleg tega primerjava obeh zakonskih opisov pokaže, da gre tudi sicer za povsem različni kaznivi dejanji, pri katerih navideznega steka ni mogoče zagovarjati z nobenim od znanih medsebojnih odnosov zakonskih dejanskih stanov (specialnost, subsidiarnost, konsumpcija in inkluzija).

Državni tožilec z že omenjeno modifikacijo obtožbe oz. spremembo opisa kaznivega dejanja goljufije, ki je očitno bila posledica zastaranja listinskih kaznivih dejanj, ugotovljenega odnosa med navedenimi dejanji ni v ničemer spremenil; obe dejanji sta kljub spremembi opisa v celoti ohranili svojo dejansko in pravno samostojnost. Zato bi sodišče, ki na predloge državnega tožilca glede pravne kvalifikacije ni vezano (2. odstavek 354. člena ZKP), ob predpostavki, da kazenski pregon za ponarejanje listin ne bi zastaral, smelo kljub omenjeni spremembi obtožbe oba storilca obsoditi tako za kaznivo dejanje ponarejanja listin, kot tudi za kaznivo dejanje goljufije. Ob takšnem razumevanju opisov obeh kaznivih dejanj ter spremembe obtožnega akta v okviru obravnavane prepovedi je treba pritrditi zagovornikoma in ugotoviti, da je z ustavitvijo kazenskega postopka za kaznivo dejanje ponarejanja listin nastopila prepoved ponovnega sojenja o istem kaznivem dejanju in da sta nižji sodišči ravnali v nasprotju s to prepovedjo, ko sta obsojenca spoznali za kriva tudi za dejanja, ki pomenijo kaznivo dejanje ponarejanja listin, četudi v okviru drugega kaznivega dejanja in z drugačno pravno kvalifikacijo.

Ni pa mogoče pritrditi ostalim navedbam zagovornikov, ki jih je mogoče strniti v naslednje ugotovitve:

1. da v opis kaznivih dejanj, za kateri sta bila obsojenca spoznana za kriva, ne sodi ravnanje K.P., zoper katerega je vložena obtožnica, ki pa še ni pravnomočna in ki je na begu (takšno stališče z oceno, da gre za prekoračitev obtožbe, naj bi zavzelo Višje sodišče v Celju); 2. da v opis obravnavanih kaznivih dejanj ne spadajo ravnanja tretjih oseb (A.B., J.S. in J.Č.), glede katerih je bila obtožba umaknjena in izdana zavrnilna sodba in 3., da preostanek opisa kaznivih dejanj (kot ga vidita vložnika zahtev), predstavlja le nekaznivo pripravljalno dejanje, v katerem ni zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije. Zato bi po mnenju zagovornikov sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe.

Z obsodilno sodbo sodišče meritorno odloči o obstoju kaznivega dejanja, kazenski odgovornosti in drugih vprašanjih, ki so predmet odločanja. Bistvena sestavina obsodilne sodbe je krivdorek oziroma izrek o krivdi, ki ga sestavljata dejanski in pravni opis kaznivega dejanja (1. in 2. točka 1. odstavka 359. člena ZKP) in ki se nanaša na konkretnega obdolženca. Sodišče je dolžno odgovoriti na kazenskopravni zahtevek tožilca. Z obsodilno sodbo potrjuje utemeljenost njegovega zahtevka. Med obtožbo in sodbo mora biti podana subjektivna in objektivna identiteta (1. odstavek 354. člena ZKP). Sodišče obtožbo prekorači in s tem stori absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če izreče sodbo osebi, ki ni bila obtožena ali za dejanje, za katero ni bila obtožena. Materialna pravnomočnost obsodilne sodbe se nanaša na izrek (krivdorek) sodbe, ki obsega v njem označeno kaznivo dejanje in obtoženca. To pomeni, da sodišče o dejstvih, navedenih v obrazložitvi sodbe, lahko ponovno odloča v drugem kazenskem postopku, prav tako pa lahko ponovno odloča tudi o kaznivem dejanju in krivdi osebe, ki je bila udeležena pri storitvi kaznivega dejanja, pa zato še ni bila sojena.

