Jedro

Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana znatna nevarnost pobega je ta ukrep mogoče izreči le osebi, v zvezi s katero poteka postopek predaje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici po Uredbi EU št. 604/20131 (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od 4. 12. 2021 od 13.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnika obravnavala policija 30. 11. 2021. Ob tej priložnosti je povedal, da je potoval iz Afganistana in se najprej nastanil v azilnem kampu v Bihaču, Bosna in Hercegovina, tam ostal nekaj mesecev, nato pa junija 2019 ilegalno odšel na Hrvaško, od tu pa v Slovenijo, kjer so ga prijeli policisti in vrnili na Hrvaško. Od tu so ga hrvaški organi vrnili v Bosno in Hercegovina, kjer je ostal en mesec, nato pa ponovno odšel proti Sloveniji. Njegova ciljna država je bila Italija. Pri ponovnem poskusu vstopa v Slovenijo preko Hrvaške je bil ponovno prijet in izročen hrvaškim varnostnim organom, ti pa so ga drugič vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Ko je tožnik ponovno prispel na Hrvaško, je zaprosil za azil. Zaradi možnosti lažjega življenja je ponovno s skupino odšel proti Italiji, preko Slovenije, kjer so ga prijeli slovenski varnostni organi kmalu po ilegalnem prečkanju meje.

3. Ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 4. 12. 2021 je povedal še, da je njegova ciljna država Slovenija. Tožniku je bil nato ustno izrečen ukrep omejitve gibanja.

4. Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je toženka ugotovila, da je 23. 10. 2021 tožnik na Hrvaškem že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer pa po navedbah tožnika ni imel niti razgovora oziroma kratek razgovor, strah ga je bilo, da bo deportiran nazaj v Bosno in Hercegovino, rekli so tudi, da bo z azilnim postopkom uspešnejši v Sloveniji. V Bolgariji za azil ni zaprosil, ker je bil tam dogovorjen s tihotapcem, da ga odpelje v Srbijo, v Sloveniji bi za azil zaprosil, tudi če ga ne bi prijeli.

5. Toženka se je ob izreku ukrepa omejitve gibanja sklicevala na prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, in na drugi odstavek 28. člena, ki določa pogoje za pridržanje prosilca zaradi izvedbe postopka za predajo prosilca v odgovorno državo članico. V nadaljevanju je presojala še kriterije po 84. a členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Presodila je, da je mogoče utemeljeno sklepati, da bi tožnik samovoljno zapustil Slovenijo, saj je na svoji poti prečkal več držav EU (Bolgarijo in Hrvaško), preden je 29. 11. 2021 vstopil v Slovenijo, na Hrvaškem je 23. 10. 2021 podal tudi prošnjo za azil. Na odločitev ni počakal, ker se je bal deportacije. Na ozemlju Hrvaške se je nahajal večkrat in vsakič je svojo pot nadaljeval proti Italiji. S tem, ko je podal prošnjo na Hrvaškem in jo nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Namen mednarodne zaščite je nudenje pomoči osebam, ki so ogrožene v svoji izvorni državi in ne nudi podlage za ilegalno sprehajanje po državah, kar je tožnik počel in s tem pa onemogočil katerikoli državi, da bi ga obravnavala.

6. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, zato meni, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, za kar navede razloge, sklicujoč se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

8. Tožnik najprej graja zaključek, da je begosumna oseba. Uporaba pete alineje 84. a člena ZMZ-1 je nepravilna za izdajo sklepa, določba tretje alineje istega člena pa je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Tožnik je vložil prošnjo v Republiki Sloveniji in je ni zapustil. Res je vložil prošnjo tudi na Hrvaškem, vendar jo je zapustil zaradi neprimernega informiranja, nepoznavanja postopka ter neživljenjskih razmer. Jasno je povedal, zakaj je Hrvaško zapustil. V času njegovega bivanja na Hrvaškem so obstajale dovolj zanesljive, aktualne in relevantne informacije v zvezi z aktualnim stanjem v izvorni državi. Ko takšna nevarnost obstaja in je mogoče sklepati, da gre za tujca, ki želi mednarodno zaščito, ima toženka obveznost, da pred odstranitvijo osebe na Hrvaško preveri in odvrne nevarnost z vidika standardov iz člena 19 (2) Listine EU o temeljnih pravicah. S predajo Hrvaški bi toženka posegla v pravico tožnika (zlasti z vidika verižnega vračanja v BIH). Opozoril je na sodbo C-18/16, kjer Sodišče EU opozarja na pomen preveritve ukrepa pridržanja kot skrajnega sredstva in najkrajše možno časovno obdobje trajanja tega ukrepa. Ker ni podan razlog iz pete alineje prvega odstavka 85. (točno: 84.) člena ZMZ-1, je treba izpodbijani sklep odpraviti iz razloga bistvene kršitve pravil postopka, neugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Obrazložitev toženke glede namestitve v Center za tujce tudi ni zadostna. Toženka namreč z ničemer ne garantira, da bo postopek zaključen pred časovnim okvirjev omejevalnih ukrepov. S tem se omejuje svoboda gibanja tožnika. Gre za odvzem osebne svobode.

