Jedro

Meja, ki je bila ugotovljena v mejnougotovitvenem postopku, ki pa je bil kasneje razveljavljen, ne more biti podlaga za določitev meje v postopku za ureditev meje pred sodiščem. Sodišče je zato lahko določilo mejo na podlagi močnejše pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelami št. 2271, 2268 in 2267, vpisanih v k.o., ki so last predlagateljev I. B., M. in C. M. in A. O. na eni strani in parcelama št. 2240/6 in 2242/7 oziroma sedaj 2242/8 k.o., ki sta oz. je last nasprotnih udeležencev A. L. in M. ter B. P.. Mejo je določilo tako, kot je opredeljeno navedeno v 1. odstavku izpodbijanega sklepa in jo označilo z mejniki, katerih razporeditev je razvidna iz skice izmere sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa. Sodišče je v sklepu tudi ugotovilo, da so sporni prostor udeleženci ocenili na vrednost preko 80.000,00 SIT in se strinjali z urejanjem meje po močnejši pravici. O stroških tega nepravdnega postopka sodišče prve stopnje ni odločilo, ampak je odločitev pridržalo posebnemu sklepu.

Zoper ta sklep se pritožujejo nasprotni udeleženci, pri čemer uveljavljajo pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe se sklicujejo na vse svoje dosedanje trditve in dodatno navajajo, da je bila meja v letu 1985 določena v soglasju z dotedanjimi lastniki in da je pri tem delu sodeloval tudi I. D., ki pa je kasneje - v tem nepravdnem postopku prilagodil svojo izpoved potrebam tega nepravdnega postopka, ker je prišlo do spora med njim in nasprotnimi udeleženci. Nadalje nasprotni udeleženci v pritožbi posebej poudarjajo ugotovljeno meritev v letu 1991 (verjetno pravilno 1951), ki se je ugotovila tekom dela izvedenca P.. Kot je razvidno tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je do te meritve prišlo ob širših meritvah na območju k.o. . Kako so mejaši takrat pri teh meritvah sodelovali ni jasno, očitno pa je, da niso mogli sodelovati na terenu, saj se teh meritev iz leta 1951 ni spomnil nihče, niti I. D. ne. Nasprotni udeleženci torej menijo, da meritev iz leta 1951 v ničemer ni spremenila načina uživanja spornega sveta, saj so predlagatelji sporni svet uživali kot je bil pokazan tudi v letu 1985 in I. D. posebej ni užival sveta na spornem območju, razen manjših delov jas, kot je bilo že navedeno, dejstvo pa je da si je ta svet lastil, saj ga je v letu 1985 tako tudi pokazal. Pri vsem pa je najbolj pomembno, da so predlagatelji v upravnih postopkih lokacijskih dovoljenj in gradbenega dovoljenja sodelovali in niso imeli pripomb glede nameravanih gradenj. V teh postopkih pa se je kot mejna črta upoštevala mejna črta, določena v letu 1985. Predlagatelji zato menijo, da je treba ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov in po potrebi tudi ob ponovnem vpogledu v postopke lokacijskih dovoljenj in gradbenih dovoljenj določiti mejo tako kot je bila določena v letu 1985. Nasprotni udeleženec A. L. je že po preteku pritožbenega roka pritožbo še dopolnil, vendar pritožbeno sodišče te dopolnitve pritožbe ne po povzemalo, ker je bila vložena po preteku pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Že v sklepu opr. št. I Cp 1287/96 z dne 25.9.1997 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da meje po mejni črti, ki je bila pokazana v mejnem ugotovitvenem postopku v letu 1985 ni mogoče določiti. Pri tem svojem stališču pritožbeno sodišče vztraja in so zato vsa pritožbena izvajanja, ki merijo na to, da se določi meja po merilih iz leta 1985 brezpredmetna in tudi zato neutemeljena. Nasprotni udeleženci zaradi mejnougotovitvenega postopka v letu 1985 niso mogli pridobiti nobenih pravic, sam postopek pa je bil tudi ustavljen, kar pomeni, da meja leta 1985 ni bila določena. V letu 1985 so bili predlagatelji napoteni, da v nepravdnem postopku zahtevajo ureditev meje in sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom to tudi storilo. Mejo je določilo po močnejši pravici in pritožbeno sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa strinja in se v izogib ponavljanju tudi samo na te razloge sklicuje. Pri tem je treba le še dodati, da ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje določilo mejo preko spornega sveta in tudi preko tega, kot so jo pokazali sami predlagatelji, kajti v postopku je bilo ugotovljeno zakaj meja kot jo je pokazal inženir V. Z. ni pravilna in zakaj je pravilna tista, ki jo je postavil izvedenec P.. Pri tem pa seveda ne gre prezreti, da so predlagatelji že v svojem predlogu s katerim so sprožili ta postopek predlagali, naj sodišče določi mejo tako, da bo potekala po katastrski meji, ki je obstajala pred letom 1985. Ta katastrska meja pa je prav tista, ki jo je sodišče ugotovilo na koncu postopka, torej meja iz leta 1951. Na to mejo se je očitno skliceval tudi I. D. in sicer ne samo v tem postopku, saj je smiselno enako izpovedal tudi v kazenskem postopku, kjer je bil zaslišan dne 27.2.1992 in ko je dejal, da je ob prodaji zemljišča jasno povedal, da meja ni jasno označena. Ker pa se predlagatelji sklicujejo tudi na to, da so bila lokacijska in gradbena dovoljenja izdana na podlagi meritev iz leta 1985 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v tem postopku ko gre izključno za določitev meje po močnejši pravici, postopki za pridobitev gradbenega oziroma lokacijskega dovoljenja ne morejo biti odločilni, niti ne morejo ničesar spremeniti. Pritožba nasprotnih udeležencev, ki meri na to, da se določi meja kot je bila določena v letu 1985, je torej neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako tudi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj ta ni obremenjen z nobenim od uveljavljanih pritožbenih razlogov.