Jedro

Dvoma o pravilnosti ugotovitve o višini pričakovanih tožnikovih prihodkov ne vzbuja niti pritožbeno sklicevanje na pravila OZ o razlagi pogodb. Tožbeni zahtevek namreč ne temelji na pogodbi, ampak gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca.

Ker obravnavanje temelja zahtevka ni terjalo izvedbe dokaznega postopka in ni bilo povezano s posebnimi stroški, ni podlage za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 1/ izpodbijani sklep sodišča sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Predlog za dopustitev stranske intervencije T., d.o.o., na strani tožene stranke zavrne." 2/ izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške postopka v znesku 422,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.258,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 (I. točka izreka), in zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma vrne v novo sojenje, izpodbijani sklep pa razveljavi.

Ker tožnik od delodajalca ne uveljavlja franšize, niti ni najavil, da jo bo uveljavljal, ni bil podan njegov interes za vstop v pravdo. V primeru ugoditve zahtevku delodajalec ni dolžan ničesar poravnati. Ugotovitev, da je bil tožnik zaposlen pri stranski intervenientki, za dovolitev stranske intervencije ne zadostuje. Tožnik niti ni več zaposlen pri njej.

Izvedensko mnenje temelji na napačnem razumevanju pogodbe o zaposlitvi. V VII. členu pogodbe je navedeno, da osnovna plača na dan podpisa pogodbe znaša 900 EUR in da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (prehrana, prevoz, delovna doba). Mnenje izvedenke, da je v neto izplačilu 900 EUR poleg neto plače 734,48 EUR zajeto še izplačilo prehrane v višini 128,52 EUR in stroškov prevoza v višini 37 EUR, je v nasprotju z besedilom pogodbe. Da je tožnikova trditev o višini osnovne plače pravilna, dokazujejo tudi podatki o prejemkih v zadnjih šestih mesecih pred poškodbo. Ti znašajo 892,63 EUR in so torej le nekaj nižji od 900 EUR. Tudi plačilne liste potrjujejo, da v osnovni plači niso bili upoštevani delovna uspešnost ter dodatki za prehrano, prevoz in delovno dobo. Kot izhaja iz zaslišanja izvedenke, bi mu ob predpostavki neto plače v višini 900 EUR šlo še 170 EUR na mesec več. Zmotna je zato ugotovitev v sodbi, da je bila plača določena (zgolj) v neto znesku, ne pa tudi bruto. Določena je bila namreč osnovna plača. Šlo bi mu za 4.586,45 EUR več od prisojenega.

Ugotovitev, da je bil višji zaslužek v nekaj mesecih pred poškodbo posledica precej povečanega obsega dela, ne temelji na izvedenih dokazih. Odveč je skrb, da bi tožnik dobil nadomestilo, višje od plače. Nenatančne zapise v pogodbah je v skladu z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ) treba razlagati v korist šibkejše stranke.

Ker ne drži, da bi bil njegov uspeh le polovičen, je odločitev o stroških napačna. Po temelju je uspel v celoti, po višini pa – neupoštevaje izgubo na zaslužku – glede 55 %. Upoštevaje toženkino obveznost plačila po sodni poravnavi in po sodbi 14.758,31 EUR od 19.122,76 EUR, zahtevanih ob sklenitvi sodne poravnave, pa tožnikov uspeh znaša 77 % po višini, v celoti pa 88,5 %. Ker je uspel s praktično večino zahtevka, bi mu moralo sodišče priznati vse stroške. Priznava, da mu je toženka že plačala 839,97 EUR, za katere sta se dogovorila, da bodo upoštevani pri končni odločbi o stroških.

3. Toženka in stranska intervenientka nista odgovorili na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O stranski intervenciji

5. Po prvem odstavku 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se lahko oseba pridruži pravdni stranki kot stranski intervenient, če ima pravni interes, da ta stranka v pravdi zmaga.

6. Odločitev o ugoditvi predlogu za dovolitev stranske intervencije na strani tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je predlagatelj tožnikov delodajalec.

7. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da ta ugotovitev sama za sebe ne zadostuje za sklepanje o obstoju pravnega interesa delodajalca, da v pravdi zmaga tožena stranka. Četudi tožnik uveljavlja odškodnino na temelju pogodbe o zavarovanju odgovornosti, sklenjene med toženko in delodajalcem, to še ne pomeni, da ugoditev zahtevku kakorkoli spreminja delodajalčev pravni položaj.