9. Tožnik je tudi predlagal, da sodišče izda začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako, da mora toženka takoj po prejemu tožbe prenehati izvajati ukrep pridržanja. Tožnik je izkazal, zakaj niso podani pogoji za izrek ukrepa, izvrševanje ukrepa pa mu bo prizadejalo nepopravljivo škodo, saj se počuti izredno slabo. Dneve brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Dodaten argument je dejstvo, da mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Predlagal je odpravo sklepa in ugoditev začasni odredbi.

10. V odgovoru na tožbo se toženka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. V zvezi z izrekom ukrepa omejitve gibanja se sklicuje tudi na sodbo, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ter 9., 10. in 11. člen Recepcijske direktive. Milejši ukrep ni primeren, kot že obrazloženo. S tem aktom pa se ni odločalo o tožnikovi vrnitvi na Hrvaško, temveč ali je tožnik begosumen. Na zahtevano izdajo začasne odredbe toženka ni odgovorila.

11. V predmetni zadevi je sodišče opravilo narok 17. 12. 2021, kjer je vročilo drugopis odgovora na tožbo pooblaščencu tožnika, ki je vztrajal pri tožbi. Tožnika je sodišče tudi zaslišalo v zvezi z relevantnimi okoliščinami, ki so bile podlaga za izdajo sklepa, vpogledalo je v upravni spis.

**K I. točki izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V zadevi je predmet presoje sodišča odločitev toženke o omejitvi gibanja na območje Centra za tujce Postojna tožniku. Pri svoji odločitvi se je toženka oprla na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s tretjo alinejo 84. a člena ZMZ-1, tj. da so izpolnjeni pogoji za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Navedba v tožbi, da je uporaba kriterija po peti alineji 84. a člena ZMZ-1 napačna za izdajo izpodbijanega sklepa, tako ne vzdrži sodne presoje, saj toženka svoje odločitve na kriterij iz pete alineje 84. a. člena ZMZ-1 sploh ni oprla.

14. Uredba Dublin III pogoje za izrek obravnavanega ukrepa določa v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo _pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo_, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Bistveno v tej zadevi torej je, da v zvezi s prosilcem poteka postopek predaje v odgovorno državo članico, obenem pa je podana znatna nevarnost, da bi prosilec brez izrečenega ukrepa pridržanja pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopkov za predajo.

15. Uredba Dublin III v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Uredba Dublin III določa tudi, da kadar država članica, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito meni, da je za obravnavanje prošnje odgovorna druga država članica, lahko od druge države članice zahteva, da prosilca sprejme (prvi odstavek 21. člena). Prav tako lahko država članica, pri kateri prosilec vloži _novo prošnjo_ za mednarodno zaščito, ki meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, zahteva, da to osebo _ponovno sprejme_ ta druga država članica (prvi odstavek 23. člena). V ta namen poda _zahtevo za ponovni sprejem_ zadevne osebe (drugi odstavek 23. člena). Kot v nadaljevanju izhaja iz te uredbe, sme za namen izvedbe postopka za predajo, ko obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, država članica ob upoštevanju sorazmernosti in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, zadevno osebo pridržati (drugi odstavek 28. člena).

16. Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana _znatna nevarnost pobega_2 je ta ukrep mogoče izreči le osebi, _v zvezi s katero poteka postopek predaje_.

17. Kot izhaja iz podatkov spisa (za tožnika to tudi ni sporno) je toženka 5. 12. 2021 hrvaških migracijskim organom posredovala prošnjo za ponovni sprejem prosilca - tožnika in zaprosila za nujen odgovor, po tem, ko je po pregledu podatkov, pridobljenih iz baze prstnih odtisov EURODAC, ugotovila, da je bil tožnik zaveden v državi EU (na Hrvaškem) 23. 10. 2021. 18. Tožnik ugovarja, da je sklep toženke, da gre za begosumno osebo, neutemeljen.

19. Po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1 se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če: - je predhodno že vložila prošnjo prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici Evropske unije in jo je pozneje zapustila.

20. Toženka je element, ki kaže na begosumnost tožnika (pri čemer mora biti ob upoštevanju 28. člena Uredbe Dublin III begosumnost ''znatna'') ugotovila v zvezi s postopkom na Hrvaškem. Tožnik je zapustil Hrvaško, po tem, ko je 23. 10. 2021 tam zaprosil za mednarodno zaščito, vendar ni počakal na konec postopka, ker se je bal deportacije (v Bosno in Hercegovino - op. sod.). Ta okoliščina je bila potrjena tudi na glavni obravnavi. Tožnik je namreč izpovedal, da je na Hrvaškem storil, kot mu je bilo rečeno, da je ob prijemu s strani policije mislil, da ga bodo deportirali, vendar so ga odpeljali v karanteno za 15 dni, po koncu karantene pa ga vprašali, kako je prišel in če ne bi odgovoril, je bila možnost, da ga vrnejo nazaj. Povedal je še, da je bil večkrat na Hrvaškem (dvajsetkrat po lastnih navedbah) in je bil vsakič deportiran nazaj (v Bosno in Hercegovino - op. sod.). Zaradi trpljenja na Hrvaškem ni želel počakati. Sodišče sodi, da povzeti del izpovedi ne omaja pravilnosti zaključka toženke o podani okoliščini zapustitve druge države članice EU tekom postopka, ne glede na to, da tožnik sedaj izrecno ni potrdil, da je prošnjo za mednarodno zaščito res vložil, saj nasprotno potrjujejo ne samo podatki iz baze EURODAC, temveč tudi sam tožnik v tožbi (ko navaja na str. 3, drugi odstavek, da je prošnjo za mednarodno zaščito na Hrvaškem vložil).

