Jedro

Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti.

Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje.

Izrek

I.Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje glede odgovornosti za prekršek pod točko I/2 izreka po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper obdolženca v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavi, stroški tega dela postopka, ki jih je moč izločiti iz skupnih stroškov, bremenijo proračun.

II.V preostalem delu pa se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se v nespremenjenem in še izpodbijanem delu razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, po desetem odstavku 45. člena ZPrCP in prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP, mu za vsak posamezni prekršek določilo glavno in stransko sankcijo ter izreklo enotno sankcijo, globo v višini 2.000,00 EUR in stransko sankcijo 21 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom "B" kategorije (II. točka izreka), odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 280,00 EUR ter stroške postopka v skupnem znesku 1.906,49 EUR (III. točka izreka) ter da je obdolženec dolžan plačati globo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodbe, po poteku roka za plačilo pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno odplačilo globe (IV. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. Vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter očita pomanjkljivo dokazno oceno. Predlaga ugoditev pritožbi.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V predmetni zadevi je prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obdolžencu očital, (-) da je dne 4. 12. 2021 ob 17.15 uri kot udeleženec v cestnem prometu vozil svoje vozilo pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 1,90 g/kg alkohola (očitek prekrška po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCp), (-) da v istih krajevnih in časovnih okoliščinah hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku vozišča, da bi vozilo ves čas obvladoval, zaradi česar je, ko je zapeljal v križišče, z vozilom zapeljal naravnost ter s sprednjim levim kolesom trčil v betonski robnik, nato pa s sprednjim delom trčil v pritrjeno kovinsko zaščitno ograjo potoka Dravinja in se z vozilom zagozdil ob poškodovani kovinski ograji (očitek prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP), (-) da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah po trčenju peš odšel s kraja prometne nesreče, osebi, ki ji je bila povzročena škoda, pa je ni bilo na kraju nesreče, pa ni posredoval svojih osebnih podatkov (očitek prekrška po šestem odstavku 110. člena ZPrCP).

5.Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločilo s sodbo PR 1548/2021 z dne 4. 5. 2022, s katero je obdolženca spoznalo za krivega očitanih prekrškov ter mu določilo sankcije in izreklo enotno sankcijo, vendar je Višje sodišče v Celju s sklepom PRp 126/2022 z dne 7. 10. 2022 navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj pred odločitvijo ni pridobilo rezultatov forenzične preiskave odvzetega DNK vzorca volanskega obroča.

O delni spremembi izpodbijane sodbe

6.Prekršek po desetem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP stori voznik, ki hitrosti in načina vožnje ne prilagodi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.

7.V skladu z določbo 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Opredelitev prekrška zato terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška.1

8.Iz izreka izpodbijane sodbe v točki I/2 izhaja (le), da se obdolžencu v zvezi s prekrškom po desetem odstavku 45. člena ZPrCP očita, da hitrosti in načina vožnje ni prilagodil poteku vozišča (križišče), da bi vozilo ves čas obvladoval, zaradi česar je, ko je zapeljal v križišče z regionalno cesto R430, z vozilom zapeljal naravnost ter s sprednjim levim kolesom trčil v betonski robnik, nato je zapeljal v smeri ..., s sprednjim delom vozila trčil v pritrjeno kovinsko ograjo potoka ... in se z vozilom zagozdil ob poškodovani ograji.

9.Glede na razloge izpodbijane sodbe v zvezi s tem prekrškom, je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za odgovornega storitve tudi tega prekrška, ker je presodilo, da je bil obdolženi voznik, da vse ugotovitve policistov nesporno izhajajo iz zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, skice in fotografij ter dodatno iz izpovedb policistov in izvedenskega mnenja, obdolženi pa se je gotovo zavedal, da mora hitrost in način svoje vožnje prilagoditi poteku ceste in svojim sposobnostim, ker sicer lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da ne bo nastala ali pa, da jo bo lahko preprečil, vsled česar mu je očitati eventualni naklep.

