Jedro

Določba 67. člena Zakona o zadrugah (ZZad) je specialna norma in je z njo na poseben način urejena denacionalizacija premoženja bivših kreditnih zadrug, le glede postopka in zavezancev se smiselno uporabljajo določbe ZDen. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe št. U-I-142/93, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da 67. člen ZZad ni v neskladju z ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2.,3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožečih strank in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 18.7.2000, ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank proti odločbi Upravne enote C. z dne 13.3.2000, s katero je bila zavrnjena njuna zahteva za denacionalizacijo nepremičnin vl. št. 591, 921, 90 in 246, vse k.o. C. Prvostopni upravni organ je ugotovil, da ni podlage za denacionalizacijo, ker je bilo premoženje Ljudske posojilnice v C. (Posojilnica) preneseno z odplačnim poslom, tožena stranka pa navaja, da ni podlage za denacionalizacijo, ker je bila Posojilnica likvidirana na podlagi Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47, v nadaljevanju Uredba), likvidacija pa po ZDen niti po ZZad ni pravna podlaga za denacionalizacijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je treba tožečima strankama, ki zahtevata denacionalizacijo na podlagi 67. člena ZZad, priznati upravičenost do denacionalizacije brez dokazovanja pravnega nasledstva po prejšnji lastnici, če je bilo le tej premoženje neodplačno odvzeto kot kreditni zadrugi oziroma zadružni zavarovalnici in preneseno na državo ali druge uporabnike. V 67. členu ZZad je namreč določeno, da se premoženje kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila preneseno na državo ali druge uporabnike, na zahtevo Zveze hranilno-kreditnih služb Slovenije in Slovenske zadružne kmetijske banke vrne tema institucijama. Prvostopni upravni organ bi moral ugotoviti: ali je Posojilnica v času zatrjevanega podržavljenja bila kreditna zadruga, ali je bila lastnica premoženja, katerega vrnitev zahtevata tožeči stranki, ali ji je bilo premoženje odvzeto neodplačno. Listine, ki sta jih predložili tožeči stranki, izkazujejo pravni status Posojilnice do leta 1903. Če bi se pozneje spremenila v banko, ni pogojev za denacionalizacijo (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-142/93). V upravnem postopku ni bilo razjasnjeno, ali je bilo premoženje Posojilnice (v likvidaciji) preneseno na Narodno banko FLRJ zgolj na podlagi predložene kupne pogodbe z dne 12.1.1948, na kateri je sicer potrdilo Komisije za likvidacijo kreditnih zadrug pri Ministrstvu za finance LRS, ali pa je bil posel sklenjen le v izvrševanju likvidacije po Uredbi. Razen za nepremičnino vl. št. 246, k.o. C., v upravnih spisih tudi ni listin, ki bi izkazovale lastništvo nepremičnin. V ponovnem postopku bosta tožeči stranki morali biti pozvani k predložitvi manjkajočih listin v skladu z določbo 62. člena ZDen. Glede dokazil, za katera bosta izkazali, da sta storili vse, pa jih nista uspeli pridobiti, bo upravni organ postopal v skladu s 63. členom ZDen. V ponovnem postopku bo moral tožnicama omogočiti, da sodelujeta pri dejanjih postopka ter da se pred odločitvijo izjavita o ugotovitvah.

Tožena stranka se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je pravilno uporabila materialni zakon - ZDen, saj je pri denacionalizaciji- vračilu zadružnega premoženja treba upoštevati ZDen, kolikor ni z ZZad drugače določeno.