Upoštevaje navedena izhodišča je treba ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo presojalo zgolj utemeljenost obtožbe zoper M. in B.H., saj se izrek izpodbijane sodbe o krivdi (točka I/1 in 2 a,b) nanaša izključno na ta dva storilca, ne glede na to, da so v opisu dejanja navedena tudi ravnanja drugih oseb. Opisovanje vloge ostalih udeležencev (zgolj v objektivnem pomenu) v sodbenem izreku nikakor ne pomeni njihove obsodbe, pač pa glede na okoliščine in način storitve kaznivega dejanja nujno konkretizacijo vseh odločilnih dejstev, kar je potrebno zaradi jasnosti in popolnosti opisa, oziroma da se kaznivo dejanje čimbolj natančno označi (2. točka 1. odstavka 269. člena ZKP). Navajanje vloge ostalih udeležencev v opisu dejanja je torej glede na vsebino krivdoreka namenjeno izključno konkretizaciji zakonskih znakov kaznivih dejanj goljufije, ki so očitana obsojenima M. in B.H. in zato ne pomeni, kot trdita zagovornika, prekoračitev obtožbe oziroma prejudiciranje obsodbe glede K.P., kot tudi ne kršitev ustavne in zakonske pravice domneve nedolžnosti ostalih treh udeležencev, saj nihče od njih z izpodbijano sodbo ni bil obsojen.

Prav tako je neutemeljeno tudi naziranje vložnikov zahtev, da opis kaznivih dejanj (točka I/1 in 2 a,b) ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, pri čemer je treba spomniti, da je njegovo popolnost in jasnost treba presojati ne le na podlagi prispevka obeh obsojencev, pač pa tudi v povezavi z ravnanji ostalih, že navedenih oseb. Iz izreka sodbe, v povezavi z njeno obrazložitvijo tako določno izhaja, da je bilo pri izvrševanju kaznivih dejanjih goljufije z uporabo ponarejenih listin udeleženih več oseb z različnimi vlogami, pri čemer sta oba obsojenca oškodovanemu podjetju P. telefonirala, naročala večje količine cigaret in se lažno predstavljala, obsojeni M.H. pa je drugemu tudi izročal ponarejeno dokumentacijo in najel vozilo zaradi prevoza naročenega blaga. Vse to pomeni njun prispevek k uresničevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije (spravljanje oškodovancev v zmoto) ali drugačen odločilen prispevek h kaznivemu dejanju, medtem ko so z navajanjem vloge ostalih udeležencev zgolj konkretizirana ostala odločilna dejstva obravnavanega kaznivega dejanja.

Po navedenem je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevama zagovornikov za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo zaradi ugotovljene kršitve zakona (3. točka 372. člena ZKP) spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja goljufije (točka I/1 in 2 a,b) izpustilo očitek kaznivega dejanja ponarejanja listin in oba obsojenca spoznalo za kriva zgolj v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe (1. odstavek 426. člena ZKP). Pravnomočna sodba sicer v razlogih ugotavlja, sklicujoč se pri tem na priznanje obsojencev, da sta sama ponarejala listine, uporabljene pri kaznivem dejanju goljufije, vendar pa sodišče te okoliščine, kot izhaja iz utemeljitve pravnomočne sodbe, ni posebej izpostavilo oziroma upoštevalo kot obteževalno okoliščino, ki bi vplivala na izbiro in odmero kazenske sankcije. Zato Vrhovno sodišče kazenske sankcije, izrečene s pravnomočno sodbo, ni spreminjalo.

Navedbe zagovornikov o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila prvostopenjska sodba v točkah I in II sama s seboj v nasprotju, oziroma ker naj bi bila za isto dejanje izrečena obsodilna in zavrnilna sodba, je prepričljivo zavrnilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 3 in 4), sklicujoč se na ustrezna pojasnila prvostopenjske sodbe. Iz obrazložitve obeh sodb izhaja, da se zavrnilna sodba pod točko II nanaša le na A.B., J.S. in J.Č., ne pa tudi na oba obsojenca (kljub identičnim opisom kaznivih dejanj), ki sta bila za ta dejanja obsojena pod točko I. Sodišče v izreku zavrnilne sodbe navede nespremenjen opis kaznivega dejanja iz obtožbe in razloge za njeno zavrnitev; prav to pa je v tem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se izrek sodbe pod točko III, glede katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kazenski pregon absolutno zastaral, nanaša na druga dejanja in ne na tista, obsežena v točkah I in II prvostopenjske sodbe.

Vse ostale navedbe v zahtevah pomenijo nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar teh navedb Vrhovno sodišče ni upoštevalo.