10.Ob navedenem iz konkretnega dela očitka (v zvezi z abstraktnim zakonskim znakom, da svoje vožnje ni prilagodil poteku vozišča tako, da je ves čas vožnje lahko vozilo obvladoval) ne izhaja, kaj bi obdolženec v križišču moral storiti, (temveč izhaja le posledica, ki se mu je pripetila) oziroma ne izhaja, katere so tiste zahteve skrbnosti udeleženca cestnega prometa v zvezi z obvladovanjem vozila glede na potek vozišča in na kakšen način je obdolženec ravnal z njimi v nasprotju do te mere, da je uresničil zakonske znake prekrška. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (159. člen ZP-1) in ob upoštevanju določbe dvanajstega odstavka čl. 163 ZP-1 zato zaključuje, da zakonski znaki obdolžencu očitanega prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP niso ustrezno konkretizirani, ker v njem niso navedena ključna, relevantna objektivna dejstva in okoliščine, ki naj bi predstavljale konkretizacijo abstraktnega dejanskega stanu prekrška po navedeni pravni podlagi.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi devetega odstavka 163. člena ZP-1, ob reševanju pritožbe, izpodbijano sodbo v tem delu po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zaradi prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP zoper obdolženca ustavilo iz razloga po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Za stroške postopka, ki jih je moč izločiti iz skupnih stroškov, je bilo treba obremeniti proračun.

O delni razveljavitvi izpodbijane sodbe

12.Obdolženec se je že pred prekrškovnim organom kot tudi v sodnem postopku branil s trditvami, da ni vozil, saj je odšel do doma tašče peš, ključe od avtomobila pa je pustil v svojem odklenjenem avtu ter da je verjetno vozil tast. Zato je prekrškovni organ z volana vzel sledove DNK ter bris obdolženčeve ustne sluznice in jih poslal v forenzično analizo.

13.Poudariti je, da v predmetni zadevi niti policisti, niti prijavitelj prometne nesreče niso neposredno zaznali voznika osebnega vozila, ki so ga našli zagozdenega ob poškodovani kovinski ograji potoka .... V obravnavani zadevi je torej sodišče prve stopnje odločilno dejstvo - kdo je bil voznik osebnega vozila, ki so ga našli zagozdenega ob poškodovani kovinski ograji potoka Dravinja, ugotovilo na podlagi posrednih dokazov - indicev.

14.Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je policist A. A., ko je prišel pred blok zaradi prijave prekrška po določbah Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1), videl na stopnišču bloka obdolženca, ki je govoril nepovezano, je bil vidno pod vplivom alkohola in je imel v rokah ključe avtomobila, policist B. B. in C. C., ki sta bila klicana na kraj prometne nesreče, sta našla osebno vozilo prazno, nato pa je policist B. B., ki se je odpeljal na ogled okolice, obdolženca našel na naslovu ..., policist D. D., ki je prišel na kraj prometne nesreče za policistoma C. C. in B. B., pa je videl, da je obdolženec imel ključe avtomobila pri sebi. Pri tem iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja tudi, da sta bila odvzeta 2 brisa volanskega obroča ter da iz izvedenskega mnenja izhaja, da bris volanskega obroča 1 predstavlja mešan genetski profil najmanj dveh oseb, najverjetneje le moške DNK, pri čemer je zelo verjetno ena od sledi obdolženčeva, druga pa je od neznane, z obdolžencem sorodstveno nepovezane osebe iz slovenske populacije, bris volanskega obroča 2 pa vsebuje le biološko sled, ki pripada obdolžencu.

15.Zaključek o gotovosti obstoja objektivnih in subjektivnih znakov obdolžencu očitanih prekrškov je sodišče prve stopnje, kot opozarja pritožba sama, tako sprejelo zgolj na podlagi izpovedi policistov, ki obdolženca niso neposredno zaznali kot udeleženca cestnega prometa ter analize brisa volanskega obroča. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi policista A. A., da je imel obdolženec, ko ga je navedeni policist videl na stopnišču bloka, ključe avtomobila pri sebi, saj jo je ocenilo kot jasno in nedvoumno, ter izpovedbi policista E. E. ki je povedal, da je obdolženec, ki je bil na kraju pozvan k predložitvi dokumentov, sedel na voznikov sedež, ki se mu je popolnoma prilegal. Pri tem pa je dokazno oceno utemeljilo še s časovnim potekom dogajanja, in sicer je ugotovilo, da sta policista A. A.in njegova sodelavka bila v ... napotena ob 16.30 uri, da je trajalo 5-10 minut, da sta prišla iz Tepanja, na kraju sta zagotovo bila kakšnih 20 minut, ob njunem odhodu pa je bil obdolženčev avto še vedno parkiran na parkirišču, oddaljen kakšnih 20 metrov od bloka, prometna nesreča pa se je zgodila ob 17.15 uri. Iz izvedenskega mnenja inštituta za sodno medicino z dne 2. 12. 2022 pa je glede na razloge v 17. točki obrazložitve ugotovilo, da bris 1 predstavlja mešan genetski profil najmanj dveh oseb, in sicer obdolženca ter ene neznane sorodstveno nepovezane moške osebe iz slovenske populacije, bris 2 pa sestavlja le biološka sled, ki pripada obdolžencu.