21. Sodišče tako pritrjuje dokazni oceni toženke o tožnikovi znatni begosumnosti, saj je tožnik na glavni obravnavi potrdil, da je na svoji poti prečkal več držav članic EU (Bolgarijo in Hrvaško), da je bil na Hrvaškem večkrat in je vsakič odšel naprej. V zvezi s prečkanjem Bolgarije je sicer izpovedal drugače kot pred upravnim organom, saj je dejal, da ni vedel, kje je, ker so ga tja pripeljali tihotapci, medtem ko je pred organom pojasnil, zakaj za mednarodno zaščito ni zaprosil v Bolgariji, ker je bil dogovorjen s tihotapcem, ki ga je pripeljal v Srbijo, v Bolgariji pa so ga tudi pretepli ter vrnili v Turčijo, da pa ve, da je Bolgarija članica EU. Na glavni obravnavi je še poudaril, da je njegova ciljna država Slovenija in da namerava počakati do konca azilnega postopka v državi, vendar tudi to ne more pripeljati do drugačne odločitve v zadevi iz zgoraj povzetih razlogov.

22. Kot pa je tudi že pojasnila toženka, se s tem sklepom ne odloča o predaji tožnika na Hrvaško, temveč o izreku ukrepa omejitve gibanja po 84. v zvezi s 84. a členu ZMZ-1, zato ugovor o nedopustnem posegu v pravico tožnika iz 19(2) člena Listine o temeljnih pravicah (ta določa, da se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenji ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanji ali kaznovanju) zaradi izostanka preverbe in odvrnitve nevarnosti za tveganje z vidika tega člena na Hrvaškem in verižnega vračanja v Bosno in Hercegovino, tudi ne more biti relevanten v zadevi.

23. Tožnik ugovarja še nesorazmernosti ukrepa, pri čemer opozori na sodbo Sodišča EU C-18/16. 24. Po členu 28(4) Uredbe Dublin III se, kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopek predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU (Recepcijske direktive). V 9. členu je med drugim zagotovljeno, da se prosilca pridrži za čim krajše obdobje, v 10. členu pa, da se pridržanje prosilcev praviloma izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar država članica ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje in mora uporabiti nastanitev v zaporu, je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in se uporabljajo pogoji za pridržanje, določeni v tej direktivi.

25. Po oceni sodišča je trajanje ukrepa (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) zakonsko pravilno določeno in ob upoštevanju danih okoliščin, tj. (kot že povedano) da je toženka 5. 12. 2021 posredovala prošnjo hrvaškim migracijskim organom za ponovni sprejem prosilca, hkrati s prošnjo za hitri odgovor.

26. Sodišče tudi sodi, da je toženka zadostila standardu obrazložitve glede sorazmernosti in nujnosti ukrepa - odvzema prostosti. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je namreč ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo ukrepa po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju razloga iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1 tudi sodišče ocenjuje, da ni pričakovati, da bi tožnik počakal na zaključek azilnega postopka v Sloveniji. Zato je šteti izrečeni ukrep za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma iz 84. člena ZMZ-1 je sicer manj prisilen ukrep od pridržanja v Centru za tujce, vendar glede na stopnjo begosumnosti, ki jo je ugotovila toženka in ji pritrdilo sodišče, je tudi po oceni sodišča toženka ravnala v skladu z načelom sorazmernosti, ki vključuje element nujnosti, kajti učinkovitost morebitnega ukrepa pridržanja na območju Azilnega doma v konkretnem primeru ne bi bila uresničljiva.

27. Kateri naj bi bili drugi ''ustavitveni ukrepi'' v primeru, če tožnik zapusti Slovenijo pred koncem azilnega postopka, pa tožnik ne pojasni, zato tudi iz tega razloga ta ugovor ni upošteven.

28. Glede na povedano je sodišče tožbo, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit in, da je sklep utemeljen na zakonu, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

29. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

30. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno. Povedano drugače: ker je sodišče s sodbo pravnomočno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper izpodbijani sklep, to pomeni, da tožnik za predlagano zahtevo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa in je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (smiselno 36. člen ZUS-1).

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Uredba Dublin III. 2 Uredba Dublin III nevarnost pobega opredeli v točki (n) 2. člena kot, nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.