Jedro

Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni prenos lastninske pravice, temveč za prehod lastninskih upravičenj na podlagi samega zakona, sklicevanje tožnika na upravljalska upravičenja toženke ni pravno odločilno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po materialnem pravu legitimiran lastnik, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija. Lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih na sklad namreč ni bila prenešena, kot to izhaja tudi iz zemljiške knjige. Tožnik je tožbo sprva pravilno naslovil na Republiko Slovenijo, z napačno navedbo zakonitega zastopnika, a je kasneje tožbeni zahtevek usmeril zoper toženko in s tem zgrešil pasivno legitimacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parcelna št. 01, k.o. X, do celote. Zaradi neuspeha v pravdi mu je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 50,60 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ) Republika Slovenija na toženko prenesla določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica lahko sama izvrševala. Sporna nepremičnina predstavlja kmetijsko zemljišče, s katerim gospodari toženka, torej z njim tudi razpolaga. V tretjem odstavku 2. člena ZSKZ je navedeno, da gospodarjenje obsega razpolaganje in upravljanje z nepremičninami, pri čemer razpolaganje pomeni tudi prenos lastninske pravice, zlasti prodajo, odsvojitev na podlagi menjave ali kakršenkoli drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Zato je toženka pasivno legitimirana za tožbeni zahtevek. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 246/2011. Pred vložitvijo tožbe je tožnik kontaktiral in se dogovarjal v zvezi z nepremičnino in priznanjem lastninske pravice zgolj s toženko, ki ni nikoli zanikala pasivne legitimacije. V dopisu s 25. 1. 2016 je navedla, da ne priznava lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, pripravljena pa je nepremičnino prodati. Če ne bi bila legitimirana, ponudbe za odkup ne bi podala. Ravnanje toženke je nekorektno, saj se v primeru nepristojnosti ne bi smela spuščati v komunikacijo s tožnikom.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe. Opozorila je, da v konkretni zadevi ne gre za pravni promet z zemljišči, temveč za zahtevek na podlagi priposestvovanja. V teh primerih je za tožbo legitimirana Republika Slovenija, zoper katero je tožnik sprva pravilno naperil svoj tožbeni zahtevek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Priposestvovanje je izvirni način pridobitve lastninske pravice, ki preide iz prejšnjega na novega lastnika neodvisno od volje udeleženih subjektov, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Tožbeni zahtevek je ugotovitveni, sodba pa se izvrši v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1). Pri tem je vpis uspešen, kadar sodna odločba, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica (prvi odstavek 150. člena ZZK-1).

6. Tožnikov tožbeni zahtevek se nanaša na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja parcele 01, k.o. X, ki je v lasti Republike Slovenije. Gre za kmetijsko zemljišče in zato sodi v sklop zemljišč, glede katerih je država prenesla na toženko določena pooblastila glede upravljanja in gospodarjenja. Po določilu tretjega odstavka 2. člena ZSKZ lahko toženka v okviru gospodarjenja razpolaga z lastninsko pravico, v kar sodi tudi prodaja, odsvojitev na podlagi menjave ali drug način odplačne ali neodplačne odsvojitve. Ker pa v obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni prenos lastninske pravice, temveč za prehod lastninskih upravičenj na podlagi samega zakona, sklicevanje tožnika na upravljalska upravičenja toženke ni pravno odločilno. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je za tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja po materialnem pravu legitimiran lastnik, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija. Lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih na sklad namreč ni bila prenešena, kot to izhaja tudi iz zemljiške knjige. Tožnik je tožbo sprva pravilno naslovil na Republiko Slovenijo, z napačno navedbo zakonitega zastopnika, a je kasneje tožbeni zahtevek usmeril zoper toženko in s tem zgrešil pasivno legitimacijo.

7. Neutemeljeno in nebistveno je pritožbeno sklicevanje na nekorektno ravnanje toženke v predpravdnih pogajanjih. Iz predložene listine izhaja, da je bila toženka zemljišče pripravljena prodati, za kar ima pooblastilo v zakonu, ni pa bila pripravljena izdati uskladitvene listine za prehod lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tudi odločba VSL II Cp 246/2011, na katero se sklicuje pritožnik, ni primerljiva z obravnavano zadevo, saj se nanaša na drugačen tožbeni zahtevek, in sicer na ugotovitev sklenitve prodajne pogodbe za kmetijska zemljišča, kar nedvomno sodi v pristojnost toženke.

8. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Tožnik, ki svojo lastninsko pravico utemeljuje na priposestvovanju, bo moral svoj zahtevek naperiti zoper lastnika nepremičnine, torej Republiko Slovenijo.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnik v pravdi ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.