16.Po določbi drugega odstavka 133. člena ZP-1 mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi takšne presoje pa ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano.

17.Načelo proste presoje dokazov (18. člen ZKP) sodniku (sodišču) dopušča, da šteje posamezno pravno relevantno dejstvo za dokazano, ne da bi ga pri ugotovitvi obstoja ali neobstoja takšnega dejstva vezala posebna formalna dokazna pravila. Prosta presoja dokazov pa ne pomeni, da lahko sodišče povsem arbitrarno, zgolj na podlagi svojega občutka odloča, ali je neko dejstvo na podlagi izvedenega dokaza dokazano ali ne. Zakon sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ni dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjski izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče tudi argumentirano obrazložiti v sodbi.

18.Odločilna dejstva se ugotavljajo z izvajanjem dokazov, lahko pa tudi s sklepanjem o njihovem obstoju, na podlagi indicev, ki v tem primeru predstavljajo logični argument. Posredni dokazi - indici, praviloma dopuščajo več kot eno razlago, zato mora sodišče, kadar ne razpolaga z neposrednimi dokazi, presojati obstoj odločilnih dejstev s sklepanjem na podlagi indicev in svojo presojo obrazložiti.

19.Pritožba z očitki, (-) kako je policist vedel, da je obdolženi v rokah držal ravno ključe avtomobila, ki je bil kasneje udeležen v prometni nesreči, (-) kako je policist videl, da se mu sedež popolnoma prilega, če je bil avto karamboliran in zagozden v ograji ter (-) kako DNK analiza vzetih brisov volanskega obroča potrjuje dejstva iz obdolžilnega predloga, če pa so bili na volanskem obroču ugotovljeni tudi DNK sledovi ene neznane osebe moške populacije, sodišču prve stopnje smiselno očita pomanjkljivost dokazne ocene in zatrjuje njeno neustreznost v smislu določbe 133. člena ZP-1 ter posledično kršitev določbe 68. člena ZP-1.

20.Obdolženi se je že v postopku pred prekrškovnim organom, kot tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje branil s trditvami, da je njegovo vozilo očitanega dne ob očitanem času vozil njegov tast, s katerim so pred nesrečo skupaj pili v njegovem stanovanju. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da iz izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino z dne 2. 12. 2022 izhaja, da so na volanskem obroču bili najdeni tudi sledovi moške DNK, ki ni pripadala obdolžencu. Pri tem je potrditi tudi pritožbeno razmišljanje, da je ob dejstvu, da je omenjeno vozilo obdolženčeva last in ga tudi on uporablja, pričakovati, da bodo njegovi sledovi prevladovali, kot je ugotovil tudi izvedenec. Prav tako utemeljeno pritožba opozarja, da iz izpovedi policista A. A. ne izhaja, da je obdolženi imel pri sebi ravno ključe avtomobila Ford z reg. št...., ki je bil udeležen v prometni nesreči, temveč iz izpovedi izhaja le, da je obdolženi imel pri sebi ključe avtomobila. Ob tem, ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje, ki ne sledi zagovoru obdolženca in njegove partnerke, da sta ključe avtomobila pustila v odklenjenem avtomobilu na parkirišču, v zvezi s temi avtomobilskimi ključi ter posledičnim dejstvom obdolženca kot voznika izhaja le, da je policist A. A. jasno in nedvoumno povedal, da je obdolženec imel ključe pri sebi, zato ga je tudi vprašal, če namerava sesti v avto, policist D. D. in E. E. sta izpovedala, da se je obdolžencu v karamboliranem vozilu voznikov sedež popolnoma prilegal, iz analize brisov volanskega obroča pa v večji meri izhaja biološka sled, ki pripada obdolžencu, se pritožbeni očitki o podani kršitvi po drugem odstavku 155. člena ZP-1 izkažejo za utemeljene, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe. Izpodbijana odločitev je tako obremenjena s kršitvijo po drugem odstavku 155. člena ZP-1.