8. Stranske intervencije ne utemeljuje niti toženkina navedba v predlogu za obvestitev delodajalca o pravdi, da je bil v zavarovalni pogodbi dogovorjen samopridržaj, po katerem se njena obveznost zmanjša za 10 % priznane odškodnine. Utemeljeno je namreč pritožnikovo stališče, da morebitna ugoditev zahtevku v obravnavani zadevi ne zavezuje zavarovanca (njegovega delodajalca).

9. Ker niso podane predpostavke za dovolitev stranske intervencije, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

10. Po prvem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je oškodovanec upravičen do povrnitve zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Pravilno je stališče v izpodbijani sodbi, da gre za obliko izgubljenega dobička, opredeljenega v 168. členu OZ.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi glede višine pričakovanih mesečnih dohodkov. Pogodba o zaposlitvi je resda dvoumna in dopušča tudi razlago, ki jo ponuja pritožnik, tj. da je bila dogovorjena neto plača v višini 900 EUR,1 vendar je bilo ugotovljeno, da sta bila dejansko v tem znesku upoštevana tudi stroška za prevoz in za prehrano. Pritožbeno stališče, da iz plačilnih list – tožnik je bil pri toženkinem zavarovancu zaposlen od septembra 2013, do škodnega dogodka pa je prišlo 1. 4. 2014 – izhaja povprečni dohodek, ki je le nekaj nižji od 900 EUR, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve v sodbi. Iz posameznih postavk v plačilnih listih jasno izhaja, da znesek 900 EUR ni predstavljal zneska dejansko izplačane neto plače. Ne le plačni list za september 2013, ampak tudi plačilni listi za naslednje štiri mesece potrjujejo, da sta bila v znesku 900 EUR vključena stroška za prehrano in prevoz.

12. Neutemeljen je očitek, da ugotovitev o razlogih za višji zaslužek za februar in marec 2014 ne temelji na izvedenih dokazih. Tožnik sam je namreč navedel, da je do razlik v mesečnih prihodkih prihajalo zaradi tega, ker je bilo v določenem obdobju več dela.

13. Dvoma o pravilnosti ugotovitve o višini pričakovanih tožnikovih prihodkov ne vzbuja niti pritožbeno sklicevanje na pravila OZ o razlagi pogodb. Tožbeni zahtevek namreč ne temelji na pogodbi, ampak gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca.

14. Delno so utemeljeni pritožbeni očitki v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Ker obravnavanje temelja zahtevka ni terjalo izvedbe dokaznega postopka in ni bilo povezano s posebnimi stroški, ni podlage za ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in po višini. Sklenitev sodne poravnave o odškodnini za nepremoženjsko škodo in za stroške zdravljenja ter o stroških, povezanih z njenim uveljavljanjem, je pomenila zaključek postopka o zahtevku, o katerem je dotlej tekla pravda. Sprememba tožbe, v kateri je tožnik zahteval povrnitev izgubljenega zaslužka, je bila namreč dovoljena po sklenitvi poravnave. O stroških, povezanih s prvimi zahtevki, sta se torej pravdni stranki dogovorili, kasnejši postopek pa je tekel le v zvezi z odškodnino zaradi izgube dohodka. Glede na navedeno in glede na to, da je za presojo uspeha odločilna višina zahtevka po zadnji spremembi, tj. 8.844,76 EUR, in prisojeni znesek, tj. 4.258,31 EUR. Pravilna je zato ugotovitev v sodbi, da je tožnikov uspeh polovičen.

15. Tožniku so nastali potrebni stroški v skupni višini 854,24 EUR, in sicer gre za dvakratno zastopanje na glavni obravnavi (480 točk), štiri vloge (3 x 200 točk, 1 x 50 točk), ter potne stroške (2 x 11,10 EUR), vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Toženki gre strošek za prihod na dva naroka (4,80 EUR) in strošek za poštnino in fotokopiranje (glede na to, da je bila po sklenitvi vloge vložena le ena kratka vloga, ji gre le 5 EUR od priglašenih 20 EUR). Upoštevaje uspeh je tožnik upravičen do povrnitve 427,12 EUR, toženka pa do povrnitve 4,90 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 422,22 EUR.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 17. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča o dopustitvi stranske intervencije spremenilo tako, da je toženkin predlog zavrnilo, odločitev o stroških pa spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku povrniti 422,22 EUR stroškov postopka (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker je tožnik uspel le s pritožbo glede stroškov (tudi odločitev o stranski intervenciji je vplivala le na stroškovno odločitev), ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Določba se glasi: "Osnovna plača delavca na navedenem delovnem mestu oziroma vrsti dela glede na pričakovane delovne rezultate ob normalnih pogojih dela, znaša na dan podpisa te pogodbe 900,00 EUR netto. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov (prehrana, prevoz, delovna doba)."