21.Utemeljeni pa so očitki pomanjkljive dokazne ocene tudi v zvezi z odločilnim dejstvom časa storitve prekrška (ob 17.15 uri), saj iz razlogov sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izhaja zgolj, da je sledilo izpovedi policist A. A., da sta izpred bloka s sodelavko odšla ob 17.00 uri, da je obdolženec takrat še bil pred blokom, njegov avto pa je bil parkiran 20 metrov stran ter da glede na časovni potek dogajanja, ob jasnih, skladnih in verodostojnih izpovedbah policistov, ni nobenega dvoma, da je obdolženi tisti, ki je bil obravnavanega dne kot voznik udeležen v cestnem prometu z osebnim vozilom Ford reg. št. ... Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšne so razdalje med krajem, kjer je bil obdolženi še viden ob 17.00 uri in med krajem prometne nesreče, ki se je zgodila ob 17.15 uri, je tudi dokazna ocena v zvezi s časovnim potekom dogajanja pomanjkljiva tako, da bi to lahko vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.

22.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženca ugodilo in izpodbijano sodbo v še izpodbijanem a nespremenjenem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno določanje, saj glede na naravo kršitve ocenilo, da ugotovljene kršitve ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

23.V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pred ponovno odločitvijo po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Pri tem naj bo pozorno, da bo enako skrbno preiskalo vse okoliščine in ugotovilo tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Domneva nedolžnosti za sam prekrškovni postopek pomeni, da nosi dokazno breme prekrškovni organ, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), ter da mora sodišče, kadar prekrškovni organ dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. Če sodišče vrednoti indice, ki so vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev, obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje. Pri indični sodbi, oziroma sodbi na podlagi posrednih dokazov je presoja sodišča odvisna od relacije med hipotetičnimi možnostmi primera in njegovimi dejanskimi pojavnostmi. Zato so napake v verigi logičnega sklepanja bistveno večje, kar posledično zahteva, da je zanesljivost oziroma dokazanost indicev, še posebej tistih, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju odločilnih dejstev, še toliko večja. Kadar indici dopuščajo, ne zgolj enega, ampak dva ali več razumnih zaključkov in eden od teh kaže na nedolžnost obdolženca ali dopušča upošteven dvom, mora sodišče ravnati v skladu z načelom in dubio pro reo.

24.Ker so najpomembnejši indic v obravnavani zadevi ravno ključi, ki naj bi bili pred prometno nesrečo videni pri obdolženemu v rokah, se bo, v kolikor bo želelo sprejeti ustrezno dokazno oceno, moralo opredeliti do tega, ali je policist A. A., ki je edini izpovedoval o tem, da bi naj obdolženi imel pred blokom v rokah ključe od avtomobila, videl ravno ključe, ki pripadajo obdolženčevemu avtomobilu Ford, reg. št. .... Prav tako pa se bo pred zaključkom o osebi voznika moralo opredeliti do ugotovljenega dejstva, da na volanskem obroču niso bili najdeni zgolj sledovi obdolženčeve DNK. Pri tem pa bo moralo razčistiti s strani obrambe ponujeno možnost oziroma ugotoviti, ali je možno, da bi kritičnega dne ob kritičnem času obdolženčevo vozilo vozil F. F. Na tem mestu pritožbeno sodišče še izpostavlja, da so v spisu fotografije avtomobila, iz katerih je razvidno, da so bili ob ogledu kraja prometne nesreče ključi na voznikovem sedežu avtomobila, iz izpovedi policista D.D. pa izhaja, da je obdolženi imel ključe pri sebi.

-------------------------------

1Prim: sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 76/2011, sodba VS RS IV Ips 73/2012, sodba VS RS IV Ips 25/2019.

2Glej. VS RS Sodba I Ips 53